Jedro

Tožnik v tožbi ne navaja nobene podlage za preganjanje in nobene okoliščine, ki bi kazala na možnost subsidiarne zaščite. Tožnik ne samo, da že v upravnem postopku ni izkazal utemeljenih razlogov za prepričanje, da mu grozi preganjanje, oziroma ni izkazal tehtnih razlogov, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti, da bo izpostavljen omenjenemu tveganju, ampak tudi ni izkazal, da bi imel zahtevek glede prepovedi nečloveškega ravnanja, ki ne bi bil očitno neutemeljen, kar isto velja tudi v upravnem sporu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo za priznanje mednarodne zaščite prosilca, ki trdi, da je A. A. roj. ... v kraju ..., državljan Kraljevine Maroko, kot očitno neutemeljeno. Tožniku je določila 10-dnevni rok za prostovoljni odhod. Če v roku iz 2 točke izreka tožnika ne zapusti območja Republike Slovenije, območja držav članic Evropske unije in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14 junija 1985, se ga s teh območij odstrani. Določi se mu tudi prepoved vstopa na območje Republike Slovenije, območje držav članic Evropske unije in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če bo tožnik zapustil ta območja v roku za prostovoljni odhod iz 2 točke izreka.

2.V obrazložitvi izpodbijanega akta tožena stranka pravi, da je prosilec dne 26. 9. 2024 vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Ob podaji prošnje je prosilec navedel, da je Amazigh po narodnosti in muslimanske veroizpovedi. Izvorno državo je zapustil pred enim letom zaradi revščine in dela. Pristojni organ je opravil osebni razgovor s tožnikom. V Maroku je končal sedem razredov šole. Pojasnil je, da je ob podaji prošnje izjavil, da je njegova ciljna država Francija zato, ker je slišal, da bi tam lahko kot mehanik našel službo. Bratje delajo vendar preživljajo samo sebe, oče pa je star 70 ali 71 let in ne dela več.

3.Povedal je, da je zapustil državo zaradi revščine, saj ni imel ničesar. Ugotovil je, da če bi tam ostal, bi imel zelo slabo prihodnost in je ni želel izgubiti. Ne ve, če v Maroku obstaja organizacija, ki bi pomagala ljudem pri finančnih težavah. Za pot si je denar izposodil in ga mora vrniti štirim osebam. Z občasnim delom kot avtomehanik je od leta 2010 zaslužil približno 50 ali 70 maroških dirhamov. Vsak dan je videl, kako njegovi starši nimajo ničesar in da tam nima prihodnosti, zato se je odločil, da je najbolje zanj in za družino, da zapusti državo. V Sloveniji čaka na delo, da bi zbral malo denarja in zapustil državo. Na vprašanje pooblaščenke iz PIC je odgovoril, da bi bil v primeru vrnitve v Maroko uničen, saj je zelo trpel.

4.Pristojni organ ugotavlja da prosilec svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje z revščino. Navedel je, da njegova družina živi v revščini ter da je odšel iz svoje izvorne države zaradi boljše prihodnosti. Pristojni organ ugotavlja, da je prosilčevo prošnjo za mednarodno zaščito potrebno šteti za očitno neutemeljeno, saj prosilec očitno ne izpolnjuje zakonsko določenih pogojev za podelitev ene ali druge oblike mednarodne zaščite.

5.Po preučitvi vseh izjav, ki jih je prosilec podal v postopku, kakor tudi drugih okoliščin konkretnega primera, pristojni organ ocenjuje, da slednjih ne gre povezati s preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja; prav tako tudi ni mogoče ugotoviti, da dosegajo prag resne škode kakor tudi ne, da bi šlo za dejanja, ki bi bila namerno uperjena zoper prosilca, ampak gre za splošno situacijo v izvorni državni prosilca. Prosilec namreč svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje z ekonomskimi težavami (revščina), kar po njegovih besedah izvira iz slabo plačanega dela. Omenjene težave pa ne morejo biti obravnavane v okviru mednarodne zaščite. Iz navedb prosilca namreč ne gre razumeti, da bi njegovo ekonomsko stisko povzročili tretji akterji (npr. država sama, gospodarske družbe itd.). kar bi morebiti lahko privedlo do kršenja njegovih pravic in uničenja njegove ekonomske eksistence. Prosilec nikoli ni zatrjeval, in tega tudi ne gre razbrati iz njegovih izjav, da mu je bil v Maroku kakorkoli onemogočen dostop do socialnih storitev in izvajanje osnovnih pravic, ravno tako pa ni navajal, da bi proti njemu osebno bili usmerjeni kakršnikoli (gospodarski) ukrepi, ki bi zanj imeli škodljive posledice. Poleg tega pa je v postopku zatrjeval, da se mu v Maroku nič konkretnega sploh ni zgodilo oziroma da ni ogrožen na kakršenkoli način, temveč ga je iz države gnala želja po boljši prihodnosti. Prosilčevih navedb o ekonomski stiski ter revščini v skladu z navedenim ne gre povezati s preganjanjem, kakor tudi ne z resno škodo. Predstavljene težave pa v konkretnem primeru tudi niso takšne narave, da bi predstavljale trajno in sistematično kršenje človekovih pravic.

