Jedro

Delavec, razporejen na delo v tujino, ima v splošnem aktu obveznost, da se v primeru odpoklica nemudoma vrne v matično podjetje.

Ker izpolnitveni čas vrnitve ni določen (z dnevi, meseci), ga je potrebno razlagati iz kavze, bolj namena in narave določene obveznosti, kakor tudi iz drugih okoliščin.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Izrek o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku na razveljavitev sklepa direktorja tožene stranke z dne 27.9.1994 in komisije za pritožbe z dne 8.11.1994, na podlagi katerih je tožniku prenehalo delovno razmerje po 6. točki 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93 - ZDR) z dnem 12.9.1994 (1. točka izreka). Ugotovilo je, da tožnik v času od 12.9.1994 do 29.9.1994 ni neupravičeno izostal z dela, saj je imel po 10. a členu Pravilnika o delu v tujini tožene stranke na razpolago čas vrnitve v domovino 30 dni od datuma odpoklica. Ker je bil tožnik z dnem 9.9.1994 razrešen funkcije direktorja (poslovodje) podjetja M. H. M., na delo k toženi stranki pa se je vrnil dne 29.9.1994, ni prekoračil v avtonomnem aktu tožene stranke določenega roka za nastop dela. V posledici razveljavitve izpodbijanih sklepov tožene stranke je ugodilo tudi tožnikovemu reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku (2., 3. in 4. točka izreka). Njegov višji tožbeni zahtevek in pobotni ugovor tožene stranke je zavrnilo kot neutemeljen. Toženi stranki je s sklepom naložilo plačilo stroškov postopka v znesku 76.513,00 SIT (2. točka).

Zoper sodbo in sklep sodišča prve stopnje sta se pritožili obe stranki. Sodišče druge stopnje o pritožbi tožnika ni odločilo, pritožbi tožene stranke pa je ugodilo in spremenilo prvostopno sodno odločbo tako, da je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek kot neutemeljen in odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka na prvi in drugi stopnji.

Pritožbeno sodišče ni sprejelo ugotovitve in pravnega stališča sodišča prve stopnje, da je imel tožnik na voljo rok 30 dni za vrnitev iz tujine.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo, s katero uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi revizije očita sodišču druge stopnje, da tožnikove pritožbe sploh ni obravnavalo, niti o njej odločilo, kar predstavlja pomanjkljivost iz 13. točke 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP iz leta 1977 - v nadaljevanju: ZPP). Izpodbijana sodba tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih, ugotovljeno dejstvo - da je tožnik izostal neupravičeno od 13.12.1994 dalje (namesto od 13.9.1994) in se na delo ni vrnil, pa nasprotuje vsebini listin in zapisnikov. Iz njihove vsebine izhaja namreč nasprotno, da se je tožnik k toženi stranki vrnil dne 29.9.1994. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo višjega sodišča v celoti, sodbo prvostopnega sodišča v zavrnilnem delu, spremeni tako, da se v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podredno, ju v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne drugostopnemu sodišču v novo odločanje.

Revizija je bila v skladu s 3. odstavkom 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - ZPP), ki ga je glede na določbo 498. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 - še uporabiti) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru predlaga, da se revizija kot neutemeljena zavrne.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, vendar takšne kršitve ni ugotovilo. Ugotovilo pa je obstoj očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP.

Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, pritožbeno sodišče o pritožbi tožeče stranke zoper zavrnilni del prvostopne sodbe sploh ni odločalo.

ZPP določa v 366. členu, kakšne odločitve ima sodišče druge stopnje na razpolago, ko odloča o pritožbi zoper sodbo. V obravnavani zadevi pritožbeno sodišče ni ravnalo po 1. in 2. odstavku 365. člena ZPP. Po 1. odstavku 365. člena ZPP preizkusi (to pa pomeni: mora preizkusiti) sodišče druge stopnje sodbo prve stopnje v delu, v katerem se izpodbija s pritožbo. V 2. odstavku 365. člena pa določa ZPP, v kolikšnem obsegu preizkusi pritožbeno sodišče izpodbijano odločbo (oziroma njen del - 1. odstavek 365. člena). Določa, da jo preizkusi v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožeča stranka je s pritožbo izpodbijala zavrnilni del prvostopne sodbe (točko 5 izreka) zaradi absolutne bistvene kršitve določb postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče druge stopnje o tej pritožbi v izreku ni odločilo, čeprav je iz razlogov na strani 5 obrazložitve razvidno, naj bi jo kot neutemeljeno zavrnilo. Ker sodišče druge stopnje ni ravnalo po 1. odstavku 366. člena ZPP, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP.

Tudi očitki o zmotni uporabi materialnega prava (3. točka 1. odstavka 385. člena ZPP) so utemeljeni. Med strankama ni sporno, da je bil tožnik kot direktor (poslovodja) nemškega podjetja s tega položaja odpoklican dne 9.9.1994 in, da je bila primopredaja poslov med njim in novo izbranim vodilnim delavcem opravljena dne 12.9.1994. Sporno je le vprašanje, kdaj bi se moral tožnik, razporejen na delo v tujino, po odpoklicu vrniti v svoje matično podjetje. Sodišče prve stopnje se je pri svoji odločitvi oprlo na določbo 10. a člena Sprememb in dopolnitev pravilnika o delu v tujini, ki v zadnjem odstavku določa kot rok za vrnitev iz tujine - 30 dni. Pri svoji pravni presoji pa je očitno prezrlo, da omenjena ureditev iz 10. a člena navedenega pravilnika velja le za delavca, ki mu je ob razporeditvi v tujino prenehalo delovno razmerje v podjetju v smislu 2. odstavka 3. člena. Ob ugotovitvi sodišča, da tožniku pri toženi stranki ni prenehalo delovno razmerje, ni izpolnjen pogoj za uporabo tega določila za odločitev v obravnavani zadevi. Tudi sodišče druge stopnje ni soglašalo s sprejetim pravnim stališčem prvostopnega sodišča, da bi imel tožnik na voljo 30 dni za vrnitev nazaj iz tujine. Pri tem pa za svojo odločitev ni navedlo razlogov, niti druge pravne podlage.

Pravno podlago za odločitev o utemeljenosti oziroma neutemeljenosti uveljavljenega tožbenega zahtevka vsebuje 9. člen osnovnega besedila Pravilnika o delu v tujini, ki v 8. (predzadnji) alinei določa, da ima delavec, razporejen na delo v tujino, med drugim obveznost, da se v primeru odpoklica nemudoma vrne v matično podjetje.

Pojem nemudoma pomeni po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (3. knjiga stran 49 - Državna založba Slovenije, Ljubljana 1979) ravnanje brez odlašanja, po svoji pravni naravi pa je to rok, v katerem je delavec dolžan izpolniti prevzeto obveznost - vrnitev na delo v matično podjetje. Ker z navedeno avtonomno normo rok ni določen (z dnevi, meseci), je potrebno razlagati izpolnitveni čas iz kavze, torej iz namena in narave določene obveznosti, kakor tudi iz drugih okoliščin. Nemudoma v obravnavanem primeru ne more pomeniti takoj - torej naslednjega dne po izvršeni primopredaji -, kot je zmotno presodilo pritožbeno sodišče, saj besede takoj, hitro, nujno, promptno in podobno celo v poslovnih razmerjih - po uzancah (Splošne uzance za blagovni promet - Uradni list FLRJ, št. 15/54 v zvezi s 3. odstavkom 1107. člena ZOR) - pomenijo čas osem dni od sklenitve pogodbe. Pomen besede nemudoma pomeni, da delavec v primeru, kot je določen v 8. alinei 9. člena pravilnika ne sme po nepotrebnem odlašati.

Takšno razlago narekuje prav nedoločnost omenjene pravne norme.

Bistvo nedoločnih pojmov je, da se želi s hipotezo pravnega pravila oziroma opisu abstraktnega dejanskega stanja - zajeti različne dogodke in stanja, ki imajo sicer neko skupno pomensko vsebino. Ob oceni, ali je neko dejansko dogajanje v življenju mogoče subsumirati pod nedoločen pojem, ločnica med "gotovostjo" in "negotovostjo" ni jasno izrisana. Težko je oceniti na primer, ali je nekdo ravnal s skrbnostjo dobrega gospodarja oziroma ali je določeno ravnanje opredeliti kot hudo nehvaležnost (kar vse so nedoločni pojmi s področja civilnega prava). V takih primerih se nato oblikuje sodna praksa, ki skuša čimbolj jasno začrtati vsebino nedoločnega pojma in v čimvečji meri zožiti polje negotovosti. Na podlagi take prakse se nato oblikujejo takoimenovani pravni standardi.

Sodišči druge in prve stopnje se s tem materialnopravnim vprašanjem nista ukvarjali, ker sta izhajali iz zmotne uporabe oziroma neuporabe 10. a člena Sprememb in dopolnitev pravilnika o delu v tujini. Zato bo moralo sodišče druge stopnje v nadaljevanju postopka o pravilni pravni opredelitvi ponovno obravnavati pritožbene razloge obeh strank, in ne samo tožene stranke, kot je to storilo ob izdaji izpodbijane sodbe in s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Izrek o stroških temelji na določbi 3. odstavka 166. člena ZPP.

Določbe ZPP in ZOR, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).