Jedro

Določbe Sporazuma o TRIPS za spore brez mednarodnega elementa ne veljajo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje. Pritožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo upnikov predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se dolžniku prepovedalo uporabo blagovne znamke "CAFE TEATER", se mu naložilo odstranitev označb in zagrozilo z denarno kaznijo za primer nespoštovanja odredbe. Zoper sklep se pritožuje upnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da ne drži ugotovitev prvostopnega sodišča, po kateri naj bi upnik znamko uporabljal le za dejavnosti iz 41. razreda mednarodne klasifikacije, za dejavnost iz 42. razreda pa ne. Upnik nadalje navaja, da mu nastaja škoda v obliki razvrednotenja njegove znamke, ki je težko nadomestljiva. Potrebno bi bilo namreč mnogo časa, da bi upnikovi kupci znamko znova povezovali zgolj z enim ponudnikom storitev. Upnik je predlog za izdajo začasne odredbe oblikoval kot predlog za zavarovanje sloveče znamke. Pritožnik navaja, da je prvostopno sodišče neupravičeno odklonilo uporabo določbe 50.čl. Sporazuma o TRIPS. Enako velja za odklonitev uporabe določbe 3.odst. 272.čl. ZIZ v povezavi s 3.odst. 270.čl. ZIZ. Pritožba ni utemeljena. Dejansko in pravno situacijo predmetne zadeve sodišče druge stopnje ocenjuje kot takšno, da zgolj izkaz verjetnosti upnikove terjatve za izdajo začasne odredbe ne zadostuje. Zadostoval bi v primeru neposredne uporabe določbe 50.čl. TRIPS ali pa v primeru, če bi upnik izkazal, da bi dolžnik z odredbo pretrpel le neznatno škodo (3.odst. 272.čl. ZIZ v zvezi s 3.odst. 270.čl. ZIZ). V zvezi s TRIPS pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da sporazum razmerij brez mednarodnega elementa ne ureja. To sledi iz (prvega stavka) 1.3.čl. TRIPS. Argumentacija zoper neposredno uporabnost 50.čl. TRIPS (tudi v sporih z mednarodnim elementom), ki jo prvostopno sodišče očitno povzema iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani opr.št. I Cpg 259/2000, je ob takem stanju odveč oz. pomeni zgolj podvajanje razlogov za zaključek v isto smer. Drugostopno sodišče se strinja tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da predlagana začasna odredba ni takšna, da bi dolžniku povzročala le neznatno škodo. Že zgolj odstranitev označbe dolžnikovega lokala oz. prepoved poslovanja s to označbo bi imela posledice, ki so izven pravnega standarda iz 3.odst. 272.čl. ZIZ v zvezi s 3.odst. 270.čl. ZIZ. Upnikov predlog je torej treba presojati glede na "splošne" predpostavke za izdajo začasne odredbe iz 272.čl. ZIZ. Ta določba poleg izkaza verjetnosti terjatve izdajo začasne odredbe pogojuje z izkazom ene izmed treh predpostavk iz 2.odst. 272.čl. ZIZ. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da upnik ni izkazal nobene od njih. Zato bo v tem sklepu argumentacija o verjetnosti terjatve izpuščena. Kakršnokoli stališče o verjetnosti terjatve bi bilo - ob izostanku nadaljnjega pogoja - za usodo predloga irelevantno. Čeprav sta se tako prvostopno sodišče kot tudi pritožnik z verjetnostjo terjatve (vprašanja o obsegu uporabe, o sloveči znamki itd.) precej ukvarjala, argumentacija o vsem tem v tem sklepu ni potrebna. V zvezi z alternativno predpisanimi predpostavkami iz 2.odst. 272.čl. ZIZ je treba najprej ugotoviti, da upnik svojega predloga na 1.alinei te določbe ne temelji. Tudi njegove navedbe o kakšni ogroženosti (nedenarne) terjatve ne govorijo. Upnik prav tako ne trdi, da naj bi dolžnikovo delovanje pomenilo uporabo sile v smislu 2.alinee 2.odst. 272.čl. ZIZ. Da naj bi mu nastajala težko nadomestljiva škoda, upnik sicer zatrjuje. Vendar pa se njegove trditve izčrpajo pri izkazovanju škodljivih posledic konkurence dveh zamenljivih znakov na trgu, ničesar relevantnega pa ni navedenega o težki nadomestljivosti škode, ki naj bi upniku nastajala. Trditev, da bi se razvrednotena znamka v očeh potrošnikov šele v daljšem času ponovno povezala z upnikom kot ponudnikom na trgu, je lahko argument za nastajanje (in intenziteto) škode, ne pa tudi za njeno težko nadomestljivost. V principu je vsaka premoženjska škoda preko denarne odškodnine nadomestljiva (190.čl. ZOR). Pravni standard iz drugega dela 2.alinee 2.odst. 272.čl. ZOR je zato podan le takrat, ko je odškodninsko pokritje škodljivih posledic dvomljivo. To pa je zlasti v primerih, ko odškodninski zavezanec pričakovane odškodnine ne bi bil sposoben plačati, ko nastajajoča škoda ogroža eksistenco oškodovanca in podobno. V tej smeri upnik trditev ne podaja. Zgolj nastajanje škode pa za izkaz predpostavke iz 2.alinee 2.odst. 272.čl. ZIZ ne zadošča. Pri obravnavani situaciji in njej podobnih, torej pri zatrjevanem kršenju pravic industrijske lastnine, je pot do začasne prepovedi praviloma vezana na predpostavko iz 3.alinee 2.odst. 272.čl. ZIZ. Tehtanje neugodnih posledic izdaje začasne odredbe (za dolžnika) in enakih posledic njene neizdaje (za upnika) se v obravnavanem primeru ne izide v korist upnika. Slednji namreč o tem, da naj bi mu dolžnikova dejavnost kakorkoli okrnila klientelo in dobiček, ne trdi ničesar in še manj ponudi kakšne dokaze v tej smeri. Škoda, ki naj bi upniku nastajala, je zgolj razvrednotenje znamke. Glede na oddaljenost krajev, kjer stranki pretežno poslujeta, je neugodnosti upnika tako glede prevzemanja klientele kot glede razvrednotenja znamke treba oceniti kot relativno majhne. Začasna odredba, v posledici katere bi moral svoje poslovanje in opremo lokala povsem spremeniti, bi bila za dolžnika bolj neugodna. Tudi po kriteriju iz 3.alinee 2.odst. 272.čl. ZIZ v konkretnem primeru pogoji za izdajo začasne odredbe niso izkazani. Glede na vse to je bilo treba pritožbo zavrniti in izpodbijani sklep na podlagi 2.točke 365.čl. ZPP (v zvezi s 15. in 239.čl. ZIZ) potrditi. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 1.odst. 165.čl. ZPP in 1.odst. 154.čl. ZPP (vse v zvezi s 365.čl. ZPP ter s 15. in 239.čl. ZIZ).