Jedro

Čeprav vzpostavitev prejšnjega stanja ni potrebna, ni odpadel tudi pravni interes tožnice za uveljavljanje prepovednega dela zahtevka. Cilj posestnega varstva ni zgolj vzpostavitev prejšnjega dejanskega stanja, temveč tudi sankcioniranje in preprečitev nadaljnje samovolje stranke, ki je dejansko stanje enostransko spremenila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z zamudnim sklepom ugotovilo, da je toženec motil tožnico v neposredni posesti dvosobnega stanovanja, ki se nahaja v 3. nadstropju stavbe I., ID stanovanja 000, k. o. X., s tem, da je 1. 11. 2011 vlomil ključavnico stanovanja, jo zamenjal in v stanovanju pustil naboje pištole, ter mu v bodoče prepovedalo s takšnim ali podobnim ravnanjem posegati v posest tožnice na tem stanovanju. Odločilo je tudi, da je toženec dolžan tožnici povrniti pravdne stroške v višini 339,76 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obresti od poteka paricijskega roka do plačila.

2. Zoper zamudni sklep se pritožuje toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice zavrne oz. zavrže, podrejeno pa predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Iz tožbenih navedb izhaja, da je tožnica ključavnico zamenjala in torej s samopomočjo nazaj vzpostavila svojo posest, zato nima več pravnega interesa za tožbo. Ker je tožnica cilj posestnega varstva v celoti dosegla s samopomočjo, je njen pravni interes za tožbo odpadel (sklep VSL II Cp 2349/94 z dne 12.4.1995). Prvostopenjsko sodišče se ni opredelilo do navajanj tožnice, da je tožbo vložila, „ker se boji, da bo toženec dejanje ponovil.“ Sodno varstvo za eventualne bodoče kršitve ni zagotovljeno, temveč je zagotovljeno šele, ko in če do kršitve pride. Ker ugotovitveni del tožbenega zahtevka ni dovoljen, bi moralo sodišče prve stopnje tožbo v tem delu zavreči. 3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Stvarnopravni zakonik (SPZ) v 34. členu določa, da sodišče z odločbo o zahtevku za varstvo pred motenjem posesti odredi prepoved nadaljnjega motenja oziroma vrnitev odvzete posesti ter druge ukrepe, potrebne za varstvo pred nadaljnjim motenjem. Zahtevek v motenjski pravdi je tako dvojno dajatveni zahtevek, obsega namreč restitucijski in prepovedni zahtevek. Kadar vzpostavitev prejšnjega stanja ni potrebna, kot v obravnavanem primeru, ko je, kot izpostavlja pritožba, tožnica zamenjala ključavnico na vratih stanovanja in vzpostavila prejšnje posestno stanje, zadošča, da tožnik v motenjski pravdi zahteva prepoved bodočih motilnih dejanj (1). Zato pritožba zmotno meni, da je zato, ker vzpostavitev prejšnjega stanja ni potrebna, odpadel tudi pravni interes tožnice za uveljavljanje prepovednega dela zahtevka. To ne drži, ker cilj posestnega varstva ni zgolj vzpostavitev prejšnjega dejanskega stanja temveč tudi sankcioniranje in preprečitev nadaljnje samovolje stranke, ki je dejansko stanje enostransko spremenila (2). Ne drži namreč navedba, da sodno varstvo pred eventualnimi bodočimi motilnimi ravnanji ni zagotovljeno, saj ga izrecno zagotavlja prepovedni del zahtevka (34. člen SPZ), seveda ob predpostavki ugotovljenega motenja, kar pa toženec v obravnavanem primeru priznava (prvi odstavek 318. člena ZPP). Navedeni argumenti so razlog, zakaj pritožbeno sodišče ni sledilo stališču, na katerega se sklicuje pritožnik, zavzetem v odločbi Višjega sodišča v Ljubljani dne 12. 4. 1995 v zadevi II Cp 2349/1994, ki še ne predstavlja enotne in ustaljene sodne prakse. Z izvršeno samopomočjo je pravni interes tožnice odpadel le za restitucijski zahtevek (ki ga tožnica tudi ni uveljavljala), ne pa tudi za prepovedni zahtevek, kar pritožba neutemeljeno napada.

6. Ugotovitveni zahtevek, ki ga je tožnica postavila v I. točki zahtevka, je s prepovednim dajatvenim zahtevkom povezan in ga pojasnjuje. V takem primeru pa sodna praksa (3) ugotovitveni del zahtevka dopušča, zato pritožbene navedbe o nedopustnosti ugotovitvenega dela zahtevka, niso utemeljene. Brez postavljenega ugotovitvenega zahtevka bi bil namreč dajatveni zahtevek v obravnavanem primeru, ko tožnica vrnitve v prejšnje stanje ne zahteva, nejasen.

7. Razlog, zakaj je tožnica vložila motenjsko tožbo zaradi sodnega varstva posesti (ker se boji ponovnega motenja toženca), do katerega je upravičena na podlagi določil 32. do 34. člena SPZ, za odločitev o utemeljenosti zahtevka ni relevanten, zato tudi posebna opredelitev prvostopenjskega sodišča do te tožbene navedbe ni bila potrebna.

8. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo zamudni sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

9. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, stroški odgovora na pritožbo pa niso prispevali k hitrejši rešitvi zadeve in ne predstavljajo potrebnega izdatka (155. člen ZPP), je pritožbeno sodišče odločilo, da sta pravdni stranki dolžni kriti vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP in 165. členom ZPP).

(1) N. Betetto: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, stran 664. (2) N. Betetto: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, stran 657. (3) Tako tudi sklep VSL II Cp 4912/2010 z dne 25.5.2011.