Jedro

Zoper odločitev o začetku teka zamudnih obresti tožeča stranka nima pravice do revizije.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku D.M. in razveljavilo odločbo Republiškega zavoda za zaposlovanje, OE L., št. 4-15-38679/01-93 z dne 6.10.1993 in odločbo Republike Slovenije, Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve št. 071-689/93 z dne 11.7.1994 (1. točka izreka) in tožniku priznalo pravico do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti za čas od 28.9.1993 do 14.7.1994 (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe z odločbo tožniku odmeri denarno nadomestilo za primer brezposelnosti od 28.9.1993 do 14.7.1994 ter mu v nadaljnjih osmih dneh izplača pripadajoče neto zneske denarnega nadomestila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.3.1997 dalje do plačila ter obračuna in plača z zakonom predpisane prispevke in akontacijo dohodnine in vpiše čas prejema nadomestila v delovno knjižico (III. izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo kot neutemeljen (IV.

izreka).

Pritožbo tožeče stranke zaradi priznanja zamudnih obresti za čas do 4.3.1997 je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno. Svojo odločitev je utemeljilo s tem, da po določbi 1. odstavka 279. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89 - ZOR) od občasnih denarnih dajatev (kar nadomestilo za čas brezposelnosti je) ne tečejo zamudne obresti, razen če zakon tako določa. Ker niti Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur. l. RS, št. 5/91 s spremembami - ZZZPB) niti Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Ur. l. RS, št. 45/95 - ZPOMZO), niti drug zakon pravice do zamudnih obresti od zapadlih, pa ne plačanih denarnih dajatev ne določajo, jih tožniku ni mogoče priznati. Prepoved obrestovanja občasnih denarnih dajatev, v kolikor ni z zakonom izrecno dovoljeno, pa se ne nanaša na plačilo zamudnih obresti od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo (3. odstavek 279. člena ZOR). Zato je tožena stranka dolžna tožniku plačati zakonske zamudne obresti vse od vložitve tožbe dalje, to je od 4.3.1997. Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi revizije sodišču druge stopnje očita, da je prezrlo, da je tožnik plačilo nadomestila zahteval že v tožbi, vloženi 25.8.1994, s pripravljalno vlogo z dne 4.3.1997 pa je zahtevek oblikoval le še po višini. Zato je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo iz 3. odstavka 279. člena ZOR, ko mu je zamudne obresti od nadomestil priznalo šele od 4.3.1997 dalje in vztraja pri svoji zahtevi za plačilo zamudnih obresti od dneva vložene tožbe z dne 25.8.1994. Sodišče je s tem, ko je prezrlo tožnikov zahtevek, postavljen v tožbi z dne 25.8.1994, tudi bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, saj ni ravnalo po določbi 8. člena ZPP, po kateri mora sodišče vestno in skrbno presoditi vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj ter šele na podlagi uspeha celotnega postopka odločiti po svojem prepričanju. Tožnik je sicer prepričan, da mu gredo ob pravilni uporabi materialnega prava zakonske zamudne obresti od vsakokratne mesečne zapadlosti obroka nadomestil. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije reviziji ugodi in izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje in sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku v obrestnem delu.

V skladu z določilom 375. člena Zakona o pravdnem postopku (prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 36/04 - ZPP) je bil izvod revizije vročen Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni dovoljena.

Po določbi 21. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 14/94 in 20/89 - ZDSS) je zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, dovoljena revizija, če ta zakon ne določa drugače. V premoženjskih sporih je revizija dovoljena v primerih, ko jo dopušča Zakon o pravdnem postopku (2. odstavek). Po 2. odstavku 367. člena je revizija v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 SIT.

Tožeča stranka vlaga v obravnavani zadevi revizijo zoper odločitev glede začetka teka zamudnih obresti, kar je bilo tudi predmet pritožbe. Zakonskih zamudnih obresti med postopkom pred sodiščem prve stopnje vse do pravnomočnosti sodbe ni opredelila kot glavni zahtevek. Ko je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožeča stranka upravičena do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti za čas od 28.9.1993 do 14.7.1994 s pravico do zakonitih zamudnih obresti na pripadajoče neto zneske denarnega nadomestila od 4.3.1997 dalje do plačila, se je pritožila le glede začetka teka prisojenih zamudnih obresti. Sodišče druge stopnje je njeno pritožbo zavrnilo in odločitev v zvezi z obrestnim zahtevkom potrdilo. Zato tožeča stranka ne vlaga revizije zaradi odločitve o glavnem zahtevku, samo zaradi odločitve o teku obresti pa tožeča stranka nima pravice do revizije, ker so obresti stranska terjatev. Ker je revizija dovoljena samo proti sodbi o glavnem zahtevku in se stranske terjatve ne upoštevajo pri ugotavljanju vrednosti glavnega zahtevka, za pravico do revizije ni pomembno, če je tožeča stranka kot sporno vrednost v reviziji navedla 1,500.000 SIT. Navajanje vrednosti tožbenega zahtevka v reviziji - tudi v primeru, če bi se nanašal na vrednost glavnega zahtevka - nasprotujejo določilu 44. člena ZPP. Revizijsko sodišče ga zato ni bilo dolžno upoštevati.

Ker torej tožeča stranka ni vložila revizije, s katero bi izpodbijala odločitev o glavnem zahtevku, njena revizija ni dovoljena. Zato revizijsko sodišče ni vsebinsko obravnavalo njene utemeljenosti, temveč jo je po 377. členu ZPP zavrglo, ker tega ni storilo že sodišče prve stopnje (374. člen ZPP).