Jedro

Tožeča stranka je v zadostni meri navedla pravno odločilna dejstva v zvezi s priposestvovanjem lastninske pravice na sporni garaži. Z dnem uveljavitve ZLNDL je postal lastnik nepremičnine dejanski imetnik pravice uporabe na nepremičnini v družbeni lastnini, kar ni bil vedno tisti, ki je bil vpisan kot imetnik pravice uporabe v zemljiški knjigi.

Sodna praksa je dopuščala, da je ob upoštevanju namena in dejanske uporabe prišlo do pravno učinkovitega prenosa pravice uporabe na tistega, ki je na primer ob vednosti in izrecnem dovoljenju pristojnih organov z vsemi dovoljenji oz. soglasji kot investitor zgradil objekt in ga nato uporabljal. Obrazložitev odmene stroškov po posamičnih postavkah ni nujno potrebna, če je sodišče odmero pregledno in tako, da je mogoč njen preizkus, opravilo že v stroškovniku, ki je sestavni del sodnega spisa.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožeča stranka lastnica nepremičnine parc. št. 1 k. o. X (ID 000), ID znak 111 do celote (1/1). Toženi stranki je naložilo, da ji je dolžna plačati pravdne stroške 1.449,60 EUR.

2. Toženka se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga pritožbenemu sodišču spremembo ali podrejeno razveljavitev sodbe. Navaja, da je prvostopenjsko sodišče prekoračilo trditveno podlago tožeče stranke, ki je svoj zahtevek na ugotovitev lastninske pravice utemeljevala izključno na podlagi pravil o priposestvovanju in ne na podlagi določb ZLNDL. Sodišče se v obrazložitvi sklicuje na kar tri kupoprodajne pogodbe, poleg edinih dveh pogodb z dne 5. 9. 1977 in 5. 2. 1997, še na pogodbo iz leta 1979, čeprav obstoja take pogodbe tožeča stranka ni zatrjevala. Tudi s tem je sodišče prekoračilo trditveno podlago. Napačno je stališče prvostopnega sodišča glede dobrovernosti tožeče stranke in dokaznem bremenu. Tožeča stranka oz. njeni pravni predniki so sklenili kar dve pogodbi za garažo, kar povsem izpodbija domnevno dobro vero kupca oz. pravnega naslednika tožeče stranke. Da bi tožeča stranka lahko pridobila lastninsko pravico na nepremičnini na podlagi priposestvovanja, bi morala biti v dobri veri glede lastništva nepremičnine oz. bi morala biti njena zmota opravičljiva. Sodišče je sicer pravilno upoštevalo, da je bila nepremičnina vse do 25. 7. 1997, ko je pričel učinkovati ZLNDL, v družbeni lastnini, kar izključuje priposestvovanje, vendar je spregledalo, da pogodba iz leta 1997 ne vsebuje zemljiškoknjižnega dovolila ter je sklenjena z nelastnikom. Hkrati je spregledalo, da tožeča stranka prenosa pravice uporabe in pridobitve lastninske pravice na podlagi lastninjenja družbene lastnine sploh ne zatrjuje. V zvezi z dobrovernostjo tožeče stranke sodišče prihaja samo s sabo v nasprotje, gre za protispisen, nelogičen in neobrazložen zaključek. Odločba, s katero je bilo pravnemu predniku določeno nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča za garažo, ni pravni naslov za pridobitev kakršne koli pravice, lastninske ali pravice uporabe, pač pa imetniku take pravice nalaga določeno javno dajatev. Za pridobitev pravice na nepremičnini mora biti sklenjena pogodba o prenosu pravice uporabe, v predmetnem postopku pa ni bilo dokazano, niti zatrjevano, da je bila taka pogodba sklenjena. S tem, ko je sodišče jasno ugotovilo, da pogodba med pravnima prednikoma tožeče in tožene stranke ni bila sklenjena, niso izpolnjene predpostavke za uporabo 73. člena ZOR. Sodišče teorijo realizacije pojmuje napak, saj je jasno, da na podlagi nobene od pogodb tožeča stranka oz. njen pravni prednik ni postal lastnik predmetne nepremičnine. Odločitev o povračilu pravdnih stroškov ni obrazložena in se v tem delu ne da preizkusiti.

3. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo, predlaga, da se zavrne, stroškov pritožbenega postopka pa ne priglaša. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku v zadostni meri in pravilno ugotovilo odločilna dejstva ter v bistvenem pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni storilo v pritožbi očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Procesna kršitev relativne narave (7. člen ZPP) pa na pravilnost in zakonitost sodbe ni vplivala (prvi odstavek 339. člena ZPP).

6. Pritožba ima prav, da je tožeča stranka svoj zahtevek na ugotovitev lastninske pravice na parc. št. 1 k. o. X, ki v naravi predstavlja garažo v nizu garaž na ..., utemeljevala s pravili o priposestvovanju lastninske pravice njenih pravnih prednikov, ne pa na lastninjenju garaže kot nepremičnine v družbeni lastnini na podlagi ZLNDL.(1) Ker je navajala, da je njen pravni prednik A. A. garažo z dvema pogodbama odkupil od B. B., ki mu je bila priznana lastninska pravica oz. pravica uporabe na tej nepremičnini, pri tem pa se je sklicevala na odločbo o določitvi mesečnega nadomestila za uporabo stalnega zemljišča, ki jo je 3. 9. 1997 izdala takratna SO Ljubljana-..., Oddelek za komunalno in stanovanjsko gospodarstvo, pa je sodišče prve stopnje pravilno preverilo tudi to materialnopravno podlago, po kateri naj bi že pravdni prednik tožnice pridobil pravico uporabe na sporni nepremičnini, ki bi se ob uveljavitvi ZLNDL pretvorila v lastninsko pravico. Okoliščine, ki so v skladu s pravno teorijo(2) in sodno prakso v podobnih primerih(3) pomembne za veljaven prenos pravice uporabe in lastninjenje, je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo. Vendar je zmotno zaključilo, da že posest garaže in odločba o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča z dne 3. 9. 1979 dokazujeta izvenknjižni prenos pravice uporabe nepremičnine v družbeni lastnini na pravnega prednika B. B. ZLNDL je uredil lastninjenje stavb in zemljišč, ki se niso lastninile na podlagi drugih specialnejših zakonov. Z dnem uveljavitve 25. 7. 1997 je namreč postal lastnik nepremičnine dejanski imetnik pravice uporabe na nepremičnini v družbeni lastnini, kar ni bil vedno tisti, ki je bil vpisan kot imetnik pravice uporabe v zemljiški knjigi. Drži, da za veljavnost prenosa pravice uporabe vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutiven pogoj(4) ter da se je v preteklosti pogosto dogajalo, da dejansko izvedenemu pravnemu prometu niso sledili ustrezni vpisi v zemljiško knjigo, niti niso sklepali veljavnih pogodb o prenosu pravice uporabe. Kljub temu je v posameznih primerih sodna praksa dopuščala, da je ob upoštevanju namena in dejanske uporabe prišlo do pravno učinkovitega prenosa pravice uporabe na tistega, ki je na primer ob vednosti in izrecnem dovoljenju pristojnih organov z vsemi dovoljenji oz. soglasji kot investitor zgradil objekt in ga nato uporabljal. Tožeča stranka nič o tem ni navajala, le-to, da je njen pravni prednik nemoteno uporabljal garažo in plačal nadomestilo za stavbno zemljišče, kar pa, kot že pojasnjeno, za veljaven prenos pravice uporabe ni dovolj.

7. Tožeča stranka pa je v zadostni meri navedla pravno odločilna dejstva v zvezi s priposestvovanjem lastninske pravice na sporni garaži. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom prvostopenjskega sodišča, da je tožnica in njen pravni prednik nepremičnino, na kateri stoji garaža, priposestvovala po izteku 10-letne priposestvovalne dobe (skladno z določbo drugega odstavka 43. člena v zvezi z določbo prvega odstavka 269. člena Stvarnopravnega zakonika – SPZ). Pravilna je ugotovitev, da je priposestvovalna doba tekla od uveljavitve ZLNDL 25. 7. 1997 in se iztekla 25. 7. 2007. Pritožbeno sodišče ne dvomi v zaključek sodbe, da je v tem obdobju pravni prednik tožnice imel nepremičnino v posesti kot dobroverni in zakoniti oz. dobroverni lastniški posestnik.

8. Pritožba neutemeljeno izpodbija ugotovitve sodišča glede dobrovernosti tožnice oz. njenega pravnega prednika, pokojnega moža. Da sta bili med njim in B. B. sklenjeni za isto garažo dve kupoprodajni pogodbi, prva 5. 9. 1977, druga pa 5. 2. 1997, ni dejstvo, ki bi izpodbilo domnevo o dobri veri kupca oz. pravnega prednika tožnice, niti ni šlo za nerazumno ravnanje, kot ga prikazuje pritožba. Kot je pravilno obrazložilo prvostopenjsko sodišče, že iz vsebine obeh pogodb izhaja, zakaj je bila sklenjena še tista iz leta 1997. V prvi pogodbi sta namreč stranki predmet prodaje opredelili le opisno, v drugi pa s parcelno številko in katastrsko občino. Pri navajanju datumov omenjenih dveh kupoprodajnih pogodb je sodišče v obrazložitvi res nekajkrat omenjalo pogodbo iz leta 1979, vendar gre v tem delu za očitno napako v številki (1997 je prav, 1979 pa narobe) in ne za kar tri kupoprodajne pogodbe, kot meni pritožba. Ob upoštevanju vseh okoliščin tega primera dobre vere tožnice oz. njenega prednika tudi ne more izpodbiti pritožbeni očitek o neskrbnosti, ki se tiče nepoznavanja zemljiškoknjižnega stanja nepremičnine.

9. Pri odločitvi o stroških postopka je neutemeljen pritožbeni očitek, da se sodne odločbe glede izračuna in utemeljenosti višine pravdnih stroškov ne da preizkusiti. Sodba v tem delu vsebuje odločilne razloge za odločitev. Obrazložitev odmene stroškov po posamičnih postavkah ni nujno potrebna, če je sodišče odmero pregledno in tako, da je mogoč njen preizkus, opravilo že v stroškovniku, ki je sestavni del sodnega spisa.(5) To je storilo prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi sodbe, ko je navedlo, da je stroške tožeče stranke odmerilo po specificiranem stroškovniku ter da je natančnejša odmera razvidna na list. št. 162 spisa.

10. Ker pritožba ni utemeljena, jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo potrdilo na podlagi 353. člena ZPP.

11. Tožena stranka mora sama kriti svoje stroške neuspele pritožbe (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), tožeča stranka pa pritožbenih stroškov ni priglasila.

Op. št. (1): Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, Ur. l. RS, št. 44/1997 do 27/2002. Op. št. (2): Dr. Matija Damjan, Zapleti pri lastninjenju nekdanjih nepremičnin v družbeni lastnini in urejanju sedanjega (neurejenega) stanja, Pravosodni bilten št. 1/2011. Op. št. (3): Odločbe VS RS II Ips 223/2009, VSL I Cp 1470/2012, I Cp 3062/2015, I Cp 253/2016. Op. št. (4): VS RS II Ips 634/2007, II Ips 262/2009. Op. št. (5): Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, komentar mag. Nine Betetto k 163. členu.