Jedro

Legalizacija objekta v smislu gradbenih predpisov ne pomeni drugega kot izdajo gradbenega dovoljenja pod enakimi pogoji, ki jih predpisi določajo za gradnjo šele načrtovanega objekta, ne glede na to, da že stoji in da so nekateri deli zgrajeni legalno, veljajo vse določbe, ki so predpisane za nove objekte, torej tudi pogoj skladnosti projekta s prostorskim aktom ter pogoj izkazanosti pravice graditi tudi glede dostopne poti, ne glede na to, da ta dejansko že obstaja.

Upravnosodna praksa je že večkrat zavzela stališče, da je neglede na kategorizacijo z odlokom, brez ustreznega postopka pridobitve zemljišča za javno pot, kot ga predvideva zakon, zemljišče še vedno v zasebni lasti in ima lastnik v zvezi z njim še vedno vsa lastninska upravičenja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevo tožnice in drugih navedenih soinvestitorjev za izdajo gradbenega dovoljenja za novogradnjo enostanovanjskega objekta na parcelah št. 95/23, 95/22, 95/21 in 95/18, vse k.o. ... (1. točka izreka) in ugotovila, da stroškov postopka ni bilo (2. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je predmet vloge za izdajo gradbenega dovoljenja gradnja novega enostanovanjskega objekta, ki se nahaja v območju ŠG 347, SSse, NA. Iz PGD je razvidno, da je odmik strehe obravnavanega objekta od parcele št. 95/4 k.o. ... 1,42 m, kar je manj od predpisnega odmika 1,50 m, zato obravnavana gradnja ni skladna s prostorskim aktom. Dovoz obravnavanega objekta je predviden po parcelah 95/9 in 126/2, obe k.o. ..., ki sta sicer del javne ceste, vendar sta v lasti fizičnih oseb. Po navedenih parcelah potekajo tudi komunalni priključki (plinovodni priključek, priključek na javno kanalizacijo, nizkonapetostni priključek za zunanjo razsvetljavo) za obravnavani objekt. Služnostna pravica oziroma druga pravica graditi ni izkazana niti za dovoz, niti za gradnjo komunalnih priključkov po teh parcelah.

2. Drugostopenjski upravni organ je zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo. V obrazložitvi med drugim navaja, da pritrjuje prvostopenjskemu organu glede neizkazane skladnosti z Odlokom o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana - izvedbeni del (Uradni list RS št. 78/10 in naslednji, v nadaljevanju OPN MOL) zaradi premajhnega odmika, prav tako pa se strinja s stališčem prvostopenjskega organa, da ni izkazana pravica graditi za dostopno pot, ki poteka do predmetne gradnje. Ta poteka po parcelah, ki sta sicer res del kategorizirane javne poti, vendar še vedno v solastnini devetih solastnikov, s katerimi investitorji predmetne gradnje niso sklenili potrebne služnostne pogodbe za dostop do predmetne parcele. Glede na navedeno predmetna gradnja ni skladna s prostorskim aktom in ni izkazana pravica graditi na dostopni poti, s tem pa tudi ni izpolnjen pogoj minimalne komunalne opremljenosti. Pritožnikom še pojasnjuje, da kategorizacija poti kot javne poti na lastninska razmerja ne vpliva, saj nima razlastitvenega učinka, pri čemer se sklicuje med drugim na sodbo Upravnega sodišča RS opr. št. I U 136/2011. 3. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi pojasnjuje potek dosedanjega postopka ter med drugim navaja, da je predvidena novogradnja skupek legalno zgrajenega objekta z uskladitvijo presežnega stanja, zato ni mogoče zahtevati drugačnih odmikov, kot so zatečeni. S spremembo gospodarskega objekta v stanovanjske prostore se zunanji gabarit objekta ne spreminja, vezna dozidava, ki povezuje gospodarski in stanovanjski objekt pa ima in ohranja obstoječi odmik 4 m. Za dovoljen in delno presežen zahodni prizidek je soseda izdala pisno soglasje. Poudarja, da je toženka v zadevi trikrat odločila popolnoma diametralno glede na pritožbo in enako PGD dokumentacijo. Dopolnitve, ki jih je zahtevala, so bile vsakokrat drugačne, vendar vse na isto gradbeno dokumentacijo, pri čemer se osnovni predmet izdaje gradbenega dovoljenja in izdelana gradbena dokumentacija nista spremenili. Meni, da je skupaj z ostalimi investitorji zaradi takega ravnanja toženke odškodovana, saj obravnavane gradnje ni mogoče niti sanirati, niti uporabljati. Celotna rušitev ne pride v poštev, ker so bili preseženi zgolj posamezni posegi, medtem ko sta bila osnovna objekta zgrajena na zakonit način. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženki v ponovno odločanje oziroma izdajo gradbenega dovoljenja, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Sodišče uvodoma opozarja, da je predmet presoje v obravnavanem primeru zgolj zakonitost izpodbijane odločbe, potrjene z odločitvijo drugostopenjskega organa. Zato se do ugotovitev upravnih organov v prejšnjih odločbah, ki niso izpodbijane in ki naj bi bile drugačne od ugotovitev toženke v izpodbijani odločbi, ne bo opredeljevalo.