6.Upoštevaje navedeno, prosilec po mnenju pristojnega organa ni izkazal vzročne zveze določene v osmem odstavku 27 člena ZMZ-1, da bi bilo mogoče govoriti o zakonsko določenem obstoju preganjanja. Glede na navedeno pristojni organ zaključuje, da je potrebno prosilčevo prošnjo za mednarodno zaščito zavrniti kot očitno neutemeljeno na podlagi prve alineje 52 člena ZMZ-1. V prosilčevih navedbah pa tudi ni najti nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko, zanj ni varna izvorna država. Pri tem pristojni organ še dodaja, da mednarodna zaščita ni namenjena osebam, ki imajo ekonomske težave. V zadnjem delu odločbe se sklicuje na deseti in trinajsti odstavek 49. člena ZMZ-1 ter na tretji odstavek 67. člena ZTuj-2.

7.V tožbi tožnik pravi, da je tožena stranka na strani 5 izpodbijane odločbe pojasnila, da je na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 v povezavi s prvo in drugo alinejo 52. člena ZMZ-1 zavrnila prosilčevo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno. Tožnik se s tem ne strinja in meni, da tožena stranka ni pravilo upoštevala njegovih navedb v upravnem postopku, iz katerih izhaja, da so razmere v njegovi izvorni državi takšne, da kljub temu, da se je trudil, tam ni mogel zaslužiti dovolj za dostojno življenje niti za sebe niti za družino. Tožnik svoje države ni zapustil, ker bi si želel lagodnega življenja, ampak zato, da bi lahko dostojno živel. Za tako prošnjo pa meni, da ne more biti očitno neutemeljena. Tožnik je tekom razgovorov pojasnil, da je živel v slabih razmerah in da je bilo njegovo življenje v matični državi težko. V družini jih je bilo veliko, saj je živel z očetom, materjo, štirimi sestrami in štirimi brati. Živeli so v revščini, pri čemer je tožnik svojo ekonomsko situacijo opisal kot "pod nulo". Sam zase je povedal, da ni imel ničesar. Zaradi revščine tožnik tudi ni mogel nadaljevati s šolanjem. Tožnik je pojasnil tudi, da je oče sicer delal in tudi sam je občasno delal kot avtomehanik, a to ni bilo dovolj za družino. Kot avtomehanik ni imel veliko dela, zato je zaslužil zgolj med 50 in 70 maroških dirham (t.j. med 5 in 6 eur). To se je vleklo vse od leta 2010. Bolje plačanega dela ni mogel najti. Zaradi vsega navedenega je tožnik izgubil upanje in je kot edino rešitev videl odhod iz države. Hudo mu je bilo, ker ni mogel pomagati staršem. Še pri zbiranju sredstev za odhod si je moral izposoditi denar, ki ga bo moral nekoč vrniti.

8.Tožnik je še dodal, da država Maroko ljudem v stiski ne pomaga, čeprav je država bogata z naravnimi viri in bi lahko pomagala vsem, ki pomoč potrebujejo. Država sama je vzpostavila situacijo, da bogati ljudje živijo lagodno življenje, revni pa lahko umrejo od lakote, čeprav bi lahko vsi dobro živeli. Če bi se moral vrniti v Maroko, bi bilo njegovo življenje uničeno. Predlaga zaslišanje tožnika.

9.Tožnik se tudi ne strinja, da prihaja iz zanj varne države. S tem, ko je tožnik pojasnil svoje osebne okoliščine, zaradi katerih se ne more vrniti v svojo državo, je pojasnil, zakaj Maroko zanj osebno ni varna država. Čeprav je to država, ki jo sicer Slovenija šteje za varno na splošno. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in se odločba odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

10.V odgovoru na tožbo tožena stranka ponavlja argumente iz izpodbijane odločbe in v okviru tega pravi, da iz sodbe Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 151/2016 izhaja, da mora tveganje nehumanega ravnanja izvirati iz dejavnikov, ki se jih lahko posredno ali neposredno pripiše oblasti. Tega pa tožnik, kot je tožena stranka ugotovila že v izpodbijanem aktu, ni izkazal. Njegove okoliščine ne dosegajo praga resne škode, poleg tega pa je na osebnem razgovoru sam dejal, da se v primeru vrnitve v Maroko ne bi zgodilo nič.

11.V pripravljalni vlogi z dne 25. 5. 2025 je tožnik navedel, da je svojo državo zapustil, ker tam ni mogel preživeti in mu v primeru vrnitve grozi resna škoda. Maroška država je ustvarila razmere, v katerih so nekateri na robu preživetja, v resnici pa je državi vseeno za usodo revežev.

Tožba ni utemeljena.

12.Sodišče ugotavlja, da lahko sledi pretežnemu in bistvenemu delu utemeljitve izpodbijanega akta, vendar pa mora v nadaljevanju narediti določene poudarke materialno-pravne narave in določeno dopolnitev obrazložitve odločbe tožene stranke v delu, ki se nanaša na subsidiarno zaščito v navezavi na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice na podlagi 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), in ki se nanaša na načelo nevračanja.

13.V izhodišču sodišče najprej ugotavlja, da je tožena stranka v odločbi dovolj točno povzela ključne razloge za odhod tožnika iz izvorne države, ki jih je tožnik podal v upravnem postopku, to je v prošnji za mednarodno zaščito dne 26. 9. 2024 in tekom osebnega razgovora, ki je bil opravljen dne 19. 11. 2024.

14.Tožena stranka v izpodbijanem aktu najprej utemeljuje, da tožnik ni navedel nobenega razloga za preganjanje iz drugega odstavka 20. člena oziroma iz prvega odstavka 27. člena ZMZ-1. Zaradi tega je očitno, da ne izpolnjuje pogojev za status begunca. To drži in temu tožnik niti ne nasprotuje in to posledično pomeni, da se toženi stranki v takem primeru ni treba ukvarjati z vprašanjem intenzivnosti dejanj preganjanja in vzročno zvezo med razlogi in dejanji preganjanja. Poleg tega v takem primeru tudi zahtevnejše ugotavljanje dejstev in utemeljevanje, ali gre v prosilčevem primeru za zbir različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali so dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic (druga alineja prvega odstavka 26. člena ZMZ-1), morda v povezavi z pravnimi, upravnimi, policijskimi ali sodnimi ukrepi, ki so sami po sebi diskriminatorni ali izvedeni na diskriminatoren način (druga alineja drugega odstavka 26. člena ZMZ-1), v zvezi s pogoji za status begunca ni potrebno.

15.Kar zadeva zavrnitev subsidiarne zaščite, sodišče lahko potrdi obrazložitev tožene stranke, da je eden od pogojev za subsidiarno zaščito iz člena 20(3) ZMZ-1 ta, da resna škoda, ki jo ta člen opredeljuje, ne zajema položaja, v katerem je nehumano ali poniževalno ravnanje posledica nenamerne odtegnitev določenih bistvenih socialnih ali zdravstvenih storitev.
Sodišče EU v zadevi M'Bodj pravi, da mora biti škoda za podelitev subsidiarne zaščite "povzročena zaradi ravnanja tretje osebe in da torej ne sme biti zgolj posledica splošnih pomanjkljivosti /.../ sistema izvorne države."  Šele, če gre za namerno odtegnitev tožniku nekih bistvenih storitev, ki so potrebne za (minimalno) dostojno življenje, bi lahko bil tožnik ob izpolnjevanju nadaljnjih pogojev upravičen do subsidiarne zaščite. Takšno odtegovanje minimalnih pogojev za preživetje mora biti v določeni meri usmerjeno na tožnika, kajti nevarnosti, ki jim je na splošno izpostavljeno prebivalstvo ali del prebivalstva države, same zase običajno ne predstavljajo individualne grožnje, ki bi jo priznavali kot resno škodo. V konkretnem primeru je tožena stranka pravilno ugotovila, da obravnavani pogoj za subsidiarno zaščito tožnik očitno ni izkazal, zato tudi intenzivnost morebitnih dejanj, ki naj bi povzročale resno škodo na temeljne človekove pravice tožnika v primeru vrnitve ni potrebno ugotavljati.

16.Zaslišanje tožnika dne 19. 11. 2024 je trajalo 45 minut, poleg tega pa je branje zapisnika trajalo 15 minut. V poteku osebnega razgovora sodišče ne najde nič, kar bi kazalo na to, da tožnik ni dobil vseh potrebnih možnosti, da se brani in izreče o svojem strahu pred vrnitvijo že v upravnem postopku v skladu s standardi iz sodbe Sodišča EU v zadevi Boudjlida. Na osebnem razgovoru je imel pooblaščenko iz PIC. Tožnik je imel možnost podati izjave tudi ob sprejemu prošnje za mednarodno zaščito dne 26. 9. 2024, kjer je navedel, da je prišel zaradi revščine in dela. Tožnik v delu okoliščin, ki se nanašajo konkretno na njegov strah pred grozečo resno škodo, nosi dokazno breme, da te okoliščine, kolikor je to razumno od njega pričakovati, obrazloži in podrobno pojasni. Šele, če mu to uspe ob ustreznem vodenju osebnega razgovora, nastopi odgovornost pristojnega organa, da njegove navedbe preveri z informacijami o stanju v državi izvora. Tožnik tudi ni predlagal izvedbe nobenega tehtnega dokaza v upravnem sporu, a tudi ni navedel ničesar v upravnem postopku, kar bi bilo mogoče povezati s pogoji za subsidiarno zaščito. V upravnem sporu je edino pavšalno predlagal zaslišanje tožnika. Tekom zaslišanja oziroma osebnega razgovora je tožena stranka postavljala vprašanja tožniku na način, da je izpolnila svojo sodelovalno dolžnost iz 4. člena Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU. Tožena stranka je v konkretnem primeru navedeni standard upoštevala, zato je pravilno odločila v mejah tega, kar je izpovedal tožnik.

17.Izpodbijani akt je torej zakonit v delu, ki se nanaša na status begunca in subsidiarne zaščite.

18.Tudi v tožbi tožnik ne navaja nobene podlage za preganjanje in nobene okoliščine, ki bi kazala na možnost subsidiarne zaščite. Tožnik ne samo, da že v upravnem postopku ni izkazal utemeljenih razlogov za prepričanje, da mu grozi preganjanje, oziroma ni izkazal tehtnih razlogov, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti, da bo izpostavljen omenjenemu tveganju, ampak tudi ni izkazal, da bi imel zahtevek glede prepovedi nečloveškega ravnanja, ki ne bi bil očitno neutemeljen, kar isto velja tudi v upravnem sporu.

19.Kar zadeva zgolj prepoved vračanja (non-refoulement), torej presojo zakonitosti izpodbijanega akta z vidika 4. člena (ali drugega odstavka 19. člena) Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) oziroma iz 3. člena EKČP, na kar se nanaša tožbeni ugovor o pomanjkanju sredstev za "preživljanje" tožnika v Maroku, sodišče obrazložitev izpodbijanega akta dopolnjuje z naslednjim:

20.Sestavni del izreka v izpodbijanem aktu je tudi odločitev o prostovoljnem odhodu oziroma o odstranitvi tožnika, ki pa jo je treba šteti kot "odločbo o vrnitvi" po Direktivi o vračanju 2008/115. Odločbe o odstranitvi namreč ni mogoče, razen v določenih izjemah,8 izdati pred izdajo odločbe o vrnitvi z odobritvijo prostovoljnega odhoda, 9 odločba o vrnitvi pa mora vsebovati navedbo konkretne države, kamor se mora tožnik vrniti. 10 V primeru, da tožnik ne bi v roku 10 dni od izvršljivosti odločbe zapustil Slovenije, območje držav članic EU in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, potem bo s teh območij odstranjen skupaj s prepovedjo vstopa na to območje za obdobje enega leta. To pa pomeni, da mora tožena stranka v takem primeru presojati tudi tveganje z vidika načela nevračanja oziroma prepovedi nečloveškega ravnanja iz člena 19(2) Listine, 11 pri čemer pa je za potrebe presoje zakonitosti izpodbijanega akta bistveno, da med strankama ni sporno, da je tožnikova izvorna država Kraljevina Maroko.

21.Sodišče v tej zvezi ugotavlja, da je tožena stranka dejansko oceno tveganja z vidika varstva pravice iz člena 19(2) Listine zaradi (ne)sposobnosti preživljanja v primeru tožnikove vrnitve v Maroko opravila, četudi tega ni pravno pravilno umestila v okvir materialnega prava, saj so pogoji za subsidiarno zaščito nekoliko drugačni od varstva načela nevračanja iz člena 19(2) oziroma 4. člena Listine. Z vidika subsidiarne zaščite je, kot že rečeno, pomembno, ali bi bila škoda povzročena zaradi ravnanja, za katerega bi bilo mogoče odgovornost pripisati državnim subjektom in da torej ne sme biti zgolj posledica splošnih pomanjkljivosti sistema izvorne države. Z vidika varstva načela non-refoulement pa ta pogoj ni relevanten, pri čemer Sodišče EU v že dalj časa ustaljeni sodni praksi, pravi, da pravice zagotovljene s členom 4. Listine, ustrezajo pravicam, zagotovljenim s členom 3. EKČP, tako da sta vsebina in obseg teh pravic enaka kot vsebina in obseg teh pravic, ki ju določa 3. člena EKČP. 12 Omenjena pomanjkljivost v pravno-formalni obrazložitvi izpodbijane odločitve pa ne more biti razlog za nezakonitost izpodbijanega akta.

22.V okviru načela nevračanja namreč lahko pridejo v poštev tudi humanitarni pomisleki, kajti iz sodne prakse ESČP izhaja, da bi določba 3. člena EKČP (oziroma člena 19(2) Listine), lahko prišla v poštev, če bi zatrjevano nečloveško ali ponižujoče ravnanje v primeru vrnitve tožnika v izvorno državo doseglo minimalno raven resnosti kršitve človekovega dostojanstva, pri čemer je to relativno in je odvisno od okoliščin primera, kot so trajanje takšnega ponižujočega ravnanja, učinki ravnanja na fizično in psihično integriteto osebe, pa tudi od spola, starosti, zdravstvenega stanja. 13 Omenjena sodna praksa ESČP bi lahko bila relevantna z ustreznimi prilagoditvami, če na primer izvorna država ne bi izpolnjevala sprejetih mednarodnih obvez glede varstva človekovega dostojanstva za kategorijo oseb, ki so v celoti odvisni od pomoči države v zvezi z minimalno zaščito pred ekstremno revščino (hrana, higiena, bivališče) in pred bivanjem v stalnem strahu pred nasiljem na ulici ter v okoliščinah brez perspektivnosti o možnem izboljšanju stanja, 14 ali pa če bi bilo mogoče tudi državi pripisati del odgovornosti za nastalo hudo in splošno humanitarno krizo. 15

23.Upoštevajoč navedeno Upravno sodišče zaključuje, da glede na odgovornost države za morebitno socialno stisko v primeru vrnitve v izvorno državo, upoštevajoč elemente, ki jih je sodišče izpostavilo že v zvezi z presojo zakonitosti zavrnitve prošnje za status begunca in subsidiarne zaščite, tožnik v konkretnem primeru očitno ni izkazal pogojev za varstvo z vidika 3. člena EKČP, upoštevajoč mutatis mutandis standarde iz odločitve ESČP v zadevah Budina v. Russia, Larioshina v. Russia in M.S. S. v Belgium and Greece. 16 Na osebnem razgovoru je na vprašanje, zakaj je zapustil Maroko, povedal, da je tam imel "zelo slabo prihodnost", na vprašanje, kako se je družina preživljala v Maroku, je odgovoril, da "normalno", živeli so na zelo enostaven način, niso imeli veliko. Poleg tega v Maroku ni bil sam, ima štiri brate, ki delajo, in štiri sestre. Tudi sam je občasno delal in nekaj zaslužil, kar pa po njegovem ni bilo dovolj zanj in za njegove starše. Dvakrat je omenil perspektivo za prihodnost, ki je ni videl. Tožnik zato že v upravnem postopku ni uspel izkazati, da ima zahtevek, ki ni očitno neutemeljen ("arguable claim") glede pravice iz 3. člena EKČP oziroma 4. člena ali člena 19(2) Listine, in enako velja tudi za upravni spor. Tudi z vidika načela nevračanja tako izpodbijani akt nima nezakonitosti. Posebni standardi sicer veljalo za primere ranljivosti tožnikov v postopku vračanja v zvezi z posebej slabim zdravstvenim stanjem oseb v postopku vračanja, vendar to v konkretnem primeru ni relevantno, zato teh standardov sodišče ne navaja v tem primeru.

24.Sodišče je lahko o vseh obravnavanih pravnih vprašanjih odločilo brez zaslišanja tožnika. Pri tej odločitvi je sodišče izhajalo iz neposrednega učinka določbe člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU v povezavi z 47. členom Listine 17 in na podlagi interpretacije Sodišča EU o tem, kdaj je potrebno ustno zaslišanje prosilca za mednarodno zaščito. 18 Ko je namreč Sodišče EU izpeljalo interpretacijo neposrednega učinka določbe 47. člena Listine v zvezi z azilnim postopkom, je med drugim izpostavilo naslednje specifičnosti, in sicer:

-Sodišče EU v interpretaciji ne uporablja pojma glavna (ustna) obravnava ali pravice do javnega ustnega zaslišanja tožnika, ampak to obravnava preko pravice do obrambe in pravice do učinkovitega sodnega varstva; 19

-omenjeni dve pravici je treba presojati glede na posebne okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vrsto zadevnega akta, okvir, v katerem je bil sprejet, in pravna pravila, ki urejajo zadevno področje; 20

-obveznost, da pristojno sodišče opravi podrobno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj, je treba razlagati v okviru celotnega postopka obravnavanja prošenj za mednarodno zaščito, pri čemer se upošteva tesna povezava med pritožbenim postopkom pred sodiščem in postopkom na prvi stopnji, ki se opravi predhodno, med katerim mora biti prosilcu dana možnost osebnega razgovora o njegovi prošnji za mednarodno zaščito; 21

-kljub temu, da mora sodišče opraviti podrobno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj, Sodišče EU izpelje, da zaslišanje tožnika ni potrebno, če sodišče oceni, da lahko to presojo opravi zgolj na podlagi podatkov iz spisa, glede na okoliščine primera vključno z zapisnikom ali dobesednim prepisom osebnega razgovora s prosilcem v postopku na prvi stopnji, ker se v takih okoliščinah upošteva interes držav članic in prosilcev, da se o prošnjah za mednarodno zaščito odloči, kakor hitro je to mogoče, brez poseganja v ustreznost in celovitost obravnave; 22

-v naslednjem koraku interpretacije Sodišče EU to stališče utemeljuje tudi s prakso Evropskega sodišča za človekove pravice; 23

-iz zaključka interpretacije pa izhaja, da Sodišče EU obravnava predmetno pravno situacijo, ko sodišče tožbo zavrne. 24

25.V konkretni zadevi je bil tožnik ustrezno zaslišan v upravnem postopku, tako da se je lahko učinkovito branil pred izdajo izpodbijanega akta.

26.Zgolj, če bi imele države članice EU pri vprašanju ustnega zaslišanja tožnika na javni obravnavi v postopku pred sodiščem procesno avtonomijo in (omejeno) polje proste presoje glede procesnega varstva v zvezi z zaslišanjem tožnika v sodnem postopku, torej če Sodišče EU ne bi razvilo natančne in določne interpretacije neposrednega učinka določbe člena 47. člena Listine v azilnih zadevah, 25 ali pa če sploh ne bi šlo za spor, kjer gre za izvajanje prava EU, bi Upravno sodišče bilo prosto, da varuje višje standarde za tožnika (ne pa za toženo stranko), kadar gre za varstvo "civilne pravice" posameznika oziroma zasebne pravne osebe, kot to izhaja iz prakse ESČP.

27.Zaradi navedenega Upravno sodišče ni moglo slediti razlagi prava EU s strani Vrhovnega sodišča, po kateri "takoj, ko je nacionalno pravno pravilo ugodnejše od pravnega pravila prava EU, je sklicevanje sodišča prve stopnje na Listino in na sodno prakso Sodišča EU zgrešeno" 26 oziroma da "tudi neposredni učinek določb /.../ ne omejuje pravice do glavne obravnave v upravnem sporu" /.../. 27 S tako razlago bi namreč bilo ogroženo načelo primarnosti prava Unije, ker bi država članica lahko preprečila uporabo aktov prava Unije, ki bi bili povsem skladni z Listino, zato ker v njih ne bi bile spoštovane temeljne pravice, ki so zagotovljene z ustavo te države. V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča EU namreč na podlagi načela primarnosti prava Unije, ki je bistvena lastnost pravnega reda Unije, to, da se država članica sklicuje na določbe nacionalnega prava, čeprav so ustavnopravne, ne sme posegati v učinkovitost prava Unije na ozemlju te države. 28 V skladu z ustaljeno sodno prakso so namreč učinki načela primarnosti prava EU zavezujoči za vse organe države članice, ne da bi med drugim nacionalne določbe, vključno z ustavnim redom, to lahko ovirale. 29 Ker ima Sodišče EU tako izključno pristojnost, da poda dokončno razlago prava EU, mora pri izvajanju te pristojnosti pojasniti obseg načela primarnosti prava EU glede na ustrezne določbe tega prava, tako da ta obseg ne more biti odvisen od razlage določb nacionalnega prava niti od razlage določb prava EU, ki jo je podalo nacionalno sodišče in ki ne ustreza razlagi Sodišča EU. 30 Načelo primarnosti nacionalnemu sodišču, ki mora v okviru svojih pristojnosti uporabiti določbe prava EU, nalaga obveznost, da če ne more podati razlage nacionalne ureditve, ki bi bila v skladu z zahtevami prava Unije, zagotovi polni učinek zahtev tega prava v sporu, ki mu je predložen, pri čemer lahko po potrebi po lastni presoji odloči, da ne bo uporabilo nacionalne ureditve "ali prakse" , tudi poznejše, ki je v nasprotju z določbo prava EU, ki ima neposredni učinek, ne da bi mu bilo treba zahtevati ali čakati na predhodno odpravo te nacionalne ureditve ali prakse po zakonodajni poti ali nekem drugem ustavnem postopku. 31 Ko Sodišče EU omenja nacionalno ureditev in prakso, to vključuje določbe nacionalnega pravnega reda ali vsako zakonodajno, upravno ali sodo prakso, katere učinek bi bil zmanjšanje učinkovitosti prava EU. 32

28.Z zgornjimi poudarki iz interpretacije neposrednega učinka 47. člena Listine v sodbi (mutatis mutandis) v zadevi Moussa Sacko se ujema tudi določilo 59. člena ZUS-1 v delu, kjer to določilo ZUS-1 dovoljuje sojenje brez glavne obravnave med drugim tudi, če dejstva niso sporna (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), ali če stranke predlagajo zgolj take dokaze, ki niso potrebni za ugotovitev spornih dejstev, saj jih je mogoče ugotoviti tudi brez izvedbe predlaganih dokazov (tretja alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

29.Poleg vsega navedenega po razlagi Sodišča EU 47. člen Listine ustreza 6. členu EKČP 33 in ustno zaslišanje v konkretnem primeru po standardih iz sodne prakse ESČP ni bilo potrebno. 34

30.Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

-------------------------------

1
M'Bodj, C-542/13, 18. 12. 2014, odst. 41.

2 Ibid. odst. 35; glej tudi odst. 36.

3 Uvodna izjava št. 35 Kvalifikacijske direktive 2011/95.

4 Boudjlida, C-249/13, 11. 12. 2014, odst. 32-56.

5 Za ta dokazni standard glej na primer: sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevi F.G. v Sweden, App. no. 43611/11, 23. 3. 2016, odst. 11.

6 Glej odločbo Ustavnega sodišča v zadevi U-I-59/17, 18. 9. 2019, odst. 26, 30.

7 Glej na primer: Soering v. the United Kingdom, App no. 14038/88, 7. 7. 1989, odst. 91.

8 Glej člen 7(1) in (4) Direktive o vračanju 2008/115.

9 Glej člen Direktive o vračanju 2008/115 in sodbe Sodišča EU v zadevah: X, C-69/21, 22. 11. 2022, odst. 54; AA, C-663/21, 6. 7. 2023, odst. 48.

10 Glej določila členov 1., 2., 3(3) in (4) ter 6. člen Direktive o vračanju 2008/115 ter sodno prakso Sodišča EU v zadevah: FMS, C-924/19 PPU in C-925/19 PPU, 14. 5. 2020, odst. 114-123; X, C-69/21, 22. 11. 2022, odst. 51-55; M., A., C-673/19, 24. 2. 2021, odst. 32, 39; AA, C-663/21, odst. 46.

11 Po tej določbi se nikogar ne sme odstraniti, izgnati ali izročiti državi, v kateri obstaja zanj resna nevarnost, da bo podvržen (med drugim) nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju. Glej tudi 4. člen Listine EU o temeljnih pravicah v povezavi z določbo člena 6(5) Direktive o vračanju 2008/115.

