Jedro

Ker je bila odločilna okoliščina v obravnavanem primeru, da tožnik pogoja dejanskega neprekinjenega življenja v Republiki Sloveniji od 25. 6. 1991 dalje ne izpolnjuje, v obnovljenem postopku ni bilo potrebe za ponovno zaslišanje tožnika in prič.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za notranje zadeve (ministrstvo) odločilo, da se tožniku razveljavi dne 22. 11. 2006 izdano dovoljenje za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji, da se prošnja tožnika za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji zavrne in da mora tožnik v roku 8 dni od vročitve te odločbe UE Maribor vrniti dovoljenje za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji (RS), izdano v obliki samostojne listine. V svoji obrazložitvi navaja, da je bilo tožniku na podlagi 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ (ZUSDDD) dne 22. 11. 2006 izdano dovoljenje za stalno prebivanje v RS. Po izdaji le-tega je ministrstvo dne 28. 10. 2013 prejelo dopis Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru, skupaj s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru opr. št. I K 64795/2010 z dne 9. 12. 2011. S slednjo je Okrajno sodišče v Mariboru spoznalo za krive storitve kaznivega dejanja krive izpovedbe na podlagi 289. člena Kazenskega zakonika štiri navedene osebe, ki so bile v postopku izdaje dovoljenja za stalno prebivanje tožniku zaslišane kot priče. Glede na navedeno je ministrstvo po dokončnosti odločbe, tj. izdanega dovoljenja za stalno prebivanje, ugotovilo, da obstaja obnovitveni razlog iz 2. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Zato je dne 25. 11. 2013 izdalo sklep, s katerim je na podlagi drugega odstavka 268. člena ZUP po uradni dolžnosti uvedlo obnovo postopka izdaje dovoljenja za stalno prebivanje tožniku v delu, ki se nanaša na ugotovitev izpolnjevanja pogoja dejanskega neprekinjenega življenja v RS od 25. 6. 1991 dalje. V obnovljenem postopku je odločalo na podlagi materialnega predpisa, ki je veljal v času izdaje odločbe, ki je predmet obnove postopka. Ker je Ustavno sodišče RS z odločbo št. U-I-246/02 z dne 3. 4. 2003 odločilo, da je ZUSDDD v neskladju z Ustavo RS, je v obnovljenem postopku odločalo na podlagi tega zakona oziroma na podlagi Zakona o spremembah in dopolnitvah ZUSDDD. Na podlagi podatkov, zbranih v prejšnjem in obnovljenem postopku, je ugotovilo, da tožnik ne izpolnjuje pogoja dejanskega neprekinjenega življenja v Sloveniji od 25. 6. 1991 dalje, saj je v obdobju od leta 2000 do 2006 živel v Nemčiji. Iz zgoraj navedene pravnomočne sodbe pa izhaja, da so zaslišane priče v upravnem postopku po krivem izpovedale, da je tožnik v obdobju od leta 1991 do 18. 10. 2006 neprekinjeno bival na območju RS. Na podlagi navedene pravnomočne sodbe je tako ugotovilo, da tožnik ne izpolnjuje pogoja dejanskega neprekinjenega življenja v RS od 25. 6. 1991 dalje na podlagi določbe 1. člena ZUSDDD, zato tudi niso izpolnjeni pogoji za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, že izdano dovoljenje za stalno prebivanje pa je bilo treba razveljaviti.

Tožnik v tožbi navaja, da je izpodbijana odločba nezakonita in nezadostno obrazložena. V obrazložitvi odločbe ni pojasnjeno, koliko časa naj bi tožnik sploh živel v tujini in kje, pri čemer pa gre za podatek, pomemben za zakonitost odločbe in v tem delu odločbe ni mogoče preizkusiti. Tožnik tudi meni, da bi moral upravni organ opraviti ponovno zaslišanje tožnika, kakor tudi zgoraj navedenih prič, ki bi pojasnile, kako dolgo je bil tožnik v tujini in kdaj. Tožnik je namreč v postopku zatrjeval, da je bil v tujini le krajši čas na obisku. Tožena stranka je zamudila tudi rok za obnovo postopka na podlagi 2. točke prvega odstavka 263. člena ZUP, po kateri se obnova postopka lahko vloži v mesecu dni od tedaj, ko je upravni organ zvedel za pravnomočno sodbo. Glede na to, da je tožena stranka upravni organ, ki ima dostop do informacij javnega značaja in drugih evidenc, med drugim tudi centralne kazenske evidence pri Ministrstvu za pravosodje, je bila obnova postopka podana prepozno, saj bi se upravni organ s pravnomočno kazensko sodbo lahko seznanil takoj ob njeni pravnomočnosti. Upravni organ je bil o pravnomočni kazenski sodbi obveščen 28. 10. 2013, tožnik pa sklepa ni prejel v roku meseca dni od seznanitve organa, zato meni, da je postopek v zvezi z obnovo postopka nepravočasen in nezakonit. Četrti odstavek 263. člena ZUP tudi določa, da se po preteku treh let od dokončnosti odločb obnove ne more več predlagati ter uvesti po uradni dolžnosti. Ker je bilo tožniku dovoljenje za stalno prebivanje tujca v RS izdano 22. 11. 2006, od dokončnosti te odločbe pa je preteklo več kot 7 let in 8 mesecev, obnova postopka po uradni dolžnosti ni več dovoljena, saj je prišlo do zastaranja pravice do obnove postopka po uradni dolžnosti. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi. Hkrati zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri navedbah v odločbi z dne 3. 7. 2014 in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Iz podatkov v spisu in iz izpodbijane odločbe je razvidno, da je bilo tožniku na podlagi določb ZUSDDD dne 22. 11. 2006 izdano dovoljenje za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji (RS). Odločba o izdaji dovoljenja za stalno prebivanje je postala dokončna.