7. Po presoji sodišča je odločitev organa prve stopnje, potrjena z odločitvijo organa druge stopnje, pravilna in zakonita, zato se sodišče sklicuje na razloge odločbe organa prve stopnje, dopolnjene z razlogi organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja:

8. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bila v obravnavnem primeru vloga za izdajo gradbenega dovoljenja večkrat spremenjena in dopolnjena, nazadnje dne 25. 8. 2014, in sicer tako, da se nanaša na novogradnjo sicer že zgrajenega enostanovanjskega objekta, torej na njegovo legalizacijo. Navedeno jasno izhaja tudi iz 2. dopolnitve PGD z dne 26. 9. 2014, ki se nahaja v upravnih spisih, v kateri je navedeno, da je predmet dokumentacije, izhajajoč iz 7.1. točke 2. člena ZGO-1 nova gradnja, saj so bila na obeh objektih izvedena dela, zaradi katerih se bistveno spremeni izgled objekta kot celote. Ker legalizacija objekta v smislu gradbenih predpisov ne pomeni drugega kot izdajo gradbenega dovoljenja pod enakimi pogoji, ki jih predpisi določajo za gradnjo šele načrtovanega objekta, ne glede na to, da že stoji in da so nekateri deli zgrajeni legalno, veljajo vse določbe, ki so predpisane za nove objekte, torej tudi pogoj skladnosti projekta s prostorskim aktom ter pogoj izkazanosti pravice graditi tudi glede dostopne poti, ne glede na to, da ta dejansko že obstaja.

9. V zadevi ni sporno, da se lokacija predmetne gradnje nahaja v območju OPN MOL, EUP ŠG-347, kjer je namenska raba zemljišč SSse, tip NA. Prav tako ni sporno, da bo odmik stavbe od zemljišča parc. št. 95/4 k.o. ... 1,42 m, kar je v nasprotju s prvim in šestim odstavkom 24. člena OPN MOL, ki določata, da če ni z gradbeno črto določeno drugače, mora biti odmik stavb tipa NA od meje sosednjih parcel najmanj 4,00 m (prvi odstavek), pri čemer je odmik stavbe (nad terenom) lahko tudi manjši, če s tem pisno soglašajo lastniki sosednjih zemljišč, vendar ne manj kot 1,50 m za stavbe iz prvega odstavka tega člena (šesti odstavek). Navedeno pomeni, da novogradnja z odmikom, manjšim od 1,5 m od meje sosednje parcele, ni skladna z določbami OPN MOL, česar ne bi spremenilo niti pridobljeno soglasje lastnika sosednjega zemljišča, torej pogoj skladnosti projekta s prostorskim aktom (1. točka prvega odstavka 66. člena ZGO-1) ni izpolnjen.

10. Zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja mora investitor priložiti tudi dokazilo o pravici graditi (četrti odstavek 54. člena in 6. točka prvega odstavka 66. člena ZGO-1). To pravico investitor izkazuje z lastninsko ali drugo stvarno pravico (6.1. točka prvega odstavka 2. člena in 56. člen ZGO-1) in v okviru te pravice mora izkazati tudi pravico do dostopa do nepremičnine (pri tem ne zadošča zgolj fizična možnost dostopa, ampak mora biti dostop legalen).

11. Pravilna je ugotovitev toženke, da za predvideno dovozno pot, ki poteka po zemljiščih parc. št. 95/9 in 126/2, obe k.o. ..., investitorji niso izkazali pravice graditi, saj ni sporno, da ni bilo priloženih dokazil, s katerimi bi izkazovali lastninsko ali drugo stvarno pravico na njej. Dejstvo, da sta navedeni zemljišči kategorizirani kot del javne poti, sicer pa sta v zasebni lasti tretjih oseb, na drugačno odločitev ne vpliva. Upravnosodna praksa je že večkrat zavzela stališče, da je neglede na kategorizacijo z odlokom, brez ustreznega postopka pridobitve zemljišča za javno pot, kot ga predvideva zakon, zemljišče še vedno v zasebni lasti in ima lastnik v zvezi z njim še vedno vsa lastninska upravičenja. Navedeno pomeni, da mora imeti investitor za legalen dostop, ki mora biti izkazan za pridobitev gradbenega dovoljenja, ustrezen pravni naslov, na primer soglasje lastnika zemljišča, preko katerega bo dostopal do svojega zemljišča (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS št. X Ips 21/2012 z dne 12. 12. 2012).

12. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

13. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.