Jedro

Za pisanje, ki mora biti vročeno osebno, ne more biti relevantno nadomestno vročanje s fikcijo vročitve ob dejanskem stanju, da toženec na naslovu sploh ne biva.

Ni vsako opuščanje dolžnosti prijave stalnega prebivališča zloraba procesnih pravic. Tožena stranka se ni naenkrat napotila v Rusko federacijo, ampak tam že stalno dejansko biva dolga leta. Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo določbe ZPP in dovolilo obnovo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki stroške pritožbenega postopka 1.456,50 EUR v roku 15 dni.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo predlogu tožene stranke za obnovo postopka in razveljavilo zamudno sodbo z dne 14.4.2014. Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov.

2. Proti temu sklepu vlaga pritožbo tožeča stranka zaradi bistvenih kršitev določb ZPP in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zato zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče je zmotno sledilo toženi stranki, ki je ves čas ustvarjala vtis, da prebiva na danem naslovu v K. Iz izpovedb prič A. A, B. B. in C. C. izhaja, da so bili vsi zelo dobro seznanjeni s sodno pošiljko, pri čemer so o tem nemudoma obvestili toženo stranko. O sodnih pošiljkah, ki se nanašajo na tožbo, začasno odredbo in zamudno sodbo, pa ne vedo ničesar. Tožena stranka je izpovedala, da je naročila družinskim članom, da ko prispe pomembna pošta, jo odpre in toženo stranko seznani. Sodišče te izpovedbe nekritično oceni. Tožena stranka je prejela več sodnih pošiljk, omenja pa le sklep o izvršbi In 53/2014, saj je tožena stranka vedela, da je povezan z rubežem premičnin na navedenem naslovu. Iz izpovedb prič izhaja, da je bila očitno A. A. s strani tožene stranke pooblaščena za sprejemanje pošte, seznanitev s pošto in izročitev pošte tožencu. Sodišče neutemeljeno sledi sestri tožene stranke, ki je povedala, da je bila v kontaktu s A. A., ki jo je seznanila z modro kuverto in s tem, da je prišla tožba in da je A. A. toženo stranko obvestila o tem. Č. Č. je potrdila, da je šlo za tožbo. Priča A. A. in oba sinova sta zainteresirana za izid postopka. Sodišče pa neutemeljeno oceni pričo D. D. Sodišče se ni opredelilo do vročanja toženi stranki v postopku IV P 1966/2010, saj je bilo toženi stranki pisanje v tej zadevi vročeno na naslov v K., kljub temu, da je tožena stranka trdila, da je od 1996 v Ruski federaciji. Sodišče se sklicuje na ustavno odločbo U-I-279/08 in sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 72/2002. V zvezi s tem se ne opredeli z navedbo tožeče stranke, ki je navedla, da ne gre za podobni odločbi. Ustavna odločba se nanaša na 143. člen ZPP in ne določbe 141. do 142. člena. V odločbi sicer piše, da je upravičen razlog za navedene načine vročanja tudi po 142. členu ZPP, v tem, da temelji na realnem pričakovanju, da se bo naslovnik pravočasno seznanil s sodnim pisanjem in da bo tako imel možnost, da se v postopku izjavi. Tožena stranka je bila vseskozi seznanjena z vsebino poštnih pošiljk, bodisi, da je bila dogovorjena, da pošto dvigujejo družinski člani. Zato ji ni bila kršena pravica do izjave v postopku. V zadevi II Ips 72/02 pa gre za drugačno dejansko stanje. Pošta se je tam vrnila z oznako „preseljen“, sodišče pa je poskusilo opraviti vročitev preko kurirja in to neuspešno. V predmetni zadevi pa je šlo za vročitev po fikciji vročitve po 142. členu ZPP. Sodišče sicer ugotovi dejansko prebivališče toženca v Ruski federaciji. Zanemari pa vprašanje, da je tožena stranka bila s procesnimi dejanji seznanjena. Priči Č. Č. in E. E. sta potrdila, da je bil toženec seznanjen s tožbo. Gre za zlorabo procesnih pravic. Tožena stranka je namerno pustila vtis, da biva na naslovu v K. S tem je zlorabila procesne pravice in se izmikala vročitvi. Izpodbija tudi stroškovni del sklepa, saj je sodišče priznalo toženi stranki stroške, kljub temu, da je tožeča stranka ravnala z vso skrbnostjo.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Za pritožbo ni več sporno, da tožena stranka v času vročanja tožbe, začasne odredbe in zamudne sodbe, ni bila stalno na naslovu v K. Tožeča stranka trdi, da je iz izpovedb zlasti Č. Č. in E. E. tožeča stranka dokazala, da je bil toženec seznanjen z zadevo ne šele s sklepom o izvršbi, ampak tudi s tožbo, začasno odredbo in sodbo. Sodišče prve stopnje je opravilo zaslišanje prič D. D. in E. E., kakor tudi obeh sinov toženca in njegove prve žene. Zadnje tri priče so potrdile, da tožena stranka v kritičnem času vročanja ni živela na naslovu v K. Izpovedali so tudi, da je bil način seznanjanja s pošto tak, da se je pošta nabirala v posebni škatli, ko pa se je toženec vrnil v Slovenijo, so mu dejansko pošto izročili. Pritožbi je treba še odgovoriti, da je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev ne le na izpovedbo prič, ki živijo na naslovu ..., ampak tudi na listinske dokaze, ki jih je predložil toženec (B2-B40). Iz teh dokazov je sodišče sklepalo, in tega pritožba ne izpodbija, da je večino časa toženec preživel v tujini, v Ruski federaciji. Iz notarskega zapisa tako izhaja, da se je tožena stranka preselila v M. (notarski zapis z dne 16.7.2010). Toženec je vpisan v davčni organ fizičnih oseb v Ruski federaciji in v register obveznega pokojninskega zavarovanja. Sodišče je tudi ugotovilo, da si je tožena stranka ustvarila novo družino v M. Iz rezervacij letalskih kart je sodišče sklepalo, da je tožena stranka izkazala trditev, da se je v Slovenijo vrnila šele 18.7.2014 in bila istega dne seznanjena s sklepom o izvršbi, tako posledično s tožbo, sklepom o izdaji začasne odredbe in zamudno sodbo. Iz pričevanj E. E. in toženčeve sestre pa ni bilo mogoče ugotoviti, da bi toženec prejel tožbo, začasno odredbo in zamudno sodbo v času, ko bi lahko na to tudi odgovoril. Iz izpovedb vseh zaslišanih prič in tudi toženca izhaja, da so vsi vedeli, da obstaja nerešen problem plačila dolga, ki ga zahteva tožnik, vendar to še ne pomeni, da je tožena stranka bila seznanjena z vsebino sodnih pisanj in da bi lahko v kritičnem času tudi pravno ukrepala.

6. Pritožba meni, da je treba razumeti Ustavno odločbo U-I-279/08 tako, da to ne velja za 142. člen ZPP. Meni, da se to vse nanaša kot v odločbi II Ips 72/2002 na primer, ko vročevalec ve, da tožena stranka ne živi na naslovu, na katerem je prijavljena. Vendar je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da tožena stranka v kritičnem času dejansko ni živela na naslovu, na katerem je bila prijavljena in da v kritičnem času vročanja tudi ni mogoče trditi, da je bila v Sloveniji in prejela sodno pošto. Zato sodišče pravilno opozarja, da za pisanje, ki je treba, da je vročeno osebno, ne more biti relevantno nadomestno vročanje s fikcijo vročitve ob dejanskem stanju, da toženec na naslovu sploh ne biva. Sodišče prve stopnje je tako pravilno razumelo argumentacijo Ustavnega sodišča, ki je tehtalo učinkovitost in pravilnost vročanja sodnih pisanj.

7. Pritožba zmotno poudarja, da je bil toženec seznanjen s procesnimi dejanji tožeče stranke in sodišča. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka ta pisanja prejela, ko je prišla v Slovenijo, prejela sklep o izvršbi In 53/2014 in izvedela za pravnomočno zamudno sodbo. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožnikom, da je šlo za namerno zavajanje sodišča in izmikanja vročitvi tožene stranke. Ni vsako opuščanje dolžnosti prijave stalnega prebivališča zloraba procesnih pravic. Tožena stranka se ni na enkrat napotila v M., ampak tam že stalno dejansko biva dolga leta. Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo določbe ZPP in dovolilo obnovo. Pri tem ni zakrivilo očitanih absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena in tudi ni zagrešila absolutnih bistvenih kršitev ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pa jih pritožba ne navaja.

8. Izrek o stroških temelji na uspehu predloga za obnovo kot izrednega pravnega sredstva in na 157. členu ZPP. Pritožba nima prav, da je tožena stranka zakrivila obnovitveni postopek in da zato mora nositi pravdne stroške. Stroški se odmerijo po uspehu te faze postopka. Ker je tožena stranka priglasila stroške odgovora na pritožbo, je bilo treba priznati te stroške. Odmerjeni so po odvetniški tarifi, primerni so pavšalni stroški in 22 % DDV (skupaj 1.456,50 EUR).