12 X, C-69/21, 22. 11. 2022, odst. 60, glej tudi odst. 65. Sodišče EU pri tem stori napako (glej ibid. odst. 61) pri uporabi odstavkov 174 in 175 iz sodbe ESČP v zadevi Paposhvili v Belgium (App. no. 41738/10, 13. 12. 2016), kajti ESČP v zadevi Paposhvili v drugem stavku odstavka 175 pravi, da ESČP presoja poseg in kršitev pravice iz 3. člena EKČP tudi v primeru, če posredne ali neposredne odgovornosti za sporno ravnanje v izvorni državi ni mogoče pripisati subjektom javnega prava.

13 Decision as to the admssibility Budina against Russia, App. no. 45603/05, 18. 6. 2009; M.S.S. v. Belgium and Greece, App. no. 30696/09, 21. 1. 2011, odst. 219-220.

14 Glej mutatis mutandis: M.S.S. v. Belgium and Greece, App. no. 30696/09, 21. 1. 2011, odst. 252-254, 263. V tej zadevi je bil pomemben dejavnik za interpretacijo prepovedi nečloveškega ravnanja dejstvo, da je grčijo kot državo članico EU vezala Direktiva o sprejemu 2013/33/EU prosilcev za azil.

15 Glej mutatis mutandis: Sufi and Elmi v. the United Kingdom, App. no. 8319/07 and 11449/07, 28. 6. 2011, odst. 278-283.

16 Enako je sodišče odločilo tudi v zadevi I U 1004/2018-6 z dne 16. 5. 2018.

17 Torubarov, C-556/17, odst. 56; Egenberger, C-414/16, 17. 4. 2018, odst. 78.

18

19Glej mutatis mutandis: Moussa Sacko, C-348/16, 26. 7. 2017, odst. 49.

20Ibid. odst. 32-35, 37-39.

21Ibid. odst. 41.

22Ibid. odst. 42; glej tudi: Alheto, C-585/16, odst. 127, 130.

23Moussa Sacko, C-348/16, 26. 7. 2017, odst. 44-45. Nekako v tej smeri gredo interpretacije Vrhovnega sodišča v nekaterih zadevah, kjer Vrhovno sodišče najprej z različnimi stopnjami kritičnosti ugotovi, da dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno, in nato doda, da stranka ne navaja nobene pravno pomembne dejanske okoliščine, ki bi bila zmotno ali nepopolno ugotovljena, in zato je načeloma v takem primeru možna tudi odločitev brez glavne obravnave (glej na primer: sodne odločbe Vrhovnega sodišča v zadevah: I Up 107/2023, 24. 5. 2023, odst. 11; I Up 158/2023, 14. 6. 2023, odst. 13; I Up 38/2024, 20. 2. 2024, odst. 11-12, 14; I Up 117/2024, 3. 6. 2024, odst. 16-19). V praksi pa se pojavljajo tudi drugačne interpretacije, po kateri, če se sodišče v sodbi ukvarja z vsebino pritožbenih navedb v zvezi z dejstvi zadeve in se je sklicevalo na vsebino upravnega spisa oziroma na zapis pritožnikovega osebnega razgovora, je izvajalo dokaze in je svojo odločitev oprlo na njihovo vsebino, zato je glavna obravnava v taki situaciji potrebna (glej: sklep Vrhovnega sodišča I Up 301/2023, 17. 1. 2024, odst. 14).

24Moussa Sacko, C-348/16, 26. 7. 2017, odst. 47.

25Ibid. odst. 49.

26Glej: Jeremy F, C-168/13 PPU, 30. 5. 2013, odst. 51-53 in 56-75 ter primerjaj (razliko) z interpretacijo podobnega pravnega vprašanja v zadevi Melloni, C-399/11, 26. 2. 2013, odst. 44, 55-64.

27Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 12.

28Sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 301/2023, 17. 1. 2024, odst. 8.

29Ibid. odst. 58-59.

30RS, C-430/21, 22. 2. 2022, odst. 51.

31Ibid. odst. 2.

32Ibid. odst. 53; glej tudi 106/77 Simmenthal II, odst. 24;

33Torubarov, C-556/17, odst. 73-74.

34Moussa Sacko, C-348/16, 26. 7. 2017, odst. 39; Randstad Italia SpA, C-497/20, 21. 12. 2020, odst. 57.

35Ramos Nunes de Carvalho E Sà v. Portugal, App. no. 55391/13, 55728/13 in 74041/13, 6. 11. 2018, odst. 190-191.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 52

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.