Jedro

Ni pogojev za priznanje statusa ŽVN, če ni dokazanega vojnega nasilja, povzročenega s strani okupacijskih sil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče RS zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo z dne 18.12.2002, s katero je tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote M. z dne 25.7.2002. Z njo je prvostopni organ zavrnil tožnikov zahtevek za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja - begunca za čas od 7.1.1944 do 15.5.1945, ker je bilo v postopku ugotovljeno, da med drugo svetovno vojno nad tožnikom ni bilo izvajano nasilje od okupatorja ali njegovih sodelavcev, temveč so njegov dom porušila zavezniška letala. V razlogih sodišče navaja, da je med strankama nesporno, da je bila tožnikova hiša porušena med letalskim napadom dne 7.1.1944, ki so ga izvedla zavezniška letala. Tožnik tako ni zapustil svojega doma zaradi vojnega nasilja, povzročenega s strani okupacijskih sil. S tem pa v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja po določbah Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN). Navedeni zakon namreč takšnega primera ne določa, zakona pa ni mogoče razlagati širše, ker zakon omejuje vojno nasilje le na ravnanja okupatorja in njegovih sodelavcev.

V pritožbi tožnik navaja, da je prizadet, ker sodišče ne upošteva vsega njegovega vojnega trpljenja in izgubo imetja, ki ga je ustvaril s svojimi delovnimi rokami. Ves čas vojne je sodeloval in pomagal ranjenim partizanom, jih skrival in obvezoval v svojem domu.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka meni, da je odločitev upravnega sodišča v obravnavani zadevi pravilna, saj tožniku ni uspelo dokazati, da je bil med vojno izpostavljen prisilnemu ukrepu, upoštevajoč določbo 4. odstavka 2. člena ZZVN. Letalski napad, v katerem je bil porušen dom tožeče stranke, so namreč izvedla zavezniška letala, takšne primere pa navedeni zakon ne ureja.

Predlaga, da se pritožba zavrne kot neutemeljena.

Pritožba ni utemeljena.

Ob nespornih dejstvih, da je bila tožnikova hiša v M. porušena med letalskim napadom 7.1.1944, ki so ga izvedla zavezniška letala, je tudi po presoji pritožbenega sodišča odločitev sodišča prve stopnje pravilna. S pravilno uporabo materialnega prava, to je 1. člena in 4. odstavka 2. člena ZZVN, je pravilno sklepanje, da v tem primeru niso izpolnjeni pogoji za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja - begunca, ker tožnik ni zapustil svojega doma zaradi vojnega nasilja, povzročenega s strani okupacijskih sil. Pritožbeni ugovori na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati, saj pritožnik niti ne ugovarja ugotovljenemu dejanskemu stanju. Pomoč, ki naj bi jo nudil partizanom in prestano vojno trpljenje zaradi izgube imetja v tem primeru niso pravno pomembni zaradi razlogov, ki jih je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje.

Neutemeljeno pritožbo je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.