Jedro

Pritožbeno sodišče kot pravilne sprejema zaključke sodišča prve stopnje, da je v otrokovo korist, da čim prej vzpostavi stike z očetom in normalen odnos do njega. Zaradi indoktrinacije otroka in doseženega sindroma odtujenosti se morajo ti stiki uvajati postopoma in ob pomoči strokovne osebe. Ob tehtanju otrokovega zavračanja očeta in napora, ki ga bo deležen ob uvajanju stikov, tudi po presoji pritožbenega sodišča prevlada korist, ki jo bo otrok pridobil z vzpostavitvijo normalnega odnosa z očetom. To bo otroku omogočilo tudi normalen osebnostni razvoj, saj bi se sicer ob odsotnosti stikov večala njegova notranja napetost in bi vodila v razvoj travmatizirane osebnosti. Vse to je ob zaslišanju pojasnil izvedenec, zato so neutemeljeni očitki pritožbe nasprotne udeleženke, da gre izvedencu le za dosego končnega cilja - vzpostavitve stikov ne glede na to, kako se bo počutil otrok. Končni cilj, ki ga je jasno opredelil izvedenec, je vendarle normalen in zdrav razvoj otrokove osebnosti tako v socialnem kot čustvenem pogledu. Ta cilj pa pretehta nad trenutno željo otroka, ki stike zavrača - takšno zavračanje namreč ni utemeljeno oziroma je posledica indoktriniranega strahu pred očetom.

Izrek

Pritožbi predlagatelja se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni v 5. točki 1. odstavka izreka: v tretji alinei tako, da mlad. F.T. preživi poletne počitnice z očetom od 9. ure 1.7. do

20. ure 15.7. in od 9. ure 1.8. do 20. ure 15.8.; v četrti alinei tako, da mlad. F.T. preživi z očetom polovico novoletnih počitnic, in sicer vsako liho leto preživi z očetom božične praznike od 15. ure zadnjega šolskega dne do 18. ure 28.12., vsako sodo leto pa preživi z očetom novoletne praznike od 9. ure 29.12. do 18. ure zadnjega dne pred začetkom šole. V ostalem delu se pritožba predlagatelja, pritožba nasprotne udeleženke pa v celoti zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom uredilo stike med mladoletnim sinom F. in njegovim očetom - predlagateljem tako, da deček preživi z očetom: 1.naprej en mesec vsako sredo od 14.30 do 14.45 (oziroma v trajanju 15 minut) v prostorih Centra za socialno delo Ljubljana Moste Polje ob prisotnosti strokovnega delavca tega centra; mati ob stikih ne sme biti prisotna; 2.nato dva meseca vsako sredo od 14.30 do 15.00 (oziroma v trajanju 30 minut) v prostorih Centra za socialno delo Ljubljana Moste Polje ob prisotnosti strokovnega delavca tega centra; mati ob stikih ne sme biti prisotna; 3.nato dva meseca vsako sredo od 14.30 do 15.00 (oziroma v trajanju 30 minut) v prostorih Centra za socialno delo Ljubljana Moste Polje brez prisotnosti strokovnega delavca tega centra; mati ob stikih ne sme biti prisotna;

4.nato dva meseca na očetovem domu: vsako sredo od 15.00 do 16.30 in vsak prvi vikend v mesecu od sobote zjutraj od 9.00 do nedelje popoldne do 17.00; 5.nato: en dan med tednom (praviloma ob sredah) na očetovem domu in sicer od 16.00 do 18.00; vsak drugi vikend, in sicer od petka popoldne od 16.00 do nedelje popoldne do 18.00; en mesec v času poletnih počitnic (praviloma v mesecu juliju); polovico novoletnih počitnic, in sicer tako, da preživi božične praznike eno leto z očetom, drugo leto z materjo, novoletne praznike pa z materjo eno leto, drugo pa z očetom; v času ostalih počitnic pa tako, da v primeru, da ima oče stike z otrokom čez vikend ob začetku počitnic, se počitnice podaljšajo za dva dni (do torka do 18.00), če pa ima stike za vikend ob koncu počitnic, se stiki pričnejo že v sredo ob

9.00 in trajajo do nedelje do 18.00. Odločilo je, da se stiki izvršujejo tako, da na stike, določene v 1. do 4. točki, dečka pripelje mati, nadaljnji stiki pa potekajo tako, da pride oče po dečka na njegov dom ob določeni uri in ga ob določeni uri tudi pripelje nazaj domov. Zoper sklep sta se pravočasno pritožila oba udeleženca. Predlagatelj se pritožuje zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče skrajša obdobje prilagajanja otroka na očeta in spremeni odločitev pod točko 5 tako, da ima oče stike s F.: vsako sredo od 13. ure, ko prevzame otroka v šoli, do četrtka zjutraj, ko ga pripelje v šolo ob 8. uri; vsak drugi vikend od petka od 13. ure, ko prevzame otroka v šoli, do ponedeljka, ko otroka pripelje v šolo ob 8. uri; jesenske počitnice tako, da oče prevzame otroka zadnji dan pouka ob 13. uri v šoli in ga vrne na materin dom v sredo ob 16. uri, če vikend, ki ga otrok preživi pri očetu sovpada z otrokovimi počitnicami. Če pa začetek jesenskih počitnic ne sovpada s takšnim vikendom pa oče prevzame otroka na materinem domu v sredo ob 16. uri in ga vrne po končanem vikendu na nedeljo na materin dom ob 18. uri; zimske in spomladanske počitnice na enak način in v enakem obsegu kot jesenske; vsako liho leto (pričenši z letom 2005) božične počitnice, ko oče prevzame otroka zadnji dan pouka ob 13. uri v šoli in ga vrne na materin dom dne 28.12. ob 18. uri; vsako sodo leto (pričenši z letom 2006) novoletne počitnice, ko oče prevzame sina 29.12. na materinem domu ob 16. uri in ga vrne na materin dom zadnji dan praznikov ob 18. uri; poletne počitnice od 1.7. s tem, da oče prevzame otroka na materinem domu ob 9. uri do 15.7., ko vrne otroka na materin dom ob 20. uri ter nato od 1.8. do 15.8. na enak način kot v mesecu juliju. Navaja, se je nasprotna udeleženka izobraževala za poklic socialne delavke. Dobro se je seznanila z načini indoktrinacije otrok in je to svoje pridobljeno znanje zlorabila v škodo skupnega sina tako, da mu je uspela vcepiti sovraštvo do očeta.

Otrok ima vse znake odtujitvenega sindroma, moten je v svojem čustvovanju in v socialnih kontaktih z okolico. Vzgoja matere kaže, da je mati neprimerna za vzgojo sina. Predlagatelj se zaveda, da otroka ni mogoče kot predmet prestaviti od udeleženke k njemu, saj bi mu to povzročilo še večje stiske. Zaradi tega zaenkrat pristaja na ureditev stikov s sinom, pri čemer pa poudarja, da je sodišče s svojo odločitvijo pod točko 1. do 4. sklepa omogočilo materi, da se bo v tem času prilagajala doseženi stopnji komunikacije med otrokom in očetom in jo izničila. Uvajalno obdobje je namreč predolgo, saj naj bi trajalo celih 7 mesecev. Ker mora otrok očeta v bistvu ponovno spoznati, uvajalno obdobje v prvem mesecu s kratkim stikom ni oporečno, toda nadaljnje uvajalno obdobje je občutno predolgo. Po začetnem spoznavanju in vzpostavitvi komunikacije bi moralo sodišče odločiti, da oče preživi s sinom ob prisotnosti strokovnega sodelavca več kot samo pol ure. V tolikšnem času namreč ni mogoče niti narisati risbice, pregledati kakšne knjige ali odigrati "človek ne jezi se".

Predlagatelj se je sposoben vživeti v svojega otroka in bo tudi sposoben zapolniti čas, ki ga bosta preživela na centru za socialno delo. Za takšne stike zadostuje obdobje enega meseca. Za nadaljnje stike, ko naj bi imel oče s sinom na centru za socialno delo stike brez strokovnega sodelavca, prav tako zadostuje obdobje mesec dni, vendar ne le po pol ure. Ko bo uvajalno obdobje, ki naj traja največ tri mesece, minilo, pa bi lahko otrok začel preživljati vikende pri očetu, pri čemer bi bilo ugodneje, da predlagatelj prevzame otroka v šoli in ga vanjo po vikendu tudi vrne, da ne bi prihajalo do konfliktov med materjo in njim. Prav tako naj bi stiki trajali od srede do četrtka zjutraj do začetka šole in vsak drugi vikend od petka do ponedeljka zjutraj. Sodišče namreč ne sme prezreti, da je mati v preteklih šestih letih storila vse, da bi onemogočila stike otroka z očetom celo na ceno otrokovega duševnega in čustvenega ravnotežja. Prav zato je po vzpostavitvi temeljnih stikov treba omogočiti otroku, da preživi z očetom kvalitetno časovno obdobje, ki ga mati s svojim ravnanjem ne bo mogla vsak teden sproti izničiti.

Poleg tega naj pritožbeno sodišče preoblikuje sklep o stikih tako, da bo izvršljiv. Datum, opredeljen kot "najprej en mesec vsako sredo", se ne da časovno opredeliti, če ni umeščen v mesec in leto. Torej je treba določiti datum prvega stika tako, da se mu udeleženka ne bo mogla izogniti z izgovarjanjem, da tisti mesec in tista sreda še sploh nista nastopila. Nasprotna udeleženka se pritožuje zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da bo upoštevalo izraženo mnenje in koristi otroka, da bo omogočilo otroku uporabo zagovornika (zaupnika), ki si ga bo otrok izbral sam, ter da bo upoštevalo vse novo nastale dogodke v letih 2003 in 2004, zasliši pa naj tudi otrokovo psihologinjo M. z Mentalno higienskega oddelka Zdravstvenega doma Moste ter zaradi popolnoma nasprotnih izvedenskih mnenj določi novega sodnega izvedenca ter na novo določi obseg, potek in kraj izvajanja stikov, tokrat v skladu z resničnimi koristmi in potrebami otroka. Izvedenec je zmotno ugotovil dejansko stanje, saj je oblikoval predlog stikov na podlagi svojega mnenja iz leta 1999 in ne na podlagi najnovejših dogodkov. Prav tako ni upošteval otrokove zdravstvene dokumentacije, dokumentacije Centra za socialno delo Moste Polje o poteku družinske terapije in stikov pod nadzorom v letu 2004, nemoči različnih strokovnih služb in strokovnjakov pri vzpostavitvi komunikacije z očetom, mnenja otrokove psihologinje M., ki otroka obravnava že 5 let, in nenazadnje niti mnenja izvedenke B.M. o neprimernem in škodljivem odnosu očeta do otroka. Sodišče v obrazložitvi sklepa navaja, da je v postopku sodeloval Center za socialno delo Moste Polje s svojim strokovnim teamom, prav tako tudi izvedenec dr. P. že leta 1999 ter opisuje njihove tedanje ugotovitve, torej opisuje staro stanje, zgodovino, ne pa sprememb nastalih kasneje ter zadnjih dogodkov in postopkov pri različnih strokovnih službah v zadnjih dveh letih. Na spremembo stanja in dogodkov v zvezi z otrokom opozarja otrokova psihologinja M., ki je kasneje sodelovala s Centrom za socialno delo Moste v družinski terapiji kot tudi pri stiku pod nadzorom. Dr. P. je v mnenju ne omenja, kar je zelo čudno, saj gre za strokovnjakinjo, ki je imela stik z otrokom tekom vseh postopkov in otroka dobro pozna. Nerazumljivo je, da je sodišče za prostor izvajanja stikov določilo Center za socialno delo Moste Polje, saj je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve ugotovilo njegove hude kršitve v postopkih sprejemanja odločb o otrokovih stikih, nedopustno in neutemeljeno zavračanje ugotovitev otrokove psihologinje M., kot tudi kršenje otrokovih pravic po 12. členu Konvencije ZN o otrokovih pravicah oziroma neupoštevanje jasno izražene volje otroka. Zato bi bilo treba proučiti prošnjo nasprotne udeleženke za določitev druge strokovne institucije za realizacijo stikov, saj vsa dejstva kažejo na nestrokovno obravnavo in že v naprej določen negativni pristop. Sodišče navaja določena mnenja izvedenke B.M., so pa iz njenega mnenja izbrani le podatki in navedbe, ki govorijo o pretirani navezanosti otroka na mater ter nujnosti vzpostavitve ustreznega odnosa z očetom, vse ostale ugotovitve, ki so tudi bistvenega pomena in govorijo o odnosu očeta do otroka, pa so izpuščene. Pritožba tako iz tega mnenja izpostavlja, "da je oče ves čas postavljal svoje starševske pravice pred kakršenkoli poskus razumevanja otrokovih potreb in je s svojim ravnanjem, ko je preprečeval otroku kontakt z mamo, močno stopnjeval otrokov občutek ogroženosti", in "da bi bilo potrebno očetu skozi kontinuiran svetovalni proces omogočiti večje razumevanje sinovega čustvenega doživljanja in razvojnih potreb". Ugotovila je tudi, da mati ni dobila nikakršne pomoči s strani strokovnjakov, pač pa je bilo samo njej naloženo, da otroka pripravi na stik z očetom kljub nesodelovanju in nerazumevanju ter nekomunikaciji očeta. Izvedenec dr. P. ugotavlja, da "ima otrok izrazit odpor do očeta in da se v začetku lahko pojavijo določene težave", vendar pa zaključi, da "končni cilj odtehta vse morebitne težave". Torej ni pomemben otrok, njegovo počutje, volja in želje, pač pa le končni cilj - vzpostavitev stikov ne glede na to, kako se ob tem počuti otrok. Za vzpostavitev in razvoj stikov izključno zavezuje le mater ter na njo in otroka prenese vso odgovornost. Tu je protislovje, saj v bistvu nalaga materi (krivcu za odtujitev otroka) vso odgovornost za uspešno realizacijo stikov, hkrati pa izključuje kakršnokoli strokovno pomoč oziroma družinsko terapijo, ki naj bi bila osnovni pogoj za vzpostavitev kakršnekoli oblike stikov. Prvostopenjsko sodišče je določilo obseg in način stikov v nasprotju s koristmi in izraženo voljo otroka. Ne upošteva, da otrok hodi v 2. razred osnovne šole in ima v šoli svoj ritem obveznosti. Pouk ima od 8.15 - 11.40, kosilo do

12.30, nakar ima prosti čas ter od 14.00 - 14.30 čas, ko pod vodstvom učitelja naredi domače naloge, potem pa ima do 15.00 popoldansko malico. Ta časovna ureditev mu preprečuje, da bi naredil vse obveznosti v šoli, da bi normalno pojedel ter imel čas za igro s prijatelji. Čas stikov je s sklepom določen fiksno, kar ne upošteva otrokovega prilagajanja na stike oziroma njegovega doživljanja in sprejemanja stikov z očetom. Stiki niso določeni postopoma, saj že po petih mesecih otrok preživi poleti en mesec nepretrgoma pri očetu.

Koncept poteka stikov temelji na strogo časovno opredeljenem in določenem urniku, na katerega otrok sam nima nobenega vpliva, kar ni v njegovo korist. Bistveno vlogo pri časovnem poteku stikov bi moral imeti otrok. Zato bi morali biti določeni za krajše časovno obdobje, pod rednim strokovnim nadzorom na instituciji, kjer so za tovrstne stvari dodatno usposobljeni strokovnjaki (Inštitut za klinično psihologijo, Mentalno higienski oddelek Zdravstvenega doma Moste) ter bi se glede na odzivanje otroka povečevali ali manjšali ali ostajali na istem nivoju, dokler otrok ne bi bil pripravljen na spremembo.

Otroku je naloženo, da se bo srečeval z očetom in strokovnim delavcem v njemu tujem okolju z ljudmi, ki jih ne pozna in jim ne zaupa in z očetom, katerega se trenutno boji. Materi je bila prisotnost s sklepom prepovedana, otroku pa ni bila dana možnost, ki je sicer zagotovljena z zakonom, torej pravica, da si izbere svojega zaupnika, ki bi lahko na sodišču zagotavljal in zastopal njegove želje. Taki stiki niso v korist otroka, ampak le stopnjevanje njegove že tako velike stiske, pa tudi stopnjevanje stiske matere. Nasprotni udeleženki ostaja nejasno, kje oče živi, kamor naj bi na stik pripeljala otroka, saj po njenih podatkih oče stanuje na drugem naslovu, po podatkih sodišča pa na naslovu, kjer je večje poslopje, predlagatelj pa živi kot podnajemnik v sobici s posteljo, omaro, mizo in stolom, kuhinjo in sanitarije pa si deli še s 15 sostanovalci.

Poziva sodišče, da ugotovi dejansko prebivališče ter preveri bivanjske razmere, saj mora biti otroku nudena osnovna eksistenca oziroma mora mati kot skrbnica vedeti, v kakšnih razmerah njen otrok živi pri očetu. Pritožba predlagatelja je delno utemeljena, pritožba predlagateljice pa ni utemeljena. Nasprotna udeleženka v pritožbi navaja, da bi bilo treba otroku v postopku omogočiti zaupnika, ki bi ga sam izbral in ki mu je z zakonom zagotovljen. Sodišče pri odločanju o ureditvi otrokovih stikih z roditeljem, kateremu otrok ni zaupan v vzgojo in varstvo, upošteva tudi otrokovo mnenje, če ga je otrok izrazil sam ali po osebi, ki ji zaupa in jo je sam izbral (7. odstavek 106. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR in 1. odstavek 410. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku - ZNP). V obravnavanem primeru je otrok svojo voljo nedvomno izrazil strokovnim delavcem centra za socialno delo in izvedencu in zato ni potrebno, da bi si izbral še osebo, ki bi mu pomagala izraziti mnenje ali po kateri bi izrazil svoje mnenje. Res pa sodišče prve stopnje ni sledilo tako izraženi volji otroka. Sodišče namreč upošteva otrokovo mnenje (7. odstavek 106. člena ZZZDR), ni pa nanj vezano - če oceni, da je mnenje v nasprotju z njegovimi koristmi, njegovemu mnenju oziroma želji ne more slediti. Temeljno vodilo sodišču in drugim organom, ki odločajo o mladoletnih otrocih, njihovih pravicah in razmerjih, je namreč zagotavljanje otrokove koristi. Na abstraktni ravni je mogoče opredeliti, da je v korist otroka takšno ravnanje, s katerim se zagotavlja otroku pogoje za zdravo rast, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje in delo.

Vsebino pravnega standarda "korist otroka" pa je treba konkretizirati v vsakem primeru posebej z upoštevanjem vseh okoliščin posameznega primera: z upoštevanjem značilnosti otrokove osebnosti, osebnosti njegovih staršev, okoliščin in pogojev, v katerih živi in se razvija, navezanosti otroka na druge njemu bližnje osebe (bratje, sestre, stari starši), kot tudi njegovega odnosa do širšega okolja (sošolci, prijatelji). Praviloma je v otrokovo korist, da ima redne osebne stike z obema staršema, po potrebi pa tudi z drugimi osebami, na katere je navezan. S stiki se namreč zagotavljajo predvsem otrokove koristi (1. odstavek 106. člena ZZZDR). V zvezi s stiki zakon pojem otrokove koristi opredeljuje negativno: stiki niso v otrokovo korist, če pomenijo za otroka psihično obremenitev ali se sicer z njimi ogroža njegov telesni ali duševni razvoj (5. odstavek 106. člena ZZZDR). V konkretnem primeru je sodišče zaradi ugotovitve otrokove koristi postavilo sodnega izvedenca klinično - psihološke stroke dr.

P.. Izvedenec je res podal mnenje že v razveznem postopku v letu 1999, vendar pa je neutemeljen pritožbeni očitek nasprotne udeleženke, da ni upošteval (prav tako pa tudi ne sodišče) dogodkov v letih 2003 in 2004. Izvedenec je namreč pregledal oba udeleženca in otroka ter z njimi opravil razgovore v septembru 2004 in na podlagi tega izdelal mnenje, upoštevajoč vse dogodke, ki jih omenja pritožba.

Z njimi kot tudi z vso drugo dokumentacijo, ki jo našteva pritožba, se je seznanil na podlagi spisa, saj iz njega tudi daje določene poudarke. Njegovo sklicevanje na že prej podano mnenje pa je logično, saj je na ta način mogoče spremljati razvoj otroka skozi določeno daljše časovno obdobje. Dr. P. je na podlagi pregleda spisa, udeležencev in mladoletnega otroka podal svoje mnenje v pisni obliki in ga na naroku še ustno dopolnil. Pri tem se ni bil dolžan izjasniti glede posameznih dokumentov v spisu (pritožba v zvezi s tem omenja mnenja psihologinje M. z Mentalno higienskega oddelka Zdravstvenega doma Moste), nasprotna udeleženka pa mu ob zaslišanju na naroku tudi ni zastavila vprašanj, da bi se moral do njih opredeliti. V pritožbi zato neutemeljeno izpostavlja, da bi moral izvedenec določene njene dokumente ali mnenja posebej obravnavati. Pritožba tudi neutemeljeno trdi, da naj bi bili izvedenski mnenji - očitno ima v mislih izvedensko mnenje dr. P. in izvedensko mnenje B.M., podanega za potrebe kazenskega postopka - popolnoma nasprotni. Mnenji se namreč dopolnjujeta in, kot je pojasnil izvedenec dr. P. ob zaslišanju, kažeta stanje oziroma razvoj otroka v času, ko sta bili mnenji podani. Izvedenka M. je podala mnenje skoraj leto dni prej in tudi dr. P. je ob zaslišanju izpovedal, da je tedanje stanje kazalo na to, da je treba s stiki počakati. V vmesnem času pa se je z otrokom nekaj dogajalo oziroma M. ni računala s tem, da se bo z otrokom manipuliralo in sedaj je nujno potrebno prekiniti sovražen odnos otroka do očeta, kajti tak odnos otroku samo škoduje. Sicer pa je tudi izvedenka M. poudarila, da bi bilo s stališča koristi otroka nujno, da se ustrezen odnos z očetom vzpostavi. Nenazadnje vzpostavitev stikov podpira tudi otrokova psihologinja M., saj je ravno zato sodelovala pri srečanju udeležencev zaradi vzpostavitve komunikacije med njima, poudarja pa, naj se ne dovoli nepripravljenega stika z očetom. Iz vseh prikazanih mnenj torej izhaja, da je v otrokovo korist, da ima stike s svojim očetom.

Pritožba očita sodišču prve stopnje, da iz izvedenskega mnenja B. M. ni povzelo tistih njenih ugotovitev, ki se tičejo odnosa očeta do otroka. Izvedenka M. je res zapisala, kar omenja pritožba in s tem opozorila tudi na določeno neustrezno ravnanje predlagatelja. Vendar pa je materino ravnanje še bolj neustrezno, saj zgolj zaradi tega ne bi smela preprečiti stikov otroka z očetom, saj zanj niso pomenili takšne obremenitve in se z njimi ni ogrožal njegov telesni ali duševni razvoj tako, da stiki ne bi bili več v otrokovo korist (5. odstavek 106. člena ZZZDR). Takšno njeno ravnanje nikakor ni bilo in še vedno ni v otrokovo korist, saj tako M. kot dr. P. ugotavljata regres v osebnostnem razvoju otroka zaradi pretirane odvisnosti matere in izostanka možnosti identifikacije s pozitivno moško podobo.

Stiki z očetom so po mnenju obeh izvedencev nujni tudi zaradi boljše splošne socializacije otroka (vključevanje v družbo vrstnikov in osamosvajanje) in njegovega napredovanja glede čustvenega stanja.

Otrok zavrača stike z očetom in je zelo agresivno naravnan, kar je posledica strahu, če se pojavi oče. Vendar pa razlogov na strani očeta za strah ni, ampak je ta strah indoktriniran. Zato ga je treba po mnenju izvedenca dr. P. čim prej premagati s postopnim uvajanjem stikov z očetom. Pritožbeno sodišče zato kot pravilne sprejema zaključke sodišča prve stopnje, da je v otrokovo korist, da čim prej vzpostavi stike z očetom in normalen odnos do njega. Zaradi indoktrinacije otroka in doseženega sindroma odtujenosti se morajo ti stiki uvajati postopoma in ob pomoči strokovne osebe. Ob tehtanju otrokovega zavračanja očeta in napora, ki ga bo deležen ob uvajanju stikov, tudi po presoji pritožbenega sodišča prevlada korist, ki jo bo otrok pridobil z vzpostavitvijo normalnega odnosa z očetom. To bo otroku omogočilo tudi normalen osebnostni razvoj, saj bi se sicer ob odsotnosti stikov večala njegova notranja napetost in bi vodila v razvoj travmatizirane osebnosti. Vse to je ob zaslišanju pojasnil izvedenec dr. P., zato so neutemeljeni očitki pritožbe nasprotne udeleženke, da gre izvedencu le za dosego končnega cilja - vzpostavitve stikov ne glede na to, kako se bo počutil otrok. Končni cilj, ki ga je jasno opredelil izvedenec, je vendarle normalen in zdrav razvoj otrokove osebnosti tako v socialnem kot čustvenem pogledu. Ta cilj pa pretehta nad trenutno željo otroka, ki stike zavrača - takšno zavračanje namreč ni utemeljeno oziroma je posledica indoktriniranega strahu pred očetom. Pritožbeno sodišče se torej strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da se stiki vzpostavijo takoj. Strinja se tudi, da se stiki uvajajo postopoma in ob sodelovanju strokovne osebe - delavcev centra za socialno delo, ki bodo očetu in otroku pomagali pri ponovnem vzpostavljanju odnosa.

