Jedro

Razlog za tožnikovo premestitev ni bil navidezen, temveč je temeljil prav na oceni predstojnika, da je mogoče s trajno razporeditvijo tožnika zagotoviti učinkovitejše in smotrnejše delo organa na Policijski postaji A.. V pristojnosti delodajalca je, da delo organizira v cilju čim večje uspešnosti oziroma učinkovitosti, v doseganju tega cilja pa lahko javnim uslužbencem naloži opravljanje različnih nalog (ob upoštevanju opisa del in nalog njihovega delovnega mesta), kar pomeni, da se po (začasni ali trajni) premestitvi javnemu uslužbencu lahko dodeljuje tudi druge naloge, ne le tista dela in naloge, katerih opravljanje je bilo temeljni razlog za premestitev javnega uslužbenca (delovne potrebe v smislu prvega odstavka 147. člena oziroma 3. točke prvega odstavka 149. člena ZJU). Zato zahtevek za razveljavitev sklepa tožene stranke o premestitvi tožnika ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, ki je zahteval: - razveljavitev sklepa tožene stranke o premestitvi tožnika št. ... z dne 28. 6. 2013 ter sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS št. ... z dne 2. 10. 2013; - obračun in izplačilo razlik v plači, ki bi jo tožeča stranka prejemala v 25. plačnem razredu na delovnem mestu višji kriminalist specialist II – višji kriminalistični tehnik in dejansko prejetimi plačami v 24. plačnem razredu na delovnem mestu višji policist III v obdobju od 15. 7. 2013 do 15. 10. 2013, v znesku 128,04 EUR bruto mesečno, od katerega je tožena stranka dolžna plačati davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2013 do plačila (točka I/1,2 izreka sodbe).

Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki plačati stroške postopka v znesku 1.037,50 EUR v 15 dneh od prejema pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (točka II izreka sodbe).

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku, oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V pritožbi navaja, da bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti tudi glede obstoja drugih okoliščin, nastalih po izpodbijani premestitvi, ki same po sebi ne predstavljajo okoliščin glede racionalnosti premestitve oziroma ocene sodišča, kako je premestitev vplivala na učinkovito delo organa, temveč dokazujejo in pojasnjujejo, da so bili razlogi za premestitev ob premestitvi (ne)resnični oziroma navidezni. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do tožnikovih navedb, ki dokazujejo navideznost razloga ob premestitvi, ki se nanašajo zlasti na naslednja dejstva: - da tožnik že v času, ko je bila predhodno začasno premeščen na PP A., ni z ničemer pripomogel k izboljšanju stanja, ki se navaja kot podlaga za njegovo premestitev, niti takrat ni opravljal takšnih del, - da tožnik svojega znanja pred in tudi po izpodbijani premestitvi ni prenašal na nikogar, - da je tožniku tedanji vodja B. že dne 8. 11. 2010 v osebnem razgovoru dejal, da bo tožnik prvi, ki bo premeščen iz nivoja B. na nivo policijske postaje, - da je bil nato tožnik dejansko prvi premeščen iz nivoja B. C. na nivo policijske postaje, kasneje pa še policist D.D., vendar na podlagi njegovega soglasja, tožnik pa je bil trajno premeščen na policijsko postajo brez njegovega soglasja, - da tožena stranka oz. konkretno Policijska postaja A. ni nikoli izkazala kadrovske potrebe, še posebej ne za profil policista oz. kriminalista kot je tožnik, - da je bil tožnik edini kriminalist v C., ki ni imel ustrezne izobrazbe za delo na Policijski postaji A. in je bil kljub temu trajno premeščen na to Policijsko postajo, čeprav so vsi njegovi sodelavci imeli ustrezno izobrazbo in je bila sistematizacija spremenjena zato, da se je tožnika lahko premestilo na PP A..

Sodišče I. stopnje je v 11. oz. 12. točki obrazložitve sodbe sicer pravilno ugotovilo, da je v letu 2012 v primerjavi s preteklima letoma upadlo število kaznivih dejanj ter da je tudi manjše število opravljenih preiskovalnih dejanj tudi logična posledica delnega upada preiskovalnih dejanj,ni pa se opredelilo do razlogov za upad preiskovalnih dejanj. Takšen padec preiskovalnih dejanj, na katerega sodišče opira svojo odločitev, je namreč razumljiv ob istočasnem padcu števila kaznivih dejanj za 13,8 %, pri čemer je ključnega pomena, da se pri določenih kaznivih dejanjih ogledi kaznivih dejanj ter zasegi predmetov sploh ne izvajajo. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe tudi ni pojasnilo, na podlagi česa je prišlo do zaključka, da naj bi bilo na Policijski postaji A. pomanjkanje kadra z izkušnjami na področju preiskave kaznivih dejanj. Navedena ugotovitev je tudi v nasprotju z izpovedbami tožnika in prič (npr. priča E.E. ni znala izpovedati, v zvezi s katero vrsto problematike je bil tožnik premeščen na Policijsko postajo A., tožnika pa je izpovedal, da že v času prvotne začasne premestitve ni opravljal del in nalog, za katere je bil nato trajno premeščen na to policijsko postajo, niti takšnih nalog ni opravljal po trajni premestitvi. Razlogi sodbe so pomanjkljivi, pa tudi v nasprotju z izpovedbo priče pomočnika komandirja za področje kriminalitete F.F., ki je izpovedal, da Policijska postaja ni imela kadrovske problematike, ki bi narekovala tožnikovo premestitev. Sodišče v izpodbijani sodbi tudi ni ustrezno dokazno ocenilo izpoved priče vodje C. G.G., ki je izpovedal, da odločitve o tožnikovi premestitvi ni sprejel on ter da je tožnikovi premestitvi celo nasprotoval, prav tako pa se ni opredelilo do bistvenih listin in sicer do tožnikovega Uradnega zaznamka, sestavljenega že dne 8. 11. 2010, ki ga je tožnik priložil k tožbi in iz katerega izhaja, da je že leta 2010 tedanji direktor B. H. tožniku dejal, da bo pač tožnik prvi, ki bo premeščen v smeri iz B. na PP, in sicer iz razloga, ker ni podal soglasja za delo v neenakomernem delovnem času in za delo preko polnega delovnega časa. Sodišče se tudi ni opredelilo do tožnikove ključne listine (kronologija dela na PP H. …), iz katere izhajajo ključni razlogi, zaradi katerih je bil tožnik premeščen na Policijsko postajo A.. Izpodbijana sodba vsebuje nasprotje o odločilnih dejstvih, saj sodišče v razlogih sodbe pojasnjuje, da je I.I. zanikal obstoj kakršnih koli „osebnih zamer“, kakor jih je zatrjeval tožnik, pri čemer je sodišče v ponovnem postopku v celoti verjelo I.I., hkrati pa se sploh ni opredelilo do prehodno navedenih ključnih listin tožnika, sestavljenih že v letu 2010, ki potrjujejo konfliktni odnos med tožnikom in I.I. kot tudi ključno okoliščino, da bo tožnik prvi, ki bo premeščen in B. na nivo policijske postaje ravno iz razloga, ker ni želel opravljati dela v neenakomernem delovnem času in nadurno delo. Skladna s tem pa je tudi izpoved priče G.G., ki je svoje nadrejene, to je I.I., ob sestavljanju seznama dežurstev seznanjal s podatki o tem, kdo od kriminalistov je podal soglasje za opravljanje dela preko polnega delovnega časa.

Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik po premestitvi ni opravljal preiskovalnih dejanj, za katere je bil premeščen v A., je pa zmotno štelo, da ta okoliščina ni pomembna, ker se nanaša na tožnikovo opravljanje dela po izpodbijani premestitvi, češ da ni pristojno presojati smotrnosti odločitve o premestitvi. Presoja dejstev in okoliščin, nastalih po premestitvi, ne pomeni presoje smotrnosti odločitve, temveč ugotavljanje resničnosti obstoja zatrjevanih dejstev, ki lahko dokazujejo navideznost in neresničnost razlogov ob premestitvi. Ravno to, da tožnik ni opravljal dela, na katerega je bil premeščen, dokazuje, da je šlo za navidezne razloge za premestitev. Ker se sodišče prve stopnje do vsega tega ni opredelilo je bistveno kršilo določbe postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in tožnikovo ustavno pravico do enakega varstva pravic. Iz sodbe VDSS opr. št. Pdp 1068/2013 izhaja, da je premestitev dovoljena in zakonita zgolj v primeru, ko so za ta ukrep podane realne in objektivne izkazane delovne potrebe delodajalca. Tožnik pa je hotel nasprotno dokazati z okoliščinami, ki so nastale po njegovi premestitvi, vendar mu je bila ta pravica odvzeta s pojasnilom, da sodišče ni pristojno presojati racionalnosti oziroma smotrnosti premestitve.

Sodišče I. stopnje je tudi nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje glede spremembe Akta o notranji organizaciji, sistematizaciji delovnih mest in nazivih v Policiji v povezavi s premestitvijo tožnika. Kot je sodišče sicer pravilno ugotovilo, je tožena stranka z oznako „nujno“ predlagala spremembo navedenega Akta o notranji organizaciji, pri čemer je spregledalo, da je bila Uredba o uvedbi klasifikacijskega sistema izobraževanja sprejeta že leta 2006, Uredba o notranji organizaciji … pa leta 2007, zato ni bilo nikakršne potrebe za „nujno“ spremembo sistematizacije, tožena stranka pa tudi ni pojasnila, zakaj tega ni uredila že v preteklih 6 oz. 7 letih. Navodilo o postopku sprememb sistematizacije v policiji pa je bilo sprejeto že v letu 2004. Navedena „nujna“ sprememba dodatno dokazuje, da v času izpodbijane premestitve ni bilo resničnih razlogov za tožnikovo premestitev in da so bili ti razlogi navidezni. Tožena stranka pa tudi ni dokazala, da se je navedena sprememba sistematizacije izvedla zaradi splošne uskladitve s sistemom J. ravno v času premestitve tožnika. V zvezi z navedenim je tako sodišče I. stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in nepopolno dokazno ocenilo dokaze. Vse navedene okoliščine le še dodatno potrjujejo, da je bila sprememba sistematizacije narejena izključno za potrebe trajne premestitve tožnika in ne zaradi zatrjevane in nedokazane uskladitve s sistemom J.. Tožena stranka je tožnika hotela premestiti že pred izpodbijano premestitvijo, vendar je Urad K. Policijsko upravo H. obvestil, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za premestitev oz. za zasedbo delovnega mesta na Policijski postaji A., temu pa sledil dopis oz. depeša, označena z oznako nujno in takrat je bila sistemizacija spremenjena izključno za potrebe premestitve tožnika, kar je potrdila tudi priča L.L..

Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do zapisnika delovnega sestanka na PPP H. iz katerega izhaja, da je bil razlog premestitve namenjen sankcioniranju in ne delovnim potrebam, na podlagi katerega tožnik zatrjuje, da je bil razlog za premestitev neresničen. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo tudi zato, ker je štelo premestitev za zakonito, čeprav tožena stranka ni upoštevala 22. d člena Kolektivne pogodbe za policiste (Ur. l. RS, št. 41/2012 in nasl.), ki določa, da če je v isti notranji organizacijski enoti prvega nivoja generalne policijske uprave, na policijski upravi ali na policijski postaji prosto delovno mesto, ki se bo zasedlo, se na oglasni deski enot opravi notranja seznanitev o tem prostem delovnem mestu, na katero se lahko prijavijo zainteresirani policisti v roku 8 dni po objavi. Kolektivna pogodba ne razlikuje, v katerih postopkih premestitev je potrebno upoštevati navedena določila (bodisi pri premestitvah na podlagi 57. člena ali 149. člena ZJU), zaradi česar je potrebno ta določila upoštevati pri vseh premestitvah. Tožena stranka kot delodajalec bi morala spoštovati določila zakonskih predpisov in navedene Kolektivne pogodbe (22. člen ZJU, 3. in 5. člen Zakona o kolektivnih pogodbah in 22.d člen Kolektivne pogodbe za policiste), saj je citirana določba kolektivne pogodbe tožeči stranki zagotavlja višji nivo pravic, ker določa postopek premestitve v korist delavcev (ki se lahko seznanijo in prijavijo na prosto delovno mesto). Sodišče je prekršilo zgoraj navedena zakonska določila oz. določila Kolektivne pogodbe, kršitev teh določb pa bi morala imeti za posledico ugotovitev nezakonitosti izpodbijane premestitve.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih v pritožbi uveljavlja tožnik in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

5. Pritožba neutemeljeno uveljavlja absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 14. in 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, med katerimi ni nikakršnih nasprotij, tako da jo je vsekakor mogoče preizkusiti, sodišče pa se je ustrezno opredelilo do vseh bistvenih navedb tožnika, s katerimi utemeljuje svoje stališče o tem, da je bil razlog za premestitev neresničen oziroma navidezen oziroma da je bila premestitev izvedena le zaradi sankcioniranja tožnika. Zato ni mogoče pritrditi pritožbi, da naj bi sodišče prve stopnje kršilo tožnikovo ustavno pravico do enakega varstva pravic oziroma da sodišče tožniku ni dalo ustreznih možnosti obravnavanja pred sodiščem, ker se v izpodbijani sodbi ni podrobneje opredeljevalo do nekaterih za tožnika bistvenih navedb, ki pa se tudi po oceni pritožbenega sodišča ne nanašajo na odločilna dejstva, ampak na vprašanje smotrnosti in primernosti premestitve tožnika, ki presega pristojnosti sodišča v tovrstnih individualnih delovnih sporih. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da izvedeni dokazi ne dajejo podlage za zaključek, da je šlo pri tožnikovi premestitvi za navidezen razlog in da je razlog za premestitev tožnika iz 3. točke prvega odstavka 149. člena ZJU dokazan. Pritožbeno sodišče v pravilnost tega zaključka glede na prepričljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je razvidna iz izpodbijane sodbe in jo izvedeni dokazi potrjujejo, ne dvomi. Bistveno je, da tožnik uveljavlja navedene bistvene kršitve v povezavi z nestrinjanjem z dejanskimi ugotovitvami, pravno presojo in dokazno oceno, ki je podlaga za sprejeto odločitev sodišča prve stopnje. S tem po vsebini uveljavlja preostala dva pritožbena razloga, vendar prav tako neutemeljeno, kot bo pojasnjeno nadaljevanju.

6. Sodišče prve stopnje je v obravnavanem individualnem delovnem sporu že enkrat odločalo in s sodbo opr. št. Pd 525/2013 z dne 9. 6. 2015 v pretežnem delu ugodilo tožbenemu zahtevku. Na pritožbo tožene stranke je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo s sklepom opr. št. Pdp 842/2015 z dne 10. 3. 2016 razveljavilo zato, ker je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovilo.

7. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje obravnavalo sporna vprašanja, na katera je pritožbeno sodišče opozorilo v razveljavitvenem sklepu oziroma upoštevalo stališča pritožbenega sodišča. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno ter sprejelo tudi materialno pravno pravilno odločitev, pri čemer je svojo odločitev oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbo 3. točke prvega odstavka 149. člena Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl. - ZJU), ki jo je uporabilo pravilno. Dokazna ocena izvedenih dokazov, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, je pravilna in celovita ter v skladu z 8. členom ZPP, zato so pritožbene navedbe tožnika s tem v zvezi neutemeljene.

