Jedro

S pravnomočnostjo sodbe preneha teči zastaranje kazenskega pregona, četudi se po zahtevi za varstvo zakonitosti pravnomočna sodba razveljavi in zadeva vrne v novo odločitev; prenehanje teka zastaranja kazenskega pregona pa nastopi le takrat, če (absolutno) zastaranje ni nastopilo pred pravnomočnostjo obsodilne sodbe.

Izrek

Zahtevi zagovornika obdolženega P.S. za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočna sodba Okrajnega sodišča na Ptuju z dne 6.12.2000, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru z dne 15.2.2005, spremeni tako, da se na podlagi 4. točke 357 člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zoper obdolženega P.S. zavrne obtožba, da je v času od 18.7. do 9.8.1995 na P., pri podjetju R. d.o.o., z namenom, da bi zasebnemu podjetju Z. d.o.o. in s tem hkrati sebi kot ustanovitelju in lastniku navedenega podjetja, pridobil protipravno premoženjsko korist, nabavljal različni gradbeni material, pri čemer je podjetju R. lažno prikazoval, da bo naročeno in prevzeto blago plačal v dogovorjenem roku in kot garancijo za plačilo izstavljal še akceptne naloge svojega podjetja, čeprav že ob naročilu blaga le-tega ni nameraval plačati, prav tako pa je vedel, da podjetje R. ne bo moglo vnovčiti akceptnih nalogov z datumom dospetja 13.8.1995, 1.9.1995, 3.9.1995 in 11.9.1995, ker je te akceptne naloge žigosal z neustreznim žigom in sicer z žigom Z. d.o.o. A. P., ki ni ustrezal podatkom v rubriki "knjižite v breme našega računa", kjer je bilo navedeno podjetje Z. d.o.o., P., P., zaradi česar takšnih akceptnih nalogov na Agenciji RS za plačilni promet, nadziranje in informiranje ni bilo mogoče vnovčiti, na ta način pa je pooblaščene delavce podjetja R. spravil v zmoto in jih zapeljal, da so mu izdobavili gradbeni material v skupni vrednosti 2.944.853,00 SIT, ter da je za naveden znesek podjetje R. d.o.o. tudi oškodoval, saj tudi naknadno izstavljenih računov za izdobavljeno blago ni plačal, tedaj z namenom, da bi si pridobil protipravno premoženjsko korist, spravil koga z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin v zmoto in ga s tem zapeljal, da je ta v škodo tujega premoženja kaj storil ali opustil, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje goljufije po členu 217/1 Kazenskega zakonika Republike Slovenije.

Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada zagovornika obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

Okrajno sodišče na Ptuju je z uvodoma navedeno sodbo obdolženega P.S. spoznalo za krivega kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ ter mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen osem mesecev zapora in preizkusno dobo treh let. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 5.4.2001 pritožbo obdolženčevega zagovornika zoper navedeno sodbo zavrglo kot nedovoljeno. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sodbo z dne 16.10.2003, opr. št. I Ips 153/2001, zahtevi zagovornika obdolženega P.S. za varstvo zakonitosti ugodilo in sklep sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo Višjemu sodišču v Mariboru v nadaljnji postopek. Višje sodišče v Mariboru je nato v ponovljenem postopku z uvodoma navedeno sodbo pritožbi obdolženčevega zagovornika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obdolžencu v okviru pogojne obsodbe določeno kazen osem mesecev zapora znižalo na šest mesecev zapora, določeno preizkusno dobo treh let pa skrajšalo na eno leto. V ostalem je pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obdolženčev zagovornik, odvetnik I.M., je zoper sodbo sodišča prve stopnje ter zoper sodbo Višjega sodišča v Mariboru dne 13.6.2005 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ki je bila Vrhovnemu sodišču predložena dne 29.3.2006. V zahtevi je uveljavil, da obdolženec kaznivega dejanja ni storil ter je stališče sodišča napačno, ker sam dolg v teku postopka ni bil izkazan. Obdolžencu se glede uporabe napačnega pečata lahko očita kvečjemu malomarnost, sodišče pa možnost pomote sploh ni pojasnilo. Poleg tega v zahtevi vztraja, da je kazenski pregon zoper obdolženca zastaral, saj je bilo dejanje storjeno med 18.7. in 9.8.1995. Predlagal je, da Vrhovno sodišče razveljavi izpodbijani sodbi in zadevo vrne v ponovno sojenje, podrejeno pa obdolžencu kazen zniža in jo odloži na krajšo preizkusno dobo.

Vrhovna državna tožilka K.U. je v odgovoru na zahtevo z dne 12.5.2006 predlagala, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in obtožbo zoper obdolženega P.S. zavrne. Po njenem mnenju je pregon za kaznivo dejanje absolutno zastaral 9.8.2001, kar bi moralo sodišče druge stopnje upoštevati.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Z načelnim pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča z dne 16.6.1999 je bilo sprejeto stališče, da s pravnomočnostjo sodbe preneha teči zastaranje kazenskega pregona, četudi se po zahtevi za varstvo zakonitosti pravnomočna sodba razveljavi in zadeva vrne v novo razsojo, in da se v postopku nove razsoje ne uporabljajo določbe KZ in ZKP o zastaranju kazenskega pregona, razen v primeru, ko bi ob pravilni uporabi zakona kazenski pregon zastaral že pred pravnomočnostjo sodbe, ki bi bila po zahtevi za varstvo zakonitosti razveljavljena.

Obdolženčev zagovornik v zahtevi utemeljeno uveljavlja, da je kazenski pregon zoper obdolženca zastaral. Višje sodišče v Mariboru je v obrazložitvi izpodbijane sodbe napačno upoštevalo načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 16.6.1999, tako da je štelo, da po razveljavitvi sklepa s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 16.10.2003, s katerim je bila pritožba zagovornika zoper prvostopenjsko sodbo kot nedovoljena zavržena, v postopku nove razsoje ni mogoče uporabiti določb KZ in ZKP o zastaranju kazenskega pregona.

V obravnavani zadevi gre za primer, ki ga ureja izjema navedena v načelnem pravnem mnenju. To mnenje se nanaša le na razveljavitve pravnomočne sodbe, v postopku za varstvo zakonitosti pa je Vrhovno sodišče razveljavilo nezakoniti sklep sodišča druge stopnje. Izjema, ki jo načelno pravno mnenje določa glede prenehanja teka zastaranja kazenskega pregona, je formulirana, "razen v primerih, ko bi ob pravilni uporabi zakona kazenski pregon zastaral že pred pravnomočnostjo sodbe, ki bi bila po zahtevi za varstvo zakonitosti razveljavljena". To pravno mnenje je seveda treba razlagati tako, da prenehanje teka zastaranja kazenskega pregona nastopi le takrat, če (absolutno) zastaranje ni nastopilo pred pravnomočnostjo obsodilne sodbe. Kadar pride do absolutnega zastaranja pred pravnomočnostjo sodbe, pa to ni bilo ugotovljeno, čeprav sodišče na zastaranje pazi po uradni dolžnosti, takrat gre za izjemo od pravila, ki ga določa mnenje in je v njem tudi navedena. Ta izjema bo prišla v poštev ne le kadar je v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti razveljavljena pravnomočna obsodilna sodba (do katere zaradi zastaranja sploh ne bi smelo priti), ampak tudi, kadar je razveljavljena odločba, na podlagi katere je v nasprotju z zakonom prišlo do pravnomočnosti obsodilne sodbe.

Prav iz navedene sodbe Vrhovnega sodišča, s katerim je bil razveljavljen sklep Višjega sodišča v Mariboru po zavrženju obdolženčeve pritožbe, pa tudi vsebinsko izhaja, da kazenski postopek sploh še ni bil pravnomočno končan, saj je bil navedeni sklep sodišča druge stopnje nezakonit. Višje sodišče v Mariboru je po razveljavitvi sklepa moralo vsebinsko odločati o pritožbi obdolženčevega zagovornika in šele s to sodbo, ki je izpodbijana, je bil postopek pravnomočno končan. V takšni pravni situaciji se torej ne more uporabiti stališče iz navedenega načelnega pravnega mnenja, da se določbe o zastaranju ne uporabljajo.

Z obtožbo se obdolženemu P.S. očita, da je kaznivo dejanje storil v času od 18.7. do 9.8.1995. Kaznivo dejanje je opredeljeno po 1. odstavku 217. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 63/1994 z dne 13.10.1994, popravek št. 70/94 z dne 11.11.1994). Za kaznivo dejanje goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ je bila predpisana kazen zapora do treh let. Glede na določbe Kazenskega zakonika, ki je veljal v času, ko naj bi obdolženec storil kaznivo dejanje, je veljal relativni rok za zastaranje kazenskega pregona tri leta od storitve kaznivega dejanja (5. točka 1. odstavka 111. člena KZ). Po 6. odstavku 112. člena KZ je kazenski pregon zastaral absolutno, ko je preteklo dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje kazenskega pregona, torej po preteku šestih let. Kazenski pregon zoper obdolženega P.S. je torej absolutno zastaral dne 9.8.2001, sodišče druge stopnje pa je o pritožbi obdolženčevega zagovornika odločilo na seji dne 15.2.2005, tedaj po preteku absolutnega zastaranega roka.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je pred pravnomočnostjo sodbe, torej pred izdajo sodbe sodišča druge stopnje, potekel absolutni zastaralni rok, s čimer je sodišče druge stopnje kršilo prej navedene določbe kazenskega zakona. Zahteva za varstvo zakonitosti je v tem pogledu utemeljena, zato je Vrhovno sodišče sodbi spremenilo ter obtožbo zoper obdolženega P.S. zavrnilo v skladu z določbo 4. točke 357. člena ZKP.

Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določbi 1. odstavka 96. člena ZKP, ki določa, da v primeru zavrnilne sodbe stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada zagovornika obremenjujejo proračun.