Očitek matere, da je na njej vse breme priprave otroka na stik, je že zato neutemeljen. Sicer pa je izvedenec dr. P. pojasnil, da je mati inteligentna in ima sposobnost, da to lahko stori, drugo pa je želja to storiti. Ne gre spregledati tudi izobrazbe matere, ki ji nudi tudi dovolj strokovnega znanja, da lahko - seveda, če to želi in hoče - otroka primerno pripravi na stik z očetom. Kot odgovoren roditelj bi bila dolžna tudi sama vložiti vse napore v korist otroka in se tudi sama potruditi za njegov skladen osebnostni razvoj. Družinska terapija, ki jo omenja njena pritožba, pa predpostavlja odgovorno ravnanje obeh roditeljev z namenom vzpostavitve medsebojne starševske komunikacije. V tako terapijo se lahko vključita oba starša, uspešna pa bo le pod pogojem, da jo bosta resno izvajala, saj so dosedanji poskusi - tudi s strani nasprotne udeleženke, ki to ves čas poudarja - ostali pretežno pri besedah, končali pa s prepirom in še večjim medsebojnim nezaupanjem in obtoževanjem. Glede na mnenje izvedenca dr. P., da zna mati tudi neverbalno vplivati na otroka, pa je prav, da tudi uvajalni stiki potekajo brez materine navzočnosti ne glede na siceršnjo navezanost otroka na mater. Pritožbeno sodišče se torej strinja, da se stiki začnejo vzpostavljati takoj, to je vsako sredo v mesecu. Ni utemeljen očitek predlagateljeve pritožbe, da tak sklep sodišča prve stopnje ni izvršljiv, ker sreda ni datumsko določena oziroma umeščena v določen mesec in leto. Sodna odločba postane izvršljiva, ko postane pravnomočna in poteče rok za prostovoljno izpolnitev dolžnikove obveznosti (1. odstavek 19. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju). Ker gre v tem primeru za vnaprej določeno (od izdaje sklepa dalje) obveznost trajne narave, posebna določitev paricijskega roka niti ni mogoča - obravnavani sklep torej postane izvršljiv s pravnomočnostjo in datum prvega stika bo predstavljala prva sreda potem, ko bosta udeleženca prejela sklep (ter na centru za socialno delo uredila potrebno za stik s pomočjo strokovnega delavca centra). Začetek stikov je tako v sklepu naveden dovolj določljivo in je zato sklep tudi izvršljiv. Sodišče prve stopnje pa datuma prvega stika niti ni moglo točno določiti, saj ni moglo vnaprej predvideti pravnomočnosti sklepa. Kot že rečeno, se stiki začnejo ob strokovni pomoči centra za socialno delo. Sodišče prve stopnje je v odločbi določilo Center za socialno delo Moste Polje, ki je z udeležencema sodeloval že doslej. Zgolj odprava dosedanjih odločb centra v pritožbenem postopku zaradi določenih nepravilnosti ne narekuje določitev drugih institucij za realizacijo stikov, saj je po zakonu ravno center za socialno delo tisti, ki je dolžan storiti potrebne ukrepe, ki jih zahtevata vzgoja in varstvo otroka ali varstvo njegovih premoženjskih ter drugih pravic in koristi (119. člen ZZZDR). Po Zakonu o socialnem varstvu pa center za socialno delo opravlja naloge, ki so centrom za socialno delo z zakonom poverjene kot javna pooblastila ter naloge, ki jih centrom za socialno delo nalagajo drugi predpisi (49. člen), med socialno varstvene storitve pa sodi tudi pomoč družini (11. člen), ta pa med drugim obsega strokovno svetovanje in pomoč pri urejanju odnosov med družinskimi člani ter pri skrbi za otroke in usposabljanje družine za opravljanje njene vloge v vsakdanjem življenju (15. člen). Obe pritožbi izpodbijata obseg in dinamiko uvajalnih stikov, pri čemer predlagatelj predlaga skrajšanje uvajalnega obdobja, nasprotna udeleženka pa meni, da je to obdobje prekratko, saj naj bi otrok že po petih mesecih preživel cel mesec počitnic z očetom. Pritožbeno sodišče sodi, da je dinamika, kot jo je določilo sodišče prve stopnje, primerna in sledi predvideni vzpostavitvi stikov med očetom in sinom, ki od kratkih stikov, namenjenih predvsem medsebojnemu spoznavanju in ponovni vzpostavitvi medsebojnega odnosa, prehaja v normalne redne stike. Določitev časovno povsem natančne in pričakovane dinamike stikov je potrebna glede na odsotnost medsebojne komunikacije med staršema in njune nepripravljenosti in nesposobnosti sprotnega dogovarjanja ali prilagajanja stikov sprotnim situacijam.

