Jedro

Sodišči sta pravilno uporabili materialno pravo, ko sta na podlagi vsebine izjave z dne 22.7.1996 presojali resnično pravno naravo pogodbe. Ker sta pravdni stranki izpovedali, da toženec prvemu tožniku ni dal v izjavi navedenega posojila, sta pravilno ugotovili, da ne gre za posojilno pogodbo. Glede na to, da je tožnik zatrjeval obstoj pogodbe z drugačno vsebino, sta po drugem odstavku 66. člena ZOR ugotavljali, ali navidezna posojilna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo. Toda tožnikove trditve, češ da izjava izkazuje stanje dolga, ki izvira iz medsebojnega pravnega razmerja ob koncu sedemdesetih let, zaradi utemeljenega ugovora zastaranja nista mogli upoštevati.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval od tožencev solidarno plačilo 500.000 tisoč nemških mark v tolarski protivrednosti po prodajnem tečaju nemške marke pri Banki Slovenije na dan 31.8.1994 ter zamudne obresti od tako izračunane tolarske protivrednosti od 31.8.1994 do plačila. Proti tej sodbi se je pritožil tožnik, toda sodišče druge stopnje je njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi pritožbenega sodišča, s katero je postala pravnomočna sodba prvostopenjskega sodišča, je tožnik pravočasno vložil revizijo. Uveljavlja revizijska razloga iz 1. točke prvega odstavka 370. člena v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena in revizijski razlog iz 3. točke prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku. Predlaga spremembo sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje, kjer naj pri novem odločanju sodeluje drug sodnik. Tožnik meni, da se je sodišče po nepotrebnem spuščalo v razloge podpisa izjave z dne 22.7.1996, čeprav je ugotovilo, da ni bila podpisana pod prisilo. Po nepotrebnem je tudi raziskovalo stare nerazčiščene račune in dolgove med tožnikom in prvotožencem ter vprašanje zastaranja. Po njegovem izjava z dne 22.7.1996 izkazuje stanje medsebojnega dolga na ta dan. Drugotoženi, ki jo podpisal, je garantiral za plačilo ugotovljenega dolga, zato je dal nalog tržaški banki, naj iz njegovega računa nakaže 500.000 nemških mark in nato še 1.100.000 nemških mark, s čimer je tožniku "metal pesek v oči" in zavlačeval izvršitev obveznosti obeh tožencev. Dodaja, da so bile vse osebe, ki so podpisale izjavo, polnoletne, saj je prvotoženi rojen 6.2.1939 in je bil tedaj star 57 let, drugotoženi pa je rojen 8.10.1957 in je bil tedaj star 40 let. Noben tudi ni imel omejene sposobnosti podpisati tako izjavo. Če toženca nista bila prisiljena k podpisu, je vprašljivo, zakaj sta tako izjavo podpisala. Pri tem ni pomembno, ali sta jo poimenovala za izjavo, posojilo ali kaj drugega. Bistvena je izjava o priznanju dolga in o vračilu 500.000 nemških mark do 26.7.1996. O tem izpodbijani sodbi nimata razlogov, zato revizija trdi, da gre za bistveno kršitev določb Zakona o pravdnem postopku, zaradi katere je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo. Dodaja, da je pomembno, zakaj je tožena stranka ugovarjala prisilo, kar kaže na to, da se je hotela izogniti plačilu. Meni še, da bi moralo sodišče proti priči H., ki je bil obsojen zaradi večkratne prodaje stanovanja več osebam, podati kazensko ovadbo tudi zaradi dogovarjanja s tožencem, kaj naj izpove kot priča in zaradi krivega pričanja.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 36/04 - prečiščeno besedilo) je bila revizija vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril. Vročena je bila tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Uvodoma je treba pojasniti, da je revizija izredno pravno sredstvo, ki je namenjeno predvsem pravilni in enotni uporabi procesnega in materialnega prava v državi. Vložiti jo je mogoče proti pravnomočni sodbi, torej potem, ko je bila že uporabljena ustavno zajamčena pravica do pravnega sredstva. Zato je dovoljena le v tistih primerih, ki jih določa ZPP. Ker ta zakon ne omogoča revizije zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), revizijsko sodišče ne bo odgovarjalo na tiste revizijske navedbe, ki po svoje prikazujejo dejanska razmerja med tožnikom in tožencema. Odgovorilo bo le na tiste navedbe revizije, ki so odločilne za presojo njene utemeljenosti (360. člen v zvezi s 383. členom ZPP).

Revizija očita sodiščema, da nista pojasnili, zakaj sta toženca podpisala izjavo o vračilu 500.000 nemških mark, če jima tožnik ni grozil s strelnim orožjem, in meni, da sta sodbi tako pomanjkljivi, da ju ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Ta očitek ni utemeljen, saj sta sodišči prve in druge stopnje obširno in logično pojasnili razloge za svojo odločitev. Vsakomur, ki prebere sodbi, mora biti jasno, da sta najprej ugotavljali, če je tožnik tožencema posodil denar. Ko sta ugotovili, da v predloženi izjavi navedenega posojila ni bilo, sta natančno raziskali še morebitne druge pravdne podlage za tak zapis in tožbeni zahtevek, jih opisali in razložili, da jih ni.

Pri tem sta pravilno uporabili materialno pravo, ko sta na podlagi vsebine izjave z dne 22.7.1996 presojali resnično pravno naravo pogodbe. Ker sta pravdni stranki izpovedali, da toženec prvemu tožniku ni dal v izjavi navedenega posojila, sta pravilno ugotovili, da ne gre za posojilno pogodbo. Glede na to, da je tožnik zatrjeval obstoj pogodbe z drugačno vsebino, sta po drugem odstavku 66. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89) ugotavljali, ali navidezna posojilna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo. Toda tožnikove trditve, češ da izjava izkazuje stanje dolga, ki izvira iz medsebojnega pravnega razmerja ob koncu sedemdesetih let, zaradi utemeljenega ugovora zastaranja nista mogli upoštevati. Pravilno sta ugotovili, da trditev o medsebojnih poslih izpred trideset let, zaradi katerih naj bi nastal dolg prvega toženca, ni mogoče upoštevati zaradi poteka zastaralnega roka, pri čemer izjave, v kateri je obljubljeno vračilo posojila, ni mogoče šteti za pripoznavo dolga ali pisno pripoznavo zastarane obveznosti (387. in 366. člen ZOR). Sodišči sta preizkusili tudi obstoj morebitne druge pravne podlage za tožnikovo terjatev proti prvemu tožencu, kar sta v svojih sodbah obširno in razumljivo pojasnili. Ker je nista našli, sta utemeljeno zavrnili tožbeni zahtevek proti prvemu tožencu, zlasti pa proti drugemu tožencu, ki je podpisal izjavo samo kot prisotna oseba.

Glede na to, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je sodišče zavrnilo neutemeljeno revizijo. S tem je zavrnilo tudi predlog za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP).