Jedro

Ob upoštevanju dejstva, da je po odločbi z dne 13. 4. 1999 tožnica dolžna odstraniti prizidke zgrajene na parc. št. 10/2 k.o. C. in zasuti gradbene jame, sodišče ni imelo podlage za sklep, da bo z izvršitvijo navedenih dejanj, storjeno kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari, ki ga po 2. odstavku 224. člena KZ stori tisti, ki tujo stvar poškoduje, uniči ali napravi nerabno, in je povzročena škoda velika. Subjektivna plat kaznivega dejanja namreč ni podana, saj ne izhaja, da bi urbanistični inšpektor izdal odločbo, z namenom, da bi z izvršitvijo izreka odločbe prišlo do poškodovanja oz. uničenja nepremičnin tožeče stranke ali koga drugega, pač pa je bila inšpekcijska odločba izdana v skladu s pooblastili, ki jih inšpektorju dajejo zakonski in podzakonski predpisi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo gradbenega inšpektorja, Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote A., Inšpekcijska pisarna B., št. ... z dne 30. 12. 2004, s katero je bila zavrnjena njena zahteva za izrek ničnosti odločbe urbanističnega inšpektorja s št. ... z dne 13. 4. 1999. Po povzemanju pritožbenih navedb tožnice, podatkov zbranih v postopku izdaje prvostopne odločbe in citiranju določbe 1. odstavka 279. člena ZUP, tožena stranka ugotavlja, da v obravnavani zadevi ničnostni razlog po 3. točki 1. odstavka 279. člena ZUP ni podan, saj je odločbo objektivno mogoče izvršiti z odstranitvijo prizidkov in zasutjem gradbenih jam. V zvezi z ničnostnim razlogom določenim v 6. točki istega člena pa tožnici pojasnjuje, da zatrjevano dejstvo, da v postopku niso sodelovale vse stranke, ne predstavlja ničnostnega razloga, ker v ZUP takšna kršitev ni predpisana kot ničnostni razlog. V nadaljevanju pa navaja, da je podlaga za izdajo izpodbijane prvostopne odločbe podana v 280. členu ZUP.

Tožnica v tožbi vztraja pri trditvi, da sta v obravnavani zadevi podana ničnostna razloga iz 3. in 6. točke 1. odstavka 279. člena ZUP in toženi stranki očita, da se glede ničnostnega razloga iz 2. točke 1. odstavka 279. člena ZUP, čeprav ga je uveljavljala, v pritožbi sploh ni izjasnila. V zvezi s tem tožnica vztraja pri trditvi, da bi prišlo z izvršitvijo odločbe do hudega poškodovanja njene stanovanjske hiše na parc. št. 10/2 k.o. C. in da z odstranitvijo prizidkov zaradi njihove dimenzije vzpostavitev v prejšnje stanje ne bi bilo mogoče. Škoda na hiši bi bila zato tolikšna, da bi moralo biti kaznivo dejanje kvalificirano po 2. odstavku 224. člena KZ. Sodišču zato predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki, ki naj postopek dopolni in se izjasni o tem ali je podan ničnostni razlog po 2. točki 1. odstavka 279. člena ZUP.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih navedenih v izpodbijani odločbi in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, ki je kot zastopnik javnega interesa prijavilo udeležbo v tem upravnem sporu, odgovora na tožbo ni podalo.

Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je dne 1. 1. 2007 začel veljati nov Zakon o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06-ZUS-1), ki v 104. členu določa, da se za postopke, ki so v teku ob uveljavitvi tega zakona, uporabljajo določbe Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97, 70/00 in 45/06-odl.US-ZUS), razen izjem, ki so določene v členih od 105. do 107. člena ZUS-1. Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je v izpodbijani odločbi odgovorila na pritožbene navedbe, glede ničnostnih razlogov določenih v 3. in 6. točki 1. odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, 52/02 in 123/04-ZUP). Po presoji sodišča je v tem delu tožena stranka na podlagi podatkov v spisih, z upoštevanjem določb ZUP, na katere se sklicuje, pravilno ugotovila, da ničnostni razlogi določeni v 3. in 6. točki 1. odstavka 279. člena ZUP niso podani. Sodišče zato v tem delu sprejema obrazložitev izpodbijane odločbe in se nanjo v izogib ponavljanju tudi sklicuje. V zvezi s tožbenimi navedbami, s katerimi tožnica uveljavlja ničnostni razlog iz 2. točke 1. odstavka 279. člena ZUP pa sodišče še dodaja: Po oceni sodišča je zmotno stališče tožnice, ki meni, da je zatrjevani tožben razlog podan, ker se tožena stranka v izpodbijani odločbi v presojo uveljavljanega ničnostnega razloga določenega v 2. točki 1. odstavka 279. člena ZUP ni spuščala. Za nično se po navedeni določbi izreče odločbo, ki bi s svojo izvršitvijo lahko povzročila kakšno dejanje, ki je kaznivo po kazenskem zakoniku. Pri vprašanju ali bi izvršitev odločbe lahko povzročila kaznivo dejanje gre le za presojo ali bi z izvršitvijo dispozitiva odločbe, če bi do izvršitve prišlo, lahko nastala takšna situacija, ki bi pomenila povzročitev kaznivega dejanja. Ob upoštevanju že v upravnem postopku ugotovljenega dejstva, da je po odločbi št. ... z dne 13. 4. 1999 tožnica dolžna odstraniti prizidke zgrajene na parc. št. 10/2 k.o. C. in zasuti gradbene jame, sodišče ni imelo podlage za sklep, da bo z izvršitvijo navedenih dejanj, storjeno kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari, ki ga po 2. odstavku 224. člena KZ stori tisti, ki tujo stvar poškoduje, uniči ali napravi nerabno, in je povzročena škoda velika. Kaznivo dejanje poškodovanje tuje stvari je namreč mogoče storiti z obema oblikama naklepa to je da se storilec zaveda, da s svojim dejanjem poškoduje tujo stvar in to hoče ali na to vsaj pristane. Prav ta subjektivna plat kaznivega dejanja pa ni podana, saj niti iz upravnih spisov, predvsem odločbe za katere izrek uveljavlja ničnostni razlog iz 2. točke 1. odstavka 279. člena ZUP, niti iz zatrjevanja tožeče stranke v pritožbi in tožbi ne izhaja, da bi urbanistični inšpektor izdal odločbo, z namenom, da bi z izvršitvijo izreka odločbe prišlo do poškodovanja oz. uničenja nepremičnin tožeče stranke ali koga drugega (kaznivo dejanje poškodovanje tuje stvari), pač pa je bila inšpekcijska odločba izdana v skladu s pooblastili, ki jih inšpektorju dajejo zakonski in podzakonski predpisi. Sodišče je zato lahko samo opravilo presojo vprašanja obstoja ničnostnega razloga določenega v 2. točki 279. člena ZUP in odpravilo nepravilnost, ki jo je storila tožena stranka, ker v postopku izdaje izpodbijane odločbe tega po tožnici uveljavljanega ničnostnega razloga ni presojala.

Na podlagi navedenega je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po 2. alinei 2. odstavka 63. člena ZUS-1.