Jedro

Kljub temu, da je zahteva za priznanje pravice vložena že v času veljavnosti ZPIZ-2, se lahko določene kategorije oseb, ob izpolnjenih pogojih, upokojijo po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, torej po določbah ZPIZ-1. Po 3. odstavku 394. člena ZPIZ-2 se tako lahko po pogojih iz ZPIZ-1 upokoji zavarovanec, ki je 31. 12. 2012 uživalec denarnega nadomestila po predpisih o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti oziroma predpisih o urejanju trga dela in je po prenehanju te pravice vključen v obvezno zavarovanje na podlagi plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje do izpolnitve pogojev za upokojitev, ki mu jih plačuje zavod za zaposlovanje, ter je v tem času dopolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine. V tem primeru se starostna pokojnina prizna pod pogoji, določenimi v 36. členu ZPIZ-1. Tudi pokojninska osnova se oblikuje na način, določen v 39. členu ZPIZ-1. V primeru upokojitve po 394. členu ZPIZ-2 se pokojninska osnova oblikuje po 39. členu ZPIZ-1, vendar se za valorizacijo plač oziroma zavarovalnih osnov uporabijo valorizacijski količniki, določeni v 35. členu ZPIZ-2, in pokojninska osnova preračuna s količnikom 0,732.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica krije stroške pritožbe sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb št. ... z dne 29. 5. 2014 in št. ... z dne 7. 1. 2014, vrnitev zadeve v ponovno upravno odločanje oziroma spremembo odločbe, tako da se glede odmere starostne pokojnine upoštevajo določbe ZPIZ-1(1) , ter povrnitev stroškov postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom na spremembo sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku, oziroma podredno razveljavitev sodbe in vrnitev v novo sojenje ter povrnitev stroškov.

Uveljavlja kršitev načela kontradiktornosti, 15. in 23. člena Ustave RS in 13. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, ker sodišče ni postavilo sodnega izvedenca finančne stroke. Kršilo je tudi 243. člen ZPP v zvezi s 1. odstavkom 339. člena ZPP.

Vztraja, da je bila pokojninska osnova napačno določena, ker niso bili upoštevani plačani prispevki iz naslova prostovoljnega pokojninskega zavarovanja za leto 1993 v višini 63.310,00 SIT in iz naslova opravljanja samostojne dejavnosti od 1. 10. 1993 do 28. 2. 1994. Namesto 1.193,51 EUR bi pravilno znašala 1.237,47 EUR, kot je bila izračunana v predhodnem informativnem izračunu z dne 13. 8. 2013, ko je toženec že razpolagal z vsemi potrebnimi podatki. Zakaj je prišlo do napačnega izračuna, toženec ni znal pojasniti, zato izpodbijani upravni akt ne dosega standarda obrazloženosti odločbe, kar predstavlja kršitev 23. člena Ustave RS. Sodišče prve stopnje je odločilo pristransko in v obrazložitvi zavrnilne sodbe le povzelo argumentacijo iz izpodbijane odločbe. Sodbe se ne da preizkusiti, saj nima razlogov o odločilnem dejstvu, zakaj je toženec povprečno valorizirano neto plačo za leti 1993 in 1994 v pisni informaciji in izpodbijani odločbi izračunal različno. Sodišče zaradi pomanjkljive trditvene podlage ne ni smelo upoštevati listin v upravnem spisu, saj toženec ni določno navedel, katera dejstva dokazuje s katerimi listinami. Pri izračunu pokojnine je bil zmotno uporabljen nezakonit in protiustaven 8. odstavek 394. člena ZPIZ-2. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnica ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. Pred sodiščem prve stopnje ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. člena v zvezi s 339. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba.

K očitanim procesnim kršitvam

5. Sodišče prve stopnje tožnici z ničemer ni kršilo pravice do izjave, kar v pritožbi smiselno uveljavlja. Posledično niso podane zatrjevane kršitve Ustave RS niti Evropske konvencije o človekovih pravicah. Zatrjevana kršitev načela kontradiktornosti, torej kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče storilo, ker ni postavilo sodnega izvedenca finančne stroke, namreč ni podana. Ta dokazni predlog je utemeljeno zavrnilo, saj je imelo za to sprejemljive in ustavno dopustne razloge. Iz pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS sicer načelno izhaja tudi pravica do izvedbe predlaganih dokazov, vendar pa ni neomejena. Sodišče tako med drugim ni dolžno izvajati dokazov, ki so nepotrebni, ker je neko dejstvo že dokazano, ki so nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi se ga dokazovalo za razsojo ni pravno odločilno, ali ki so neprimerni, ker so neprimerni za dokazovanje določenega dejstva. Dejansko stanje glede upoštevanja podatkov o plačah oziroma zavarovalnih osnovah v pokojninsko osnovo je bilo ustrezno razčiščeno z izvedenimi dokazi, kot bo obrazloženo v nadaljevanju sodbe. Pri vprašanju valorizacije pokojninske osnove pa gre za pravno vprašanje, medtem ko se sodno izvedensko mnenje skladno s 1. odstavkom 243. člena ZPP pridobi, kadar sodišče nima strokovnega znanja za razjasnitev določenega dejstva.

6. Storjena ni niti zatrjevana kršitev iz 14. člena 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti. Zakaj je toženec povprečno valorizirano neto plačo za leti 1993 in 1994 v pisni informaciji ter izpodbijani odločbi izračunal različno zaradi informativne narave pisne informacije za odločitev v zadevi sploh ni relevantno.

7. Končno ni podana niti zatrjevana procesna kršitev, ker je sodišče, kljub temu da naj bi bila trditvena podlaga toženca pomanjkljiva, dokazni predlog z listinami v upravnem spisu pa naj bi bil nesubstanciran, te listine upoštevalo. Po 212. členu ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Toženec je že v odgovoru na tožbo podal obsežne navedbe v zvezi z oblikovanjem pokojninske osnove ter priložil upravni spis, za katerega bi tožnica po 2. odstavku 107. člena ZPP lahko zahtevala tudi pregled. Sicer pa socialni spor ni pravda. Ureja ga Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami), ki primarno uzakonja načelo materialne resnice in načelo preiskovalnosti,(2) ZPP pa se uporablja zgolj subsidirano.(3) Predmet sodne presoje

8. V tej zadevi se presoja pravilnost in zakonitost posamičnih upravnih aktov o starostni pokojnini, ki je bila tožnici odmerjena v znesku 699,61 EUR in priznana od 17. 10. 2013 dalje. Spor se nanaša na višino priznane pokojninske dajatve. Do dneva uveljavitve pravice je dopolnila 56 let in 7 mesecev starosti ter 36 let, 1 mesec in 5 dni pokojninske dobe in z dodano dobo 1 leta, 10 mesecev in 26 dni ter znižanjem starosti izpolnila pogoje za priznanje te pravice. Pokojnina je bila odmerjena v višini 80 % pokojninske osnove, izračunane na podlagi najugodnejšega 18-letnega povprečja plač od 1978 do 1995, preračunane s faktorjem 0,732. Sporno je upoštevanje podatkov o zavarovalnih osnovah za leto 1993 in 1994 v pokojninsko osnovo, valorizacija vrednosti plač oziroma zavarovalnih osnov za izračun pokojninske osnove ter preračun pokojninske osnove s faktorjem 0,732. K upoštevanju podatkov o zavarovalnih osnovah za sporno obdobje v pokojninsko osnovo

9. Tožnici je bila pravica do starostne pokojnine priznana na podlagi prehodne določbe 394. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami), ki ureja varstvo pričakovanih pravic za brezposelne, delovne invalide in prejemnike poklicne pokojnine. Čeprav je zahteva za priznanje pravice vložena že v času veljavnosti ZPIZ-2(4) , se lahko določene kategorije oseb ob izpolnjenih pogojih po tej določbi upokojijo po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, torej po določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Po 3. odstavku 394. člena ZPIZ-2 se tako lahko po pogojih iz ZPIZ-1 upokoji zavarovanec, ki je 31. 12. 2012 uživalec denarnega nadomestila po predpisih o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti oziroma predpisih o urejanju trga dela in je po prenehanju te pravice vključen v obvezno zavarovanje na podlagi plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje do izpolnitve pogojev za upokojitev, ki mu jih plačuje zavod za zaposlovanje, ter je v tem času dopolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine. V tem primeru se starostna pokojnina prizna pod pogoji, določenimi v 36. členu ZPIZ-1. Tudi pokojninska osnova se oblikuje na način, določen v 39. členu ZPIZ-1. Po 1. odstavku 39. člena ZPIZ-1 se starostna pokojnina odmeri od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec prejel, oziroma zavarovalnih osnov, od katerih so mu bili obračunani prispevki, v katerihkoli zaporednih 18 letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša. Pokojninska doba, plača, plačilo prispevkov ter druga dejstva, ki vplivajo na pridobitev in odmero pravic, se v skladu s 1. odstavkom 203. člena ZPIZ-1 upoštevajo pri uveljavljanju pravic iz obveznega zavarovanja po podatkih iz matične evidence o zavarovancih in uživalcih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Matična evidenca ima značaj javne listine. Pomeni, da se dejstva, ki iz nje izhajajo, štejejo za resnična, lahko pa se dokazuje nasprotno.(5)

10. Toženec je pri izračunu pokojninske osnove upošteval podatke, kot izhajajo iz matične evidence. V zvezi s podatki za obdobje od 1. 12. 1992 do 30. 9. 1993, ko je bila tožnica prostovoljno vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje in zavarovana za ožji obseg pravic, so bili že pri predhodnem informativnem izračunu pokojnine pridobljeni podatki davčnega organa, iz katerih izhaja, da je zavarovalna osnova od 1. 12. 1992 do 31. 12. 1992 znašala 21.330,00 SIT, od 1. 1. 1993 do 30. 9. 1993 pa 217.660,00 SIT. Tudi za obdobje od 1. 10. 1993 do 28. 2. 1994, ko je bila tožnica zavarovana kot obrtnica, je toženec v predsodnem pritožbenem postopku od davčnega organa pridobil podatke, da je prispevke plačevala od bruto najnižje pokojninske osnove. Zavarovalna osnova od 1. 10. 1993 do 31. 12. 1993 znaša 142.879,00 SIT, od 1. 1. 1994 do 28. 2. 1994 pa 105.932,00 SIT. Ugotovljeno je bilo, da se podatki davčnega organa ujemajo s podatki matične evidence. Za obdobje od 1. 3. 1994 do 31. 12. 1994, ko je bila zavarovana iz naslova lastništva in poslovodstva zasebne družbe, so bili podatki, kot jih je tožnica predložila na obrazcu M4, že 11. 10. 1995 v reviziji potrjeni kot pravilni (604.455,20 SIT). Tožnica je sicer v tem postopku predložila položnice oziroma potrdila o plačanih prispevkih. Vendar plačilo prispevkov v obravnavanem obdobju sploh ni sporno. Od kakšne osnove so bili plačani, za obdobje od 1. 12. 1992 do 28. 2. 1994 izhaja prav iz skladnih podatkov matične evidence in davčnega organa, za obdobje od 1. 3. 1994 do 31. 12. 1994 pa iz podatkov matične evidence, skladnih s predloženimi in v reviziji potrjenimi podatki. Prav to pa je tudi po stališču pritožbenega sodišča bistvenega pomena za razsojo v tej zadevi. Takšne skladne in deloma v reviziji potrjene podatke o zavarovalnih osnovah je toženec utemeljeno upošteval v pokojninsko osnovo, kar je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje. Zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo tudi, da predhodna pisna informacija o datumu izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine, nikakor nima obvezujoče, temveč zgolj informativno naravo. Zato pritožnica neutemeljeno vztraja tudi pri pravilnosti izračuna pokojninske osnove v tem informativnem izračunu.

K valorizaciji plač oziroma zavarovalnih osnov za izračun pokojninske osnove in preračunu pokojninske osnove s faktorjem 0,732

11. Pravilno je tudi razlogovanje sodišča prve stopnje, da se v primeru upokojitve po 394. členu ZPIZ-2, pokojninska osnova sicer oblikuje po 39. členu ZPIZ-1, vendar se za valorizacijo plač oziroma zavarovalnih osnov uporabijo valorizacijski količniki, določeni v 35. členu ZPIZ-2, in pokojninska osnova preračuna s količnikom 0,732. V 8. odstavku 394. člena ZPIZ-2 je namreč izrecno določeno, da se upravičencem iz prejšnjih odstavkov 394. člena, ki pridobijo pravico do starostne pokojnine po predpisih, veljavnih do tega zakona, pri izračunu pokojninske osnove upoštevajo valorizacijski količniki, določeni s tem zakonom, torej ZPIZ-2, in tako izračunana pokojninska osnova preračuna s faktorjem 0,732. Zato je toženec utemeljeno uporabil valorizacijski količnik iz 35. člena ZPIZ-2, ki pa je določen drugače kot valorizacijski količnik iz 47. člena ZPIZ-1. Valorizacijski količnik iz 35. člena ZPIZ-2 se določi tako, da se povprečna plača na zaposleno osebo, izplačana za koledarsko leto pred letom, za katero so določeni količniki, deli s povprečno plačo na zaposleno osebo, izplačano za posamezno koledarsko leto. Zaradi tega se povprečna osnova iz tega leta upošteva v dejanskem znesku, druge pa se valorizirajo.(6) Z uveljavitvijo ZPIZ-2 so tako glede na prej veljavne valorizacijske količnike iz 47. člena ZPIZ-1, ki so bili vezani na gibanje povprečnih plač in pokojnin v koledarskem letu pred uveljavitvijo pravice do pokojnine, pričeli veljati višji valorizacijski količniki, ki posledično zvišujejo tudi pokojninsko osnovo. Prav iz tega razloga, oziroma za to, da se pokojnine določijo na primerljivi ravni kot po ZPIZ-1, se pokojninska osnova korigira s faktorjem 0,732. Ta faktor predstavlja valorizacijski količnik za preračun plač in zavarovalnih osnov iz prejšnjih let na raven plač in pokojnin iz leta 2011 za izračun pokojninske osnove za odmero pokojnine, uveljavljene v letu 2012, za leto 2011.(7) Brez korigiranja pokojninske osnove bi bila tožnica oziroma zavarovanci, ki se upokojujejo na podlagi 394. člena ZPIZ-2, po določbah in pod pogoji iz ZPIZ-1, v privilegiranem položaju glede na upokojence, ki so pravico do pokojnine pridobili v času veljavnosti ZPIZ-1. Zagotavlja primerljivost višine pokojnine ob prehodu iz prejšnjega v nov sistem urejanja pravic iz obveznega zavarovanja.(8) Zato je zatrjevana neustavnost 8. odstavka 394. člena ZPIZ-2 neutemeljena.

Odločitev pritožbenega sodišča

12. Toženec je torej z izpodbijanima odločbama pravilno izračunal pokojninsko osnovo in posledično tudi odmeril starostno pokojnino. Zato sta izpodbijani odločbi pravilni in zakoniti ter tožbeni zahtevek na njuno odpravo in priznanje višje starostne pokojnine utemeljeno zavrnjen. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

13. Ob takšnem pritožbenem izidu je bilo na temelju 1. odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP potrebno hkrati odločiti, da tožnica krije sama svoje stroške pritožbe.

(1) Tožbeni zahtevek bi se pravilno glasil na odpravo obeh odločb toženca in priznanje pravice do višje starostne pokojnine.

(2) 61. in 62. člen ZDSS-1. (3) 19. člen ZDSS-1. (4) ZPIZ-2 je začel veljati 1. 1. 2013, zahteva pa je bila vložena 11. 9. 2013. (5) Na podlagi 4. odstavka 224. člena ZPP je dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama javna listina nepravilno sestavljena.

(6) Valorizacijski količniki za preračun osnov iz prejšnjih let zavarovanja na raven povprečne plače na zaposleno osebo, izplačane za leto 2012, objavljeni v Ur. l. RS, št. 52/2013. (7) Pravilnik o valorizacijskih količnikih za preračun plač in zavarovalnih osnov iz prejšnjih let na raven plač in pokojnin iz leta 2011 (Ur. l. RS, št. 64/2012).

(8) Tako Novi veliki komentar Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ZPIZ-2 s področja obveznega in poklicnega zavarovanja, avtorji Marjan Papež in drugi, Založba Reforma, stran 477.