Zato je nesprejemljiv predlog pritožbe nasprotne udeleženke o sprotnem prilagajanju stikov glede na otrokovo odzivanje - to bi bilo mogoče le, če bi starša zaradi otrokovih koristi vzpostavila medsebojno komunikacijo in presegla medsebojne zamere in lastne interese, kar pa doslej še nista uspela. Kljub temu, da so stiki vnaprej točno določeni, pa to ne pomeni, da jih ni mogoče spremeniti z novo odločbo, če to zahtevajo spremenjene razmere in koristi otroka (4. odstavek 421. člena ZPP). Kljub relativno kratkemu času, ki ga imata oče in otrok v prvih petih mesecih na voljo (prvi mesec po 15 minut, nadaljnje štiri pa po pol ure), pritožbeno sodišče sodi, da je zaradi otrokovega izrazito odklonilnega odnosa do očeta, prav, da se stiki uvajajo počasi in postopoma, da otrok počasi in s čim manj napora premaga svoj strah in odpor do očeta. Čeprav bo otrok pretežen čas še pri materi in bo lahko nadaljevala s svojim dosedanjim odklonilnim stališčem do predlagatelja in stikov otroka z njim, pa bo ravno počasno uvajanje in kontinuiteta stikov omogočila, da bo otrok sam spoznal očeta in do njega izoblikoval lastno mnenje. Dogodki po izdaji sklepa prve stopnje le še potrjujejo, da je stike treba uvajati znova in počasi, da jih otrok ne sprejme preobremenjujoče. V tej smeri bi morala delovati tudi mati in otroka vzpodbujati k stikom, zavedajoč se, da je to v otrokovo korist. Kakršnokoli izpostavljanje lastne stiske zaradi otrokovih stikov je zato povsem neustrezno. Na trditev pritožbe nasprotne udeleženke, da predvideni urnik stikov posega v otrokov ritem šolskih obveznosti, pritožbeno sodišče odgovarja, da vsak stik posega v dosedanji ritem otrokovega življenja. Glede na to, da so stiki med tednom le ob sredah in da tudi po navedbah nasprotne udeleženke otrok do 14. ure konča pouk in že tudi ima kosilo, stik ob 14.30 ne bo bistveno posegel v otrokov ritem življenja, glede na časovno kratke stike (prvih pet mesecev le do pol ure) pa bo v preostalem času otrok še vedno lahko opravil morebitne domače naloge ali druge šolske obveznosti. Končni cilj je, kot je bilo že omenjeno, vzpostavitev rednih stikov otroka z očetom in njun normalen odnos. V takih razmerah se bodo stiki izvajali, kot je to opredelilo sodišče prve stopnje v 5. točki 1. odstavka izreka, pritožbeno sodišče pa delno korigiralo s tem sklepom. Predlagatelj želi daljše stike in želi otroka oddajati po stiku zjutraj v šolo. Za toliko časa (torej čez noč do pouka zjutraj) naj bi se stiki podaljšali, obenem pa bi se na ta način udeleženca izognila medsebojnemu srečanju in s tem povezanim konfliktnim situacijam.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da zaenkrat ni razlogov, ki bi narekovali daljše stike, kot že rečeno pa bodo spremenjene razmere in koristi otroka lahko narekovale izdajo nove odločbe (4. odstavek 421. člena ZPP). Starša pa se bosta morala tudi zaradi interesov otroka izogibati medsebojnim konfliktom vpričo otroka, saj to otrokove stiske le še povečuje. Pritožbi predlagatelja je pritožbeno sodišče ugodilo le toliko, da je spremenilo čas preživljanja poletnih počitnic tako, da otrok sicer preživi počitnice en mesec z očetom, a v dveh delih po 14 dni. Na ta način se zagotavlja večja kontinutiteta stikov, obenem pa otrok tak stik ohranja v poletnih počitnicah tudi z materjo. Čas preživljanja novoletnih počitnic pa je preciziralo tako, da je natančno določilo čas njihovega preživljanja tako v zvezi z božičnimi prazniki kot v zvezi z novoletnimi prazniki. To je bilo treba glede na to, da se udeleženca zaenkrat tega nista sposobna dogovoriti sama. Odgovoriti je treba le še na tisti del pritožbe nasprotne udeleženke, v katerem ta zahteva, da sodišče ugotovi predlagateljevo stalno prebivališče in izraža skrb, da otrok med stiki na predlagateljevem domu ne bo kvalitetno preživljal svojega časa. Ni dvoma, kje ima predlagatelj prijavljeno stalno prebivališče, očitno pa večino svojega časa preživi na kmetiji svojega očeta.

Nasprotna udeleženka mora po sklepu sodišča otroka dva meseca na stike pripeljati na očetov dom (4. točka 1. odstavka izreka v zvezi z

2. odstavkom izreka), torej na naslov njegovega stalnega prebivališča, kjer bo otroka prevzel. Tudi ni skrb nasprotne udeleženke, da preverja, v kakšnih razmerah biva predlagatelj. Kako bo preživljal stike z otrokom, bo po lastni presoji uredil sam, vodilo pri tem pa mu bodo morale biti zopet koristi otroka. Stvar njegove odločitve je torej, ali jih bo preživel na naslovu stalnega prebivališča, ali kje drugje (morda na izletu z otrokom, na obisku, v živalskem vrtu, na sprehodu, v lokalu na pizzi ali kaj podobnega).

Ali, kot je bilo omenjeno že v zvezi z zatrjevano stisko nasprotne udeleženke zaradi otrokovih stikov: v času otrokovega stika z očetom se bo morala mati zavedati, da je takšno ravnanje v otrokovo korist in zato prepustiti otroka v tem času v očetovo oskrbo. Očetu in njegovi vzgoji ni mogoče očitati nepravilnosti (tega tudi nista storila izvedenca) in oče je bil ocenjen kot oseba, ki je otroku naklonjena, zna pritegniti otroka, v času, ko so se stiki izvrševali, pa so delavci centra za socialno delo ugotavljali, da je otrok pri očetu zadovoljen in da se lepo razumeta. Kakršnokoli dodatno pogojevanje stikov na očetovem domu je zato povsem neutemeljeno.

Glede na povedano je torej pritožbeno sodišče pritožbi predlagatelja delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v 5. točki 1. odstavka izreka na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka tega sklepa. V preostalem delu pa je njegovo pritožbi, pritožbo nasprotne udeleženke pa v celoti zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).