Jedro

Odgovor na pritožbo je sicer pravica pritožnikovega nasprotnika, vendar je potreben le, če se je v njem stranka soočila s konkretnimi pritožbenimi razlogi in je nanje poskusila odgovoriti. Tega v tem odgovoru na pritožbo ni mogoče najti. Takšen odgovor na pritožbo ni potreben. Stroške odgovora na pritožbo bo zato nosila tožena stranka sama.

Izrek

I. Pritožba zoper točke II, IV, VI in VII izreka prvostopenjske sodbe se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je deloma ugodilo tožbenim zahtevkom na povrnitev škode zaradi neupravičenega predvajanja fonogramov in za plačilo civilne kazni. Zahtevka na poročanje o priobčevanju fonogramov in na povrnitev z iskanjem tožene stranke kot kršitelja pravic proizvajalcev fonogramov je zavrnilo v celoti. O stroških je odločilo glede na uspeh.

2. Zoper sodbo je vložila pritožbo tožeča stranka. Na pritožbo je tožena stranka odgovorila.

3. Pritožba ni utemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo na temelju 353. člena ZPP.

Zahtevek iz civilnega delikta

4. Tožeča stranka je organizacija za kolektivno upravljanje pravic proizvajalcev fonogramov. Tožena stranka je predvajala fonograme v svojem gostinskem obratu x. Velikost gostinskega prostora znaša 45 m2, velikost terase pa 42 m2. Fonograme je predvajala od januarja 2011 do marca 2012. Od marca do oktobra 2011 jih je predvajala tudi na terasi. Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev glede plačila oprlo na Skupni sporazum o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti“ (v nadaljevanju: SS 2006).(1)

5. Ker je tožena stranka predvajala fonograme v svojem lokalu, je zanjo nastala obveznost plačila za uporabo fonograma (130. člena ZASP). Tožena stranka ni niti sklenila pogodbe o neizključnem prenosu pravice za uporabo dela niti ni položila zneska, ki ga zaračunava kolektivna organizacija (158. člen ZASP). Prvostopenjsko sodišče je zato v temelju pravilno ravnalo, ker je toženo stranko obsodilo na plačilo v višini nadomestila.

6. Tožeča stranka je v letu 2005 sprejela Tarifo Zavoda IPF za javno priobčitev fonogramov (v nadaljevanju: T 2005), (2) kasneje pa je z različnimi sopogodbeniki sklenila sporazume, (3) ki se vsi nanašajo na priobčevanje fonogramov. Tožeča stranka je v pritožbi menila, da bi se za toženo stranko kot kršitelja morala uporabiti T 2005, češ, da zanjo ne morejo veljati nadomestila po tarifnem delu SS 2006. 7. Takšno pritožbeno materialnopravno mnenje ni pravilno. Razloge je podalo pritožbeno sodišče že v več deset odločbah, pri katerih je bila pritožnica tožeča stranka.(4) Višje sodišče jih bo zato tu ponovilo le še v skrajšani obliki.

8. Kolektivna organizacija in reprezentativno združenje uporabnikov avtorskih del (iz repertoarja kolektivne organizacije) lahko skleneta skupni sporazum (1. stavek 1. odstavka 157. člena ZASP). Za skupni sporazum je že ZASP določil obvezne sestavine. Skupni sporazum mora med drugim določati tarifo (1. točka 4. odstavka 157. člena ZASP) in pa okoliščine uporabe, zaradi katerih se plačilo avtorskega honorarja ali nadomestila po tarifi zviša, zniža ali oprosti (3. točka 4. odstavka 157. člena ZASP).

Skupni sporazum začne veljati za vse istovrstne uporabnike avtorskih del po objavi, ne glede na to, ali so sodelovali pri pogajanjih ali sklenitvi sporazuma (1. stavek 6. odstavka 157. člena ZASP). Sodišča so na skupni sporazum vezana (7. odstavek 157. člena ZASP). Skupni sporazum ima torej poseben pravni pomen, ki ga približuje kolektivni pogodbi delovnega prava in pa podzakonskem aktu.

9. Pogodbene stranke skupnega sporazuma so v svojem oblikovanju tarife v veliki meri proste. Pri tem pa se morajo držati zakonskega okvira. Ta je, kolikor se nanaša na tarifo, določen predvsem s 3. točko 4. odstavka 157. člena ZASP. Stranke skupnega sporazuma lahko določijo različno nadomestilo glede na „okoliščine uporabe“ (tako dobesedno 3. točka 4. odstavka 157. člena ZASP). Ne smejo pa vezati višine nadomestila na okoliščine v zvezi z njegovim plačevanjem oziroma, glede na okoliščine v zvezi z njegovim neplačevanjem.

10. Stranke skupnega sporazuma smejo torej dogovoriti le eno samo tarifo. Tarifa ne sme biti različna za tiste, ki sklenejo pogodbo s kolektivno organizacijo, in za tiste, ki pogodbe ne sklenejo.

11. Na pravilnost takšnega stališča kaže tudi 2. odstavek 158. člena ZASP, ki se nanaša le na tiste uporabnike del, ki prostovoljno položijo dolgovani znesek. V 2. odstavku 158. člena ZASP je določena le ena sama tarifa, s tem pa izključeni dve različni tarifi. V 2. odstavku 158. člena ZASP pa je pojasnjeno, da je ustrezna pravica prenesena, če uporabnik položi znesek, ki ga po tarifi zaračunava kolektivna organizacija. Če pa se šteje, da je bila pravica prenesena, potem pač ni mogoče govoriti o kršitvi pravice in tudi ni nobenega vsebinskega razloga za morebitno drugačno tarifo od tiste, ki velja za uporabnike sorodnih avtorskih pravic, ki so prostovoljno sklenili pogodbo.

12. Drugi odstavek 168. člena ZASP veže morebitno odškodnino na nadomestilo za zakonito uporabo. S tem, ko sta pogodbeni stranki skupnega sporazum dogovorili tarifo za določeno vrsto uporabnikov, sta posredno določili tudi, kolikšen je lahko zahtevek kolektivne organizacije zoper kršitelja katere od varovanih pravic. Skupni sporazum torej posredno določi tudi odmeno za uporabo fonogramov za vse tiste kršitelje, ki spadajo na stvarno in osebno področje kolektivnega sporazuma.

13. Tožeča stranka sama, ali v dogovoru s tretjim, ne more določiti posebne, najvišje tarife za vse tiste uporabnike fonogramov s področja osebne veljavnosti SS 2006, ki kršijo avtorsko ali sorodno pravico.

14. V tej zadevi je bila tožena stranka uporabnik fonogramov, ki pogodbe s tožečo stranko ni sklenila. Ker je pravica proizvajalca fonograma absolutna pravica, pomeni njena uporaba brez dovoljenja kršitev te absolutne pravice. Tožeča stranka lahko torej na temelju 1. odstavka 168. člena ZASP in 1. odstavka 131. člena in nasl. OZ zahteva odškodnino.

15. Zahteva pa je lahko le toliko, kolikor bi lahko zahtevala nadomestila po SS 2006. Tolikšno je bilo namreč prikrajšanje, ker nadomestilo ni bilo plačano prostovoljno. Le za toliko je bila namreč s kršitvijo pravice prikrajšana. Višino odškodnine je prvostopenjsko sodišče pravilno odmerilo po v SS 2006 določeni tarifi.

Civilna kazen

16. Kršilec je dolžan plačati škodo v obsegu, ki je enak dogovorjenemu ali običajnemu honorarju ali nadomestilu za zakonito uporabo avtorskega dela (2. odstavek 168. člena ZASP). Na 2. odstavek se navezuje 3. odstavek 168. člena ZASP, ki ureja posebni položaj, v katerem je bila kršena pravica namerno ali iz hude malomarnosti. Tudi v tem primeru je računski temelj (računska osnova) za izračunavanje civilne kazni lahko nadomestilo za uporabo avtorskega dela, le da je lahko povečano za do 200 %. Za takšen primer gre v tej zadevi.

17. Prvostopenjsko sodišče je uporabilo za odločitev o zahtevku iz civilnega delikta tarifo iz SS 2006. Takšna odločitev je bila materialnopravno pravilna. Pravilno je uporabilo isto tarifo tudi za odločitev, v kakšni višini je utemeljen zahtevek tožeče stranke za plačilo civilne kazni.

18. Pritožba se tudi ne strinja s tem, da se civilna kazen ni odmerila od za DDV zvišanega nadomestila. Pritožbeno sodišče pa nasprotno meni, da je bila takšna odločitev pravilna. Višina nadomestila je določena s tarifo. Ker je to nadomestilo določeno s tarifo, bi ga bilo mogoče poimenovati tarifno nadomestilo. V tarifi navedeni zneski ne vključujejo DDV. Če priobčevalec fonogramov sklene pogodbo, lahko zahteva tožeča stranka še plačilo DDV, računski temelj za odmero DDV je tarifno nadomestilo. DDV tožeča stranka potem vendarle mora plačati, saj je sama zavezanec za plačilo DDV. Za znesek DDV se ji torej zmanjša višina nadomestila. Čista velikost nadomestila je torej tista, ki je določena v (vsakokratni) tarifi, ne glede na to, v katerem od aktov tožeče stranke je ta določena.

19. Odmera civilne kazni od nadomestila z vključenim DDV bi bila pravilna, če bi tožeča stranka morala plačati DDV od nje. Ker pa civilna kazen ni nadomestilo niti za dobavo blaga, niti za opravljeno storitev v smislu 1. odstavka 3. člena ZDDV(5), tožeča stranka ni zavezanka za plačilo DDV od nje. Isto izhaja tudi iz 13. člena Pravilnika o izvajanju ZDDV.(6) Zato je primeren računski temelj za odmero civilne kazni čista velikost nadomestila, torej (čisto) nadomestilo brez DDV.

20. Neutemeljen pa je pritožbena navedba, da prvostopenjsko sodišče svoje odločitve glede DDV ni obrazložilo. Zakaj tožeča stranka ni upravičena do DDV od odškodnine, je obrazložilo v r. št. 7 svoje sodbe. Ker je prav odškodnina (brez DDV!) računski temelj za odmero civilne kazni, mu potem ni bilo potrebno še posebej obrazlagati, zakaj tožeča stranka ni upravičena do civilne kazni z DDV.

21. Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev glede odmere civilne kazni v višini 100 % nadomestila obrazložilo v r. št. 8. Glede na v sodbi za odmero civilne kazni ugotovljene odločilne okoliščine, ki pa jih pritožba sploh ne izpodbija, se pritožbeno sodišče strinja z višino odmerjene civilne kazni.

Zahtevek na poročanje o priobčevanju fonogramov

22. Prvostopenjsko sodišče je na poročanje nanašajoči se tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločitev je pravilna. Tožeča stranka je namreč od tožene stranke zahtevala mesečno poročanje o obsegu javnega priobčevanja komercialnih fonogramov. Začetka takšne obveznosti ni določila, opredