Jedro

V postopku na prvi stopnji ni bilo popolno ugotovljeno dejansko stanje, zato je tožena stranka pravilno razveljavila prvostopno odločbo in zadevo vrnila organu prve stopnje v ponovno odločanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, opr. št. U 320/97-11 z dne 7.5.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožnikov proti odločbi tožene stranke z dne 24.1.1997. S to odločbo je bila razveljavljena odločba Oddelka za okolje in prostor Upravne enote N.G. z dne 9.1.1996, s katero je bilo tožeči stranki izdano lokacijsko dovoljenje za prizidavo in adaptacijo obstoječe stanovanjske hiše v trgovsko-poslovni objekt, stoječ na parc. št. 2741, 2742 in 2743 k.o. Š.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da leži obravnavana gradnja na območju, ki ga ureja Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za posege v prostor na širšem mestnem območju N.G. (Uradno glasilo občin A., N.G. in T. št. 3/93, v nadaljevanju PUP). Lokacija se nahaja v urejevalni enoti Š. V katalogu urejevalnih določil in režimov, ki je sestavni del navedenega odloka je določeno, da so v tej enoti dovoljene predelave adaptacije in prizidave za stanovanja in poslovne dejavnosti, glede na prostorske možnosti.

Dozidave morajo biti prilagojene obstoječi pozidavi, proti ulici morajo biti oblikovane mestotvorno, v pritličju je lahko javni program. PUP v 29. členu med drugim določa, da je vsakemu objektu potrebno zagotoviti zadostno število parkirnih in garažnih mest za stanovalce, zaposlene in obiskovalce, pri čemer je za potrebe obiskovalcev in zaposlenih mogoče uporabiti že obstoječe javne parkirne prostore v bližini, v kolikor niso že preobremenjeni.

Število predvidenih parkirnih in garažnih mest ne sme znašati manj kot z izračunom po sledečih normativih: večstanovanjska hiša 1,1 do 1,2 parkirnega mesta za stanovanje, trgovski lokali 1 parkirno mesto na 40 do 80 m2 bruto etažne površine, vendar najmanj 2 parkirni mesti na lokal; obrati s poslovno dejavnostjo 1 parkirno mesto na 3 do 5 delovnih mest oziroma 1 parkirno mesto na 50 do 100 m2 bruto etažnih površin (glede na dostopnost). V primeru skupnega parkirnega prostora za objekte z različnimi dejavnostmi se ob izračunu potreb po parkiranju upošteva izmenična uporaba naprave in mora zato zmogljivost naprave pokriti le še največje potrebe po istočasnem parkiranju na napravi, ne pa na skupnih potrebah po parkiranju vseh objektov. V odločbi organa prve stopnje ni bilo ugotovljeno koliko je obstoječih parkirišč in za koga so namenjena, ni bilo ugotovljeno ali bosta trgovina in mesnica en lokal ali dva, niti ni opredeljeno kolikšno je potrebno število parkirnih mest potrebnih za poslovne prostore, ki so predvideni v nadstropju. Okoliščine na podlagi katerih je bil narejen izračun za predvidena štiri nova parkirna mesta iz obrazložitve prvostopne odločbe niso razvidne. Zavrnilo je ugovor tožeče stranke, da bi morala tožena stranka od investitorja zahtevati dopolnitev lokacijske dokumentacije glede parkirnih mest. PUP v 8. členu določa, da so posegi v prostor možni v kolikor so usklajeni s pogojem varstva okolja, zlasti glede zagotavljanja varstva pred hrupom. Glede na naravo posega ter značaj lokacije se lahko predpiše presojo vpliva posega v prostor in okolje. Iz upravnih spisov ni razvidno, ali bodo hladilne naprave in prezračevalne naprave glede na lego lahko motile stanovanja v sosednjem objektu. PUP v 10. členu med drugim tudi določa, da se varstvo bivalnih pogojev v okolju pogojuje s preprečevanjem in omejevanjem emisije hrupa v okolje. Ker prvostopni organi torej ni ugotovil odločilnih dejstev je tožena stranka utemeljeno odpravila prvostopno odločbo.

Tožnika se pritožujeta iz vseh pritožbenih razlogov in navajata, da sodba nima razlogov oziroma so ti med seboj v nasprotju, v odločilnih dejstvih pa je nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in med samimi zaključki sodišča. Pritožba očita sodišču prve stopnje, da je na podlagi nepopolnega povzemanja odločilnih dejstev zašlo v protislovje, ko je ugotovilo, da v odločbi organa prve stopnje ni bilo ugotovljeno, koliko je obstoječih parkirišč in za koga so namenjena, in da ni bilo ugotovljeno, ali bosta trgovina in mesnica en lokal ali dva ter niti ni opredeljeno kolikšno je potrebno število parkirnih mest, ki so potrebni za poslovne prostore predvidene v nadstropju. Okoliščine na podlagi katerih je bil narejen izračun za predvidena štiri nova parkirna mesta iz obrazložitve tudi niso vidne. Pri tem pa sodišče zaključuje z ugotovitvijo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Če bi bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, bi to, glede na dejstvo, da je Oddelek za okolje in prostor Upravne enote N.G. nedvomno strokovno in tudi sicer visoko usposobljen za vodenje in odločanje v postopkih za izdajo lokacijskih dovoljenj, pomenilo, da bi lahko izdal le in samo pravilno lokacijsko dovoljenje s prvostopno odločbo. Odločba druge stopnje bi torej morala po takem razmišljanju, potrditi odločbo prve stopnje. Če temu ni tako, drugostopenjski organ razveljavi odločbo prve stopnje (v delih kjer ni pravilno izdana), to pa pomeni, da postopek pred izdajo izpodbijane odločbe ni bil pravilen. Tožena stranka, kot tudi sodišče, sta imela vso potrebno lokacijsko dokumentacijo, da bi lahko tudi sama ugotovila, da ni razlogov za odpravo odločbe prve stopnje, na razpolago pa so jim bili vsi dokazi in dejstva, da bi morebitno pomanjkljivost odpravila in sama dopolnila odločbo. Organ prve stopnje je imel vse razpoložljive podatke (lokacijska dokumentacija) in ni jasno zakaj jih ni upošteval in jih ni uporabil v svoji odločbi. Zaradi zaupanja v njegovo strokovnost se nista pritožila zoper prvostopno odločbo. Vse pomanjkljivosti bi lahko odpravil prvostopni organ pred izdajo odločbe in ju pozval na dopolnitev in predložitev potrebne dokumentacije oziroma podatkov. Iz tega sledi, da je bila zahtevana dokumentacija predložena, za same sistemske napake v zvezi z izdano odločbo, pa investitorji ne bi smeli nositi posledic, ki se kažejo v nerazumno dolgem zavlačevanju postopka. Zato predlagata razveljavitev sodbe, odpravo izpodbijane odločbe in potrditev prvostopne odločbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijana sodba pravilna in temelji na prepričljivih razlogih, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja in jih zato ne ponavlja. Očitek pritožbe, da so razlogi sodbe sami s seboj v nasprotju, ni utemeljen. Predmet upravnega spora je preizkus drugostopne odločbe in zanjo je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred njeno izdajo pravilen in da je zakonita.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da tožena stranka ni pravilno postopala, s tem ko je odpravila prvostopno odločbo in pomanjkljivosti, ki jih očita organu prve stopnje, ni sama odpravila. Prav tako tudi ni utemeljeno njeno stališče, da bi moralo o zadevi odločiti sodišče na podlagi podatkov v upravnih spisih. Po določbah 242. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) ima drugostopni organ res možnost, da sam odpravi pomanjkljivosti prvostopne odločbe in hkrati z njeno odpravo tudi sam reši stvar. Po določbi 2. odstavka tega člena pa je organ druge stopnje očitno ob spoznanju, da bo prvostopni organ hitreje in bolj ekonomično odpravil napake, odpravil odločbo prve stopnje in vrnil zadevo v ponoven postopek z opozorilom prvostopnemu organu glede česa je treba ta postopek dopolniti. Odločitev za eno ali drugo možnost je v presoji pritožbenega organa in to ne more biti predmet presoje v upravnem sporu, saj taka možnost izbire temelji na zakonu. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka ugotovila nepravilnosti v postopku na prvi stopnji in je zato z zakonito odločitvijo - odpravo prvostopne odločbe z ustreznimi napotili vrnila organu prve stopnje. Zaradi ugotovitev tožene stranke glede nepravilnosti prvostopne odločbe je tudi po presoji pritožbenega sodišča njena odločitev pravilna.

Ker niso podani zatrjevani pritožbeni ugovori in tudi ne kršitve postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (73. člen ZUS).