Po dokončnosti odločbe o izdaji dovoljenja za stalno prebivanje je ministrstvo zvedelo za zgoraj navedeno pravnomočno sodbo, s katero je Okrajno sodišče v Mariboru spoznalo za krive storitve kaznivega dejanja krive izpovedbe (štiri) navedene osebe, ki so bile v postopku izdaje dovoljenja za stalno prebivanje tožniku zaslišane kot priče, ker so lažno izpovedale, da je tožnik neprekinjeno prebival na območju RS, čeprav so vedele, da je v obdobju od leta 2000 do leta 2006 živel v Nemčiji. Pravnomočna sodba kazenskega sodišča pa pomeni obstoj obnovitvenega razloga po 2. točki 260. člena ZUP. Zato je ministrstvo izdalo sklep, s katerim je postopek izdaje dovoljenja za stalno prebivanje tožniku v delu, ki se nanaša na ugotovitev dejanskega izpolnjevanja pogoja tožnikovega dejanskega neprekinjenega življenja v RS od 1991 dalje, po uradni dolžnosti obnovilo.

Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je tako odločba tožene stranke, da se tožniku že izdano dovoljenje za stalno prebivanje tujca v RS razveljavi in da se tožnikova prošnja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v RS zavrne.

Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna. Tožena stranka je v obnovljenem postopku ugotovila, da je tožnik v obdobju od leta 2000 do 2006 živel v Nemčiji. Na podlagi te ugotovitve je tožena stranka, ob upoštevanju predpisov, ki so veljali v času izdaje dovoljenja za stalno prebivanje, pravilno ugotovila, da tožnik pogoja dejanskega neprekinjenega življenja v RS od 25. 6. 1991 dalje ne izpolnjuje. Posledično je pravilno ugotovila tudi, da tožnik pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ne izpolnjuje. Zato je odločitev tožene stranke, ki je z izpodbijano odločbo odločila, da se tožniku že izdano dovoljenje za prebivanje razveljavi in da se tožnikova prošnja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v RS zavrne, po mnenju sodišča pravilna.

Glede na navedeno sodišče tožbene ugovore zavrača kot neutemeljene, ker na drugačno odločitev v zadevi ne morejo vplivati. Neupoštevna je tožbena navedba, da v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni pojasnjeno, koliko časa je tožnik živel v tujini. V obrazložitvi odločbe je jasno navedeno, da je tožnik živel v Nemčiji od leta 2000 do leta 2006. Glede na navedeni čas tožnikovega bivanja v tujini je neutemeljena tožnikova trditev, da je bil v tujini le krajši čas. Manjkajoči podatek v obrazložitvi odločbe o tem, kje je tožnik živel v tujini, ob nesporno ugotovljenem dejstvu, da je živel v tujini, na zakonitost izpodbijane odločbe ne more vplivati. Ker je bila odločilna okoliščina v obravnavanem primeru, da tožnik pogoja dejanskega neprekinjenega življenja v RS od 25. 6. 1991 dalje ne izpolnjuje, ker je v navedenem obdobju živel v tujini, pravilno ugotovljena, v obnovljenem postopku ni bilo potrebe za ponovno zaslišanje tožnika in navedenih prič.

Neutemeljeni so tudi tožbeni ugovori o zamudi roka za obnovo postopka. ZUP v 263. členu za obnovo postopka iz obnovitvenega razloga po 2. točki 260. člena ZUP določa subjektivni rok enega meseca od dneva, ko je stranka zvedela za pravnomočno sodbo kazenskega sodišča in objektivni rok treh let. Na ta zakonski rok je po drugem odstavku 263. člena ZUP vezan tudi organ, če začne obnovo postopka po uradni dolžnosti. Ob upoštevanju datuma seznanitve s pravnomočno kazensko sodbo (28. 10. 2013) in datuma izdaje sklepa o obnovi postopka po uradni dolžnosti (25. 11. 2013), je tožena stranka pričela z obnovo postopka po uradni dolžnosti znotraj zakonsko določenega enomesečnega roka in torej zakonskega roka za obnovo postopka po uradni dolžnosti ni zamudila. Na drugačno odločitev v zadevi ne more vplivati tožbena navedba, da bi se tožena stranka preko kazenske evidence Ministrstva za pravosodje z navedeno pravnomočno sodbo lahko seznanila takoj ob njeni pravnomočnosti, saj navedene evidence niso evidence tožene stranke. Tudi tožbena navedba, da tožnik sklepa o obnovi postopka ni prejel v roku meseca dni od seznanitve tožene stranke s pravnomočno kazensko sodbo, na zakonitost izpodbijane odločbe ne more vplivati. Prav tako je neupoštevna tožbena navedba, da je na podlagi četrtega odstavka 263. člena ZUP prišlo do zastaranja pravice do obnove postopka po uradni dolžnosti, ker je od dokončnosti odločbe poteklo 7 let in 8 mesecev. Skladno z določbo petega odstavka 263. člena ZUP se namreč obnova postopka iz obnovitvenega razloga po 2. točki 260. člena ZUP lahko začne tudi po preteku treh let od dokončnosti odločbe.

Ker je izpodbijana odločba tožene stranke po presodi sodišča pravilna in zakonita, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo.

Ker je sodišče tožbo zavrnilo, v skladu z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.