8. Tožnik je do vključno 14. 7. 2013 opravljal delo na delovnem mestu višji kriminalist specialist – višji kriminalistični tehnik v Policijski upravi H., Sektor M., Oddelek N., v uradniškem nazivu višji kriminalist specialist II. S sklepom z dne 15. 7. 2013 je bil tožnik premeščen na delovno mesto višji policist kriminalist v Policijski upravi H., Policijska postaja A., v uradniškem nazivu višji policist II, pritožba tožnika pa je bila s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 2. 10. 2013 zavrnjena kot neutemeljena.

9. Iz obrazložitve navedenih sklepov izhaja, da je bil tožnik premeščen zato, ker je bilo po oceni predstojnika mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa. Razlog za premestitev tožnika je tožena stranka utemeljevala z dejstvom, da enota že dalj časa opozarja na pomanjkanje kadra z izkušnjami na področju kriminalistično tehničnih preiskav, in da je enoto nujno potrebno okrepiti z delavcem, ki je dovolj strokoven na tem področju dela in s tem izboljšati kvaliteto dela pri preiskavi kaznivih dejanj, ker je bilo na Policijski postaji A. zaznati upad preiskovalnih dejanj. Sodišče prve stopnje je sicer pritrdilo tožniku, da je obrazložitev sklepa o premestitvi skopa, ker razlog, zakaj bi premestitev pomenila učinkovitejše in smotrnejše delovanje organa, ni pojasnjen, vendar zgolj zaradi te pomanjkljivosti sklep ni nezakonit. Zato je sodišče presojalo, ali je navedeni zakonski razlog za premestitev javnega uslužbenca v resnici obstajal, ali pa je bil razlog za premestitev zgolj navidezen in ali so trajni premestitvi tožnika botrovale druge, zlasti osebne okoliščine. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da razlogi za premestitev niso bili neresnični, ter da je bil postopek premestitve tožnika zakonit, ker so dejansko obstajali razlogi, navedeni v sklepu o premestitvi, kar izvedeni dokazi potrjujejo.

10. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da ne more presojati smotrnosti ocene predstojnika o tem, da je mogoče z določeno premestitvijo javnega uslužbenca zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da razlog za tožnikovo premestitev ni bil navidezen, temveč je temeljil prav na oceni predstojnika, da je mogoče s trajno razporeditvijo tožnika zagotoviti učinkovitejše in smotrnejše delo organa na Policijski postaji A.. V pristojnosti delodajalca je, da delo organizira v cilju čim večje uspešnosti oziroma učinkovitosti, v doseganju tega cilja pa lahko javnim uslužbencem naloži opravljanje različnih nalog (ob upoštevanju opisa del in nalog njihovega delovnega mesta), kar pomeni, da se po (začasni ali trajni) premestitvi javnemu uslužbencu lahko dodeljuje tudi druge naloge, ne le tista dela in naloge, katerih opravljanje je bilo temeljni razlog za premestitev javnega uslužbenca (delovne potrebe v smislu prvega odstavka 147. člena oziroma 3. točke prvega odstavka 149. člena ZJU). Zato za presojo zakonitosti tožnikove premestitve niso bistvene pritožbene navedbe o nalogah, ki jih je tožnik dejansko opravljal v času začasne premestitve niti o nalogah, ki jih je opravljal po premestitvi, saj je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da presoja primernosti in smotrnosti premestitve presega pristojnosti sodišča v tovrstnih sporih, v katerih sodišče preverja le zakonitost izpodbijanih sklepov in obstoj utemeljenih razlogov za premestitev, ki so navedeni v zakonu. Zgolj na podlagi dejstva, da tožniku v določenem obdobju (po začasni oziroma trajni premestitvi) niso bile dodeljene strokovne naloge, zaradi katerih je bila njegova premestitev na Policijsko postajo A. izvedena, pa še ni mogoče sklepati, da je ocena predstojnika o potrebi po premestitvi zaradi zagotovitve učinkovitejšega oziroma smotrnejšega dela organa kot razloga za prerazporeditev javnega uslužbenca v smislu 3. točke prvega odstavka 149. člena ZJU neresnična oziroma razlog za prerazporeditev le navidezen.

11. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče glede vprašanja, ki ga tudi v pritožbi kot bistvenega izpostavlja tožnik, to je da naj bi tožena stranka prilagodila sistemizacijo oz. jo spremenila le zato, da bi bil lahko tožnik premeščen na Policijsko postajo A.. Pritožbeno sodišče s tem v zvezi soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, ki so ustrezno in pravilno obrazloženi v 12. točki obrazložitve na strani 11 izpodbijane sodbe. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene, zlasti tiste, s katerimi tožnik izpostavlja, da so bile uredbe, ki so podlaga za akt o notranji organizaciji in sistemizaciji, sprejete že v letu 2006 in 2007, kar naj bi kazalo na to, da je bila sprememba sistemizacija v letu 2013 nujna le zaradi premestitve tožnika, sicer pa bi se na podlagi navedenih uredb morala izvesti že leta nazaj. Nobenega dvoma ni o tem, da se splošni akti delodajalcev, zlasti tisti, ki se nanašajo na notranjo organizacijo, pogosto spreminjajo zaradi organizacijskih sprememb, za katere se delodajalec samostojno odloča, neodvisno od sprememb višjih aktov s tega področja (zakonov, uredb, ipd.).

12. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da do tožnikove premestitve ni prišlo iz subjektivnih razlogov, oziroma zaradi sankcioniranja tožnika, kar vse je sodišče prve stopnje podrobno in prepričljivo pojasnilo zlasti v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, ki vsebuje pravilno, prepričljivo in ustrezno obrazloženo dokazno oceno. Sklicevanje tožnika na nesoglasja z nadrejenim I.I. v letu 2010 (zaradi tega, ker tožnik ni želel podati soglasja k opravljanju dela preko polnega delovnega časa) kot resnični razlog za njegovo trajno premestitev ni utemeljeno. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje glede na izvedene dokaze pravilno presodilo, da razlogi za premestitev tožnika na Policijsko postajo A. niso bili osebne narave in da ni šlo za sankcioniranje tožnika, ampak za premestitev zaradi ugotovljenih delovnih potreb.

13. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožnika o tem, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker izpodbijane premestitve ni razveljavilo zaradi tega, ker tožena stranka pred premestitvijo ni upoštevala 22.d člena Kolektivne pogodbe za policiste (Ur. l. RS, št. 41/2012 in nadalj; v nadaljevanju KPP). Po presoji pritožbenega sodišča namreč pri razlagi določbe 22.d člena KPP postopka pred novo zaposlitvijo ni mogoče enačiti s postopkom premestitve javnega uslužbenca zaradi delovnih potreb, ki ga ureja 149. člen ZJU. Ker 22.d člen KPP določa, da se notranja seznanitev o prostem delovnem mestu na oglasni deski enote opravi (le) v primeru zasedbe prostega delovnega mesta, tožena stranka t. i. notranje seznanitve v postopku premestitve tožnika ni bila dolžna opraviti. Tudi v primeru, če bi tožena stranka bila dolžna izvesti postopek premestitve javnega uslužbenca upoštevaje citirani člen KPP, izpodbijana premestitev iz tega razloga še ne bi bila nezakonita (podobno stališče je bilo zavzeto tudi v sodbi VDSS opr. št. Pdp 359/2015 z dne 22. 10. 2015).

14. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.