Jedro

Tožbeni zahtevek iz naslova garancije ni neutemeljen zato, ker ima kupljeni avtomobil, katerega zamenjavo uveljavlja prva tožeča stranka, značilnosti individualno določene stvari. Bistvo garancije, ki jo mora izdati prodajalec kakšnega stroja, motorja, kakšnega aparata ali drugih podobnih stvari za brezhibno delovanje stvari v določenem času, se kaže ravno v možnosti zahtevka na izročitev druge stvari, ki brezhibno deluje, če do popravila kupljene stvari v primernem roku ni prišlo (prim. 1. odst. 481. čl. OZ). Ob razlagi, za katero se zavzema pritožnik, bi to možnost odvzeli kupcu vedno, ko bi bil na primer kupljeni motor individualiziran na način, ki mu v stvarnem pravu daje pomen individualno določene stvari. Na ta način bi bilo bistveno okrnjeno varstvo kupca z obveznostjo prodajalca, da garantira kupcu za brezhibno delovanje stvari v določenem časovnem obdobju tudi tako, da zamenja na primer kupljeni motor, če napake ni mogel v primernem roku odpraviti.

Obveznost prodajalca (in proizvajalca), da zamenja stvar z napako s stvarjo, ki brezhibno deluje, tako pomeni, da mora prodajalec (proizvajalec) kupcu nadomestiti na primer individualno določeni motor z motorjem, ki v bistvenih značilnostih ustreza tipu kupljenega motorja.

Izrek

1. Pritožba proti 1. točki izreka izpodbijane sodbe se zavrne in se ta del sodbe potrdi.

2. Pritožbi proti 2. točki izreka izpodbijane sodbe se ugodi, izpodbijana sodba se v tem delu spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek druge tožeče stranke na plačilo 1.353,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 07. 2003 dalje do plačila.

3. Izpodbijana sodba se v 3. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati prvi tožeči stranki 548,34 EUR v roku 15 dni, po preteku tega roka pa za primer zamude še zakonske zamudne obresti od 548,34 EUR, ki tečejo od šestnajstega dne, šteto od vročitve te sodbe, do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo: "1. Tožeča stranka je dolžna 1. tožeči stranki v roku 15 dni izročiti novo brezhibno vozilo Mitsubishi L-200 2.5 TD Pick up 4 WD DK GLS AC. 1. tožeča stranka pa je dolžna toženi stranki vrniti vozilo Mitsubishi L-200 2.5 TD 4WD GLS, reg. št. LJ xy-xy, številka šasije xx v roku 3 dni po pridobitvi lastninske pravice na novem brezhibnem vozilu.

2. Tožena stranka je dolžna 2. tožeči stranki plačati 1.353,93 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10. 07. 2003 dalje do plačila.

3. Tožeča stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 548,34 EUR v roku 15 dni, po preteku izpolnitvenega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila." Proti sodbi sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka. V pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Tožeči stranki na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče sprejema kot pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila toženi stranki tožba pravilno vročena v odgovor. Iz podatkov spisa namreč izhaja, da so bile izpolnjene predpostavke iz 133. člena ZPP. Tako iz vročilnice, sledi, da je bil drugopis tožbe s prilogami in opozorilom vročen toženi stranki na njenem sedežu, v rubriki "podpis naslovnika" pa se nahaja štampiljka tožene stranke in nečitljiv podpis. Da je oseba, ki razpolaga s štampiljko tožene stranke, prav zato pooblaščena (vsaj) za sprejem poštnih pošiljk na sedežu tožene stranke in naslovljenih nanjo, pritožnik ne more izpodbiti s pavšalno trditvijo, češ da je prišlo do nepooblaščene uporabe štampiljke tožene stranke. V zvezi s temi pritožbenimi izvajanji pritožbeno sodišče pripominja, da jih šteje za pavšalne, ker pritožnik ne trdi, da bi zaradi zatrjevane zlorabe svoje štampiljke sprožil ustrezen postopek pregona zaradi storitve kaznivega dejanja zoper znanega ali neznanega storilca. Zato je treba šteti, da je poštno pošiljko za toženo stranka prevzela pooblaščena oseba. Sporna vročilnica tako tudi ni nepopolna, ker na njej ni podatkov iz 5. odstavka 149. člena ZPP. Ob takšnem izhodišču pa niso pomembne niti nadaljnje pritožbene trditve, da bi vročevalec moral najprej najti osebo, ki je pooblaščena za sprejem pisanj pri toženi stranki in šele nato sodno pisanje izročiti osebi, ki bi jo našel v poslovnem prostoru naslovnika. Prav tako pritožbeno sodišče ne more slediti nadaljnjim pritožbenim izvajanjem, iz katerih smiselno sledi, da vročitev ni pravilna, ker sodna pošiljka ni bila vročena takratnemu zastopniku tožene stranke. Takšne zahteve ni v 133. členu ZPP.

Pritožbeno sodišče ne more sprejeti pritožbenega argumenta, da tožbeni zahtevek iz naslova garancije ni utemeljen zato, ker ima kupljeni avtomobil, katerega zamenjavo uveljavlja prva tožeča stranka, značilnosti individualno določene stvari. Bistvo garancije, ki jo mora izdati prodajalec kakšnega stroja, motorja, kakšnega aparata ali drugih podobnih stvari za brezhibno delovanje stvari v določenem času, se kaže ravno v možnosti zahtevka na izročitev druge stvari, ki brezhibno deluje, če do popravila kupljene stvari v primernem roku ni prišlo (prim. 1. odst. 481. čl. OZ). Ob razlagi, za katero se zavzema pritožnik, bi to možnost odvzeli kupcu vedno, ko bi bil na primer kupljeni motor individualiziran na način, ki mu v stvarnem pravu daje pomen individualno določene stvari. Na ta način bi bilo bistveno okrnjeno varstvo kupca z obveznostjo prodajalca, da garantira kupcu za brezhibno delovanje stvari v določenem časovnem obdobju tudi tako, da zamenja na primer kupljeni motor, če napake ni mogel v primernem roku odpraviti. Zato po prepričanju pritožbenega sodišča za presojo ne more biti odločilno, da kupljeni avtomobil, ki je res individualiziran, nima značilnosti generične stvari. Takšna omejitev ne izhaja niti iz besedila 1. odstavka 481. člena OZ. Drugačno razumevanje tega določila pa bi bilo celo v nasprotju s smislom garancije. Obveznost prodajalca (in proizvajalca), da zamenja stvar z napako s stvarjo, ki brezhibno deluje, tako pomeni, da mora prodajalec (proizvajalec) kupcu nadomestiti na primer individualno določeni motor, z motorjem, ki v bistvenih značilnostih ustreza tipu kupljenega motorja.

Na vprašanje morebitnega prenehanja te obveznosti prodajalca nima nobenega vpliva odgovor na vprašanje, ali tožena stranka še uvaža avtomobile proizvajalca Mitsubishi Motors Corporation iz Japonske. Sicer pa tožena stranka s tem uveljavlja pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Enako velja za trditve, da japonski proizvajalec ne izdeluje več tipa motornega vozila, katerega zamenjavo tožeča stranka zahteva v obravnavanem gospodarskem sporu. Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja pa ni dopusten pritožbeni razlog proti zamudni sodbi (2. odstavek 338. člena ZPP).

Iz istega razloga se pritožbeno sodišče ne sme ukvarjati s pritožbeno trditvijo, da tožeča stranka ne more toženi stranki vrniti stvari, to je vozila Mitsubishi L-200 2.5 TD 4WD GLS, reg. št. LJ xy-xy, številka šasije xx v stanju, v kakršnem ga je prejela. Vprašanje obveznosti tožeče stranke glede dolžnosti prepustitve kupljenega vozila toženi stranki, bi tožena stranka morala izpostaviti z ustreznim materialnopravnim ugovorom (arg. 2. odstavek 101. člena OZ). Res gre za ugovor, ki se nanaša na pravilno uporabo materialnega prava, vendar mora tak ugovor temeljiti na trditveni in dokazni podlagi, ki pa je tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala (prim. s tem v zvezi sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z opr. št. II Ips 190/98 z dne 05. 12. 1998). Ker je bila v postopku pred sodiščem prve stopnje pasivna, zaradi česar je bila izdana izpodbijana zamudna sodba, v pritožbi nima možnosti navajati novih dejstev in dokazov (2. odstavek 338. člena ZPP).

Izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi proti prvi točki izreka izpodbijane sodbe tako niso podani. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo v delu, v katerem izpodbija odločitev sodišča prve stopnje iz 1. točke sodbenega izreka zavrnilo, potem ko je ugotovilo, da niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, in izpodbijano sodbo v tem delu potrdilo.

Pač pa pritožnica pravilno opozarja na nesklepčnost odškodninskega tožbenega zahtevka in s tem na zmotno uporabo materialnega prava v delu, v katerem je sodišče prve stopnje ugodilo odškodninskemu tožbenem zahtevku druge tožnice.

Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je bila druga tožena stranka prikrajšana pri uporabi kupljenega vozila za 40 dni. Druga tožena stranka je tako pretrpela nedenarno škodo. Upravičena bi bila do povrnitve te - nedenarne škode v znesku, ki bi bil potreben, da si to nedenarno prikrajšanje nadomesti, tako da si preskrbi možnost uporabe drugega vozila (169. člen OZ). Zato bi bila upravičena do povrnitve stroškov, s katerimi bi si omogočila uporabo nadomestnega vozila.

Vendar pa druga tožnica ni postavila takšnega tožbenega zahtevka. Iz tožbenih trditev in razlogov izpodbijane sodbe sledi, da je višino denarnega zahtevka utemeljila z obveznostmi, ki jih ima po pogodbi o leasingu. Ker pa bi te stroške tako ali tako imela zaradi izpolnjevanja obveznosti iz pogodbe o leasingu, obveznost plačila teh stroškov ne služi odpravi nedenarnega prikrajšanja. Prav tako pa ta obveznost ni v vzročni zvezi s prikrajšanjem, ki se nanaša nemožnost uporabe vozila v trajanju 40-ih dni. Uveljavljena odškodnina tako niti ne izhaja iz škode, ki je v vzročni zvezi z odpravljanjem napak na kupljenem vozilu.

Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 4. točke 358. čl. ZPP izpodbijano sodbo v 2. točki izreka spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek druge tožeče stranke na plačilo 1.353,93 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sprememba izpodbijane sodbe je narekovala spremembo njenega stroškovnega dela. Ker je v gospodarskem sporu uspela le prva tožeča stranka, je le ona upravičena do povračila pravdnih stroškov (1. odstavek 154. člena ZPP).