Jedro

Sodišče v postopku za preklic pogojne obsodbe ne opravi glavne obravnave ampak sejo oziroma narok, na katerem navzočnost strank in oškodovanca ni obvezna.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. Z.Z. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenko se oprosti plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Žalcu z dne 22.12.1999 je bila po določbi 4. odstavka 506. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obs. Z.Z. preklicana pogojna obsodba, izrečena s sodbo istega sodišča z dne 03.09.1998 ter izrečena kazen tri mesece zapora. Obsojenka je bila oproščena plačila stroškov, nastalih v postopku za preklic pogojne obsodbe. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 15.02.2000 pritožbo obsojenkinega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenko pa oprostilo plačila povprečnine.

Obsojenkin zagovornik, odvetnik M.M. iz C., je priporočeno po pošti dne 14.04.2000 vložil zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 420. členu ZKP, in sicer zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev kazenskega postopka, ker so te kršitve vplivale na zakonitost izpodbijane sodne odločbe. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotovi, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena in da se v celoti razveljavita odločbi sodišča prve stopnje in višjega sodišča. Vrhovni državni tožilec A.R. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti, ki jo je vložila obs. Z.Z. po svojem zagovorniku M.M. iz C., neutemeljena. Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ki jo navaja zagovornik, ni podana, saj določilo 3. odstavka 506. člena ZKP jasno določa, da sodišče sejo senata opravi tudi, če nanjo ne pride obsojenec, ki je bil v redu povabljen.

Obsojenka je bila na sejo v redu povabljena, pred tem pa je bila v preklicnem postopku tudi zaslišana.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po naziranju vložnika zahteve za varstvo zakonitosti je bila storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker je bila obravnava opravljena brez obsojenkine navzočnosti in brez zagovornikove udeležbe, čeprav sta se oba sodišču pravočasno opravičila.

Po določbi 3. točke 1. odstavka 371. člena ZKP je med drugim podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, če je bila glavna obravnava opravljena brez oseb, katerih navzočnost na glavni obravnavi je po zakonu obvezna. Sodišče vodi postopek za preklic pogojne obsodbe po določbah 506. člena ZKP. Po 3. odstavku tega člena razpiše predsednik senata sejo senata, v skrajšanem postopku pred okrajnim sodiščem pa sodnik posameznik (3.d točka 1. odstavka 25. člena ZKP) narok, in obvesti o seji oziroma o naroku tožilca, obsojenca in oškodovanca. Če stranke in oškodovanec, ki so bili v redu obveščeni, ne pridejo, ni to ovira, da senat ne bi imel seje oziroma sodnik posameznik ne bi opravil naroka. To pomeni, da sodišče v postopku za preklic pogojne obsodbe ne opravi glavno obravnavo, temveč sejo oziroma narok, na katerem navzočnost strank in oškodovanca ni obvezna. V tej zadevi je sodišče nazadnje dne 07.12.1999 vabilo obsojenko in zagovornika na narok za preklic pogojne obsodbe za dne 22.12.1999 ob 10.00 uri. S spisu priloženima vročilnico in povratnico je vročitev vabila oziroma obvestila obsojenki in zagovorniku izkazana. Bila sta torej o seji v redu obveščena. Dne 21.12.1999 je zagovornik priporočeno po pošti poslal opravičilo, da se obsojenka ne more udeležiti seje, ker je prejela vabilo na zapuščinsko obravnavo za dne 22.12.1999 ob 10.30 uri pri Okrajnem sodišču v Mariboru in predlagal, da sodišče, h kateremu je opravičilo prispelo dne 22.12.1999, preloži obravnavo. Takšno ravnanje zagovornika, ki bi se nenazadnje lahko sam udeležil naroka, sodišču glede na določbe 3. odstavka 506. člena ZKP ni narekovalo, da opravičilo in predlog za preložitev, ki sta bila vložena dejansko prepozno, upošteva in preloži narok za preklic pogojne obsodbe. Tudi sicer sodišče samostojno presoja, ali bo uporabilo možnost, ki jo daje določba 3. odstavka 506. člena ZKP, in sejo oziroma narok opravilo v nenavzočnosti strank in oškodovanca. V tej zadevi je sodišče večkrat razpisalo narok za preklic pogojne obsodbe. Na narok dne 17.11.1999 je bila obsojenka prisilno privedena in na njem ji je bila dana možnost, da se izjasni o vseh okoliščinah, ki so z vidika določb 54. člena KZ in 4. odstavka 506. člena ZKP pomembne za odločanje v postopku za preklic pogojne obsodbe. Tudi zaradi tega ni nezakonita odločitev sodišča, da izvede narok v nenavzočnosti obsojenke in njenega zagovornika.

Po povedanem ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, prav tako pa z izvedenim postopkom sodišče ni kršilo določb 1. odstavka 507. člena, 292. člena, 307. člena in 310. člena ZKP.

Zahteva za varstvo zakonitosti navaja, da je sodišče prve stopnje s preklicem pogojne obsodbe in z izrekom kazni treh mesecev zapora izbralo za obsojenko najstrožjo sankcijo ter ocenjuje, da je s tem kršilo določbo 4. odstavka 506. člena ZKP, ker je obsojenka ostala brez pravice obrambe oziroma navedb novih dejstev in dokazov. Iz že navedenega postopanja sodišča je razvidno, da je obsojenki pravica do takšne obrambe bila dana, prav tako možnost, da v času izvajanja postopka za preklic pogojne obsodbe izpolni obveznost, ki ji je bila naložena kot dodatni pogoj. Sodišče je presodilo glede na obsojenkino ravnanje, ko do dneva naroka ni ničesar poravnala, da so izpolnjeni pogoji za preklic pogojne obsodbe. Takšna odločitev je v skladu z določbami 54. člena KZ in 4. odstavka 506. člena ZKP in ji zato ni mogoče očitati nezakonitosti. Zato zahteva za varstvo zakonitosti, ki stališča do kršitve določbe 4. odstavka 506. člena ZKP ne konkretizira, temveč le na splošno nakazuje, da ima sodišče po navedeni določbi več možnosti za odločitev, tudi v tem delu ni utemeljena.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obs. Z.Z. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP.