Jedro

Ob hišni preiskavi pri obdolžencih niso ugotavljali oziroma niso ugotovili, čigave so sadike konoplje, ugotovili so namreč le, da so bile posajene na parceli, ki je v lasti obdolžencev. Kdo konkretno je konopljo gojil, niso preverjali.

Izrek

I. Pritožba okrajne državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbenega postopka bremenijo proračun.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obdolžena B. in I.R. oprostilo obtožbe, da bi naj storila kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1B) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1B. V skladu s prvim odstavkom 96. člena ZKP je bilo odločeno, da bremenijo stroški kazenskega postopka, vključno s potrebnimi izdatki obdolžencev in nagrado njunih zagovornikov, proračun, po prvem odstavku 498. člena ZKP pa je bila zasežena konoplja odvzeta.

2. Zoper takšno sodbo se je zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožila okrajna državna tožilka s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom.

3. Na pritožbo okrajne državne tožilke sta odgovorila zagovornika obeh obdolžencev, s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbo okrajne državne tožilke zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče nima pomislekov o pravilnosti prvostopnega oprostilnega izreka. Sodišče prve stopnje je zagovor obdolžencev in zbrane dokaze pravilno ocenilo in na tej podlagi tudi utemeljeno zaključilo, da ne razpolaga z dovolj trdnimi dokazi, da bi lahko z vso gotovostjo, potrebno za obsodilno sodbo, obdolženca spoznalo za kriva storitve očitanega kaznivega dejanja. Zato je oba obdolženca tudi utemeljeno oprostilo obtožbe, svoje zaključke pa je v napadeni sodbi tudi tehtno in prepričljivo obrazložilo, tako da pritožbena izvajanja okrajne državne tožilke, s katerimi se zavzema za drugačno oceno izvedenih dokazov, pravilnosti zaključkov prvostopnega sodišča ne more omajati. Pritožbeno sodišče se zato v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na razloge prvostopne sodbe, s katero v celoti soglaša, zato le še v zvezi s pritožbenimi izvajanji, ki se nanašajo na odločilna dejstva, dodaja naslednje:

6. Oba obdolženca sta na glavni obravnavi storitev očitanega kaznivega dejanja zanikala, obdolženka I.R. pa je pojasnila tudi, zakaj se je sprva zagovarjala drugače. Policist, ki je dobil podatke o konoplji, je povedal, da ob hišni preiskavi pri obdolžencih niso ugotavljali oziroma niso ugotovili, čigave so sadike konoplje, ugotovili so namreč le, da so bile posajene na parceli, ki je v lasti obdolžencev. Kdo konkretno je konopljo gojil niso preverjali. Tudi policist Ž., ki je bil prav tako navzoč ob hišni preiskavi, je potrdil, da tudi na terenu niso preverjali, kdo konkretno bi lahko gojil konopljo. Iz poročila Nacionalnega forenzičnega laboratorija izhaja, da na nobenem od analiziranih predmetov, ki so se uporabljali v zvezi z gojenjem in predelavo oziroma hranjenjem konoplje (sponke za zapiranje vrečk, ročaji škarij, pokrov kozarca za vlaganje, v kateri je bila posušena konoplja in zalivalna palica), niso bile biološke sledi obdolžencev, temveč je šlo za biološke sledi vnuka obeh obdolžencev M.R. in njegovega dekleta N.F. (točka 19 prvostopne sodbe).

7. Ob takšnem dejanskem stanju in dejstvu, da je obdolženi B.R. tudi sicer pogosto zdoma, saj dela v tujini in je doma le občasno, in ko iz opisa kaznivega dejanja niti ne izhaja določno, kaj konkretno bi naj oba obdolženca počela in kakšna konkretno bi naj bila njuna vloga pri obravnavanem kaznivem dejanju, pa je prvostopno sodišče povsem utemeljeno zaključilo, da nima na voljo dovolj dokazov o tem, da sta oba obdolženca pri gojenju in hrambi konoplje, razen s tem, da sta bila lastnika nepremičnine, kjer se je konoplja gojila, tudi dejansko (naklepno) sodelovala na način, kot jima je to očitala obtožba. Za to, da bi naj oba obdolženca z zavestnim sodelovanjem pri storitvi z do sedaj neugotovljenimi osebami proizvajala konopljo, gojila sadike ter konopljo tudi sušila, vse pa z namenom nadaljnje prodaje, pa okrajna državna tožilka tudi v pritožbi ne ponuja prav nobenega dokaza. Glede pritožbenih navedb, da odsotnost bioloških sledi obeh obdolžencev na že navedenih predmetih ne izključuje njune aktivne vloge pri gojenju konoplje, pa pritožbeno sodišče dodaja še, da navedeno vloge obeh obdolžencev pri očitanem ravnanju sicer res ne izključuje, vendar pa tudi ni ničesar, kar bi njuno aktivno vlogo potrjevalo. In to, kar v pritožbi izpostavlja pritožnica, nikakor ne zadostuje za izrek obsodilne sodbe. Zato je tudi po mnenju pritožbenega sodišča povsem pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je zaradi tega, ker ni našlo zanesljivih dokazov, na podlagi katerih bi lahko z vso gotovostjo zaključilo, da sta obdolženca storila očitano jima kaznivo dejanje, obdolženca utemeljeno oprostilo obtožbe.

8. Po obrazloženem, in ker pritožba tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev, ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, se je pritožba vložena zoper prvostopni oprostilni izrek pokazala kot neutemeljena.

9. Ker pritožbeno sodišče tudi pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbo okrajne državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 391 ZKP).

10. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 96. in prvega odstavka 98. člena ZKP.