Jedro

Presoja, ali so v izpodbijanih sodbah navedeni razlogi o obstoju vzročne zveze med očitano kršitvijo cestnoprometnih predpisov in nastalo prometno nesrečo.

Izrek

Zahteva zagovornice obs. S.N. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obs. S.N. je dolžan plačati 100.000 SIT povprečnine za postopek z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bila obs. S.N. v ponovljenem postopku zaradi kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odstavku 325. člena KZ izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo 6 mesecev zapora in preizkusno dobo 2 let, če pa bi bila pogojna obsodba preklicana, bi se v izrečeno kazen vštela denarna kazen 20.000 SIT zaradi prekrška, ki je bil izrečen v zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem.

Zagovornica je zoper sodbi vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve 11. točke 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ker naj sodba sodišča prve stopnje ne bi obrazložila vzročne zveze med zatrjevano kršitvijo odločb 2. odstavka 50. člena in 2. odstavka 164. člena Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (ZTVCP), torej med alkoholiziranostjo obsojenca in njegovim izsiljevanjem prednosti v križišču ter med trčenjem v oškodovanca kot posledico teh kršitev. Razlogov o takšni vzročni zvezi naj ne bi imela niti sodba sodišča druge stopnje. To sodišče naj bi v sklepu, s katerim je razveljavilo prvo sodbo sodišča prve stopnje le-temu naložilo, da se vzročna zveza ugotovi s pomočjo izvedenca, česar pa nižje sodišče ni storilo. Trdi, da tudi sicer ni dokazano, da je bila alkoholiziranost obsojenca v vzročni zvezi s prometno nesrečo in sodbi se ne bi smeli opirati na neprepričljivo mnenje izvedenca, da je ob primerni pazljivosti obsojenec lahko videl oškodovanca. Sodba naj bi v nasprotju z zagovorom, izvedeniškim mnenjem in drugimi dokazi zmotno ugotovila, da je obsojenčev avtomobil trčil v bok oškodovančevega vozila in da je bila v času nesreče še relativna vidljivost zaradi ulične razsvetljave in, čeprav zamračene, dnevne svetlobe. Do prometne nesreče naj bi prišlo izključno zaradi nepravilne vožnje oškodovanca, ki je ponoči in v temi vozil kolo z motorjem brez luči, česar obsojenec ni mogel pričakovati. Morebitne kršitve predpisov obsojenca zato niso v vzročni zvezi s prometno nesrečo, tako da je v tem pogledu bil kršen tudi kazenski zakon v vprašanju, ali je dejanje obsojenca kaznivo dejanje.

Vrhovni državni tožilec odgovarja, da ima sodba ustrezne razloge o vzročni zvezi med stanjem in ravnanjem obsojenca ter prometno nesrečo. Z zavrnitvijo dokaznih predlogov obrambe pa niso bile prekršene določbe ZKP. Zahteva v resnici izpodbija ugotovitve dejanskega stanja o bistvenih okoliščinah kaznivega dejanja in glede vzročne zveze, česar se s tem izrednim pravnim sredstvom ne more uveljavljati. Predlaga, da se zahteva zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Sodba sodišča prve stopnje v 2. odstavku na 4. strani ugotavlja, da je obsojenec v času prometne nesreče v nasprotju s 1. in 2. odstavkom 164. člena ZTVCP vozil osebni avtomobil, čeprav je imel v nasprotju z 2. odstavkom 50. člena istega zakona 0,84 promila alkohola v krvi in v križišču zavil levo, s tem zaprl pot nasproti vozečemu vozniku kolesa za motorjem in sopotnici, čeprav bi ju moral pustiti mimo. V zadnjem odstavku na 6. strani in na 7. strani sodba ugotavlja, da je obsojenec tako ravnal, ker zaradi vpliva alkohola (ki pri takšni koncentraciji povzroči motnje psihičnih sposobnosti, namreč upad splošne in usmerjene pozornosti, brezbrižnost in nekritičnost) ni z zadostno pozornostjo preveril, ali je pustil mimo vsa nasproti vozeča vozila, vključno s kolesom z motorjem, ki ga je vozil oškodovanec, preden je speljal in zavil na levo. Te ugotovitve in pravne zaključke sodišča prve stopnje je sprejelo tudi sodišče druge stopnje (1. odstavek na 3. strani sodbe tega sodišča). Zahteva zato neutemeljeno očita, da sodbi nista obrazložile vzročne zveze med alkoholiziranostjo obsojenca, njegovo nepravilno vožnjo in prometno nesrečo. Sodišče druge stopnje s sklepom, s katerim je razveljavilo prvo sodbo sodišča prve stopnje, ni naložilo temu sodišču, da z zaslišanjem izvedenca psihiatra ugotovi, kakšen vpliv je imela alkoholiziranost obsojenca na njegove vozniške sposobnosti, kot to trdi zahteva.

Razveljavitveni sklep je v 2. odstavku na 3. strani zgolj ugotovil, da takšen vpliv alkohola v dotedanjem postopku še ni bil pojasnjen. V ponovljenem postopku se je sodišče prve stopnje o tej okoliščini oprlo na mnenje sodno medicinskega izvedenca in je kot nepotrebno zavrnilo mnenje izvedenca psihiatra. Temu stališču je pritrdilo tudi višje sodišče (3. odstavek na 3. strani njegove sodbe). Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da niso bile kršene določbe 3. odstavka 397. člena ZKP ali pravica do obrambe, ki ju zahteva za varstvo zakonitosti smiselno uveljavlja. Vrhovno sodišče tudi ugotavlja, da zahteva ne pojasnjuje, kako naj bi zatrjevani kršitvi vplivali na zakonitost izpodbijanih sodb v smislu 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP.

Vrhovno sodišče ne vidi kršitve določb ZKP, če sodišče ugotovi dejansko stanje na podlagi določenih dokazov, ki jim zagovor oziroma drugi dokazi nasprotujejo, če sodba v skladu z določbo 7. odstavka 364. člena ZKP razumno oceni verodostojnost teh protislovnih dokazov in obrazloži, zakaj določene sprejema in druge ne. Izpodbijani sodbi sta to storili, zato nista prekršili pravil postopka.

Ostala navajanja v zahtevi (da obsojenec sploh ni mogel videti oškodovanca, ker je bila tema in ker je ta vozil brez luči, da ulična razsvetljava in mrak opazitve nista omogočala, da je zgolj nepravilna vožnja oškodovanca povzročila trčenje) zatrjujejo zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Iz teh razlogov v skladu z določbo 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Po določbah 98.a člena, 95. člena in 6. alinee 2. odstavka 92. člena ZKP mora obsojenec plačati stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri odmeri višine povprečnine je sodišče v skladu z določbo 3. odstavka 92. člena ZKP upoštevalo premoženjske razmere obsojenca (je solastnik stanovanjske hiše z zemljiščem, ima pokojnino in nima preživninskih obveznosti) ter zamotanost zadeve (zahteva je izpodbijala obe sodbi zaradi kršitev procesnega in materialnega zakona ter dejanskega stanja).