Jedro

Začasne odredbe v družinskopravnih zadevah imajo velik neposreden vpliv na končno odločitev, kar lahko močno in trajno prizadene interese obeh staršev in zlasti otroka, zato je treba k njihovi izdaji pristopiti restriktivno. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu temu stališču pravilno in ustrezno sledilo. Dokazi, ki jih je predložil predlagatelj, ne izkazujejo nobene ogroženosti A. A. in B. B. Na ogroženost tudi ne kaže pojasnilo CSD, ki ga je pridobilo sodišče prve stopnje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče v tej zadevi obravnava predlog za spremembo stikov in podrejen predlog za predodelitev otrok v vzgojo in varstvo (od uveljavitve Družinskega zakonika; DZ: zaupanje v starševsko skrb) predlagatelju. Nasprotna udeleženka tudi predlaga spremembo stikov in podredno predodelitev otrok v vzgojo in varstvo (oz. zaupanje v starševsko skrb) njej.

2. Na podlagi sodne poravnave IV P 2752/2017, sklenjene 12. 12. 2018, sta bili mladoletni hčeri udeležencev postopka - sedaj skoraj šestnajstletna A. A. in sedaj dvanajstletna B. B. zaupani v vzgojo in varstvo obema staršema; dogovorjeno je bilo, da z očetom preživljata vsak drugi vikend od četrtka ob 18 uri do nedelje ob 18 uri, en dan med tednom, ko hčeri ne preživita vikenda z očetom, počitnice pa izmenično.

3. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero bi mladoletni hčeri udeležencev postopka - šestnajstletno A. A. in enajstletno B. B. zaupalo v vzgojo in varstvo predlagatelju ter uredilo stike deklet z nasprotno udeleženko.

4. Zoper sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje predlagatelj. Predlaga, da višje sodišče „sklep razveljavi in sprejme predlog za izdajo začasne odredbe“. Zdi se mu, da sodišče prve stopnje ni prebralo predloga in vlog in se je očitno oprlo zgolj na kratko navedbo v dopisu Centra za socialno delo X. (v nadaljevanju CSD). Graja zaključek sodišča prve stopnje, da so stiki na podlagi sodne poravnave dogovorjeni in se izvršujejo. Ocenjuje, da so določeni minimalni in podstandardni stiki, ki so močno ovirani in onemogočeni, kar vodi v odtujenost hčera. Pritožnik natančno datumsko navede, koliko stikov v letu 2019 ni bilo izvedenih ali so bili izvedeni z zamudo (pet). V preostanku pritožbe obsežno opisuje in vrednoti ravnanja nasprotne udeleženke.

5. Nasprotna udeleženka na pritožbo ni odgovorila.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Začasne odredbe v družinskopravnih zadevah imajo velik neposreden vpliv na končno odločitev, kar lahko močno in trajno prizadene interese obeh staršev in zlasti otroka, zato je treba k njihovi izdaji pristopiti restriktivno.1 Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu temu stališču pravilno in ustrezno sledilo. Dokazi, ki jih je predložil predlagatelj, ne izkazujejo nobene ogroženosti A. A. in B. B. Na ogroženost tudi ne kaže pojasnilo CSD, ki ga je pridobilo sodišče prve stopnje.

8. Pritožnik svoj predlog za izdajo začasne odredbe utemeljuje predvsem s trditvami o neustrezni ureditvi stikov v sodni poravnavi in neustreznem izvrševanju stikov. V sodni poravnavi dogovorjeni stiki nikakor niso takšni, da bi sami po sebi škodili mladoletnima hčerama udeležencev postopka, torej, da jima ne bi omogočali ohranjanja in graditve polnega odnosa z očetom (ter obratno), kar bi lahko povzročilo odtujitev deklet od očeta. Že iz pritožbenih trditev predlagatelja pa jasno izhaja, da tudi dejanski način izvrševanja stikov ni takšen. Če je v celem letu 2019 prišlo do zamude deklet na dva stika in do izpada dveh stikov med tednom ter enega stika v času vikenda (kar predlagatelj izrecno opiše v pritožbi), nikakor ni mogoče govoriti o nevarnosti, da bo prišlo do odtujitve.

9. Predlagatelj torej ni niti z najmanjšo stopnjo verjetnosti izkazal, da je varstvo hčera tako ogroženo, da ni mogoče čakati na zaključek postopka in pravnomočnost odločbe, ampak je treba pred tem začasno urediti položaj tako, da se dekleti dodeli v starševsko skrb njemu.

10. Pritožba torej ni utemeljena; razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa višje sodišče ni našlo, zato je pritožbo v skladu z 2. točko 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 42. členom ZNP zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo. Na ostale pritožbene navedbe (o tem, da bi morala nasprotna udeleženka na tečaj, kako otroka pripraviti na stik, o preohlapni formulaciji poravnave, o prevozih deklet na dejavnosti, o predlagateljevem videnju zdravstvene oskrbe deklic, o njegovih ocenah starševskih kapacitet in značaja nasprotne udeleženke in o nerazrešenem konfliktu med udeležencema postopka) višje sodišče ne odgovarja, saj za odločitev o pritožbi zoper sklep o začasni odredbi niso bistvenega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), z njimi pa se bo ukvarjalo sodišče prve stopnje ob odločanju o predlogih za drugačno ureditev stikov oziroma starševske skrbi.

1 Temu izhodišču, ki ga je v odločbi Up-410/01(8) izpostavilo Ustavno sodišče RS, enotno sledi sodna praksa višjih sodišč s takšnim stališčem: Z začasnimi odredbami v družinskopravnih zadevah se začasno uredi izjemen položaj, v katerem je varstvo otroka tako ogroženo, da ni mogoče čakati na zaključek postopka in pravnomočnost odločbe. Izdaja začasne odredbe v tovrstnih postopkih je omejena na nujne (izjemne) primere, v katerih bi lahko prišlo do nesorazmerno težko popravljive škode ali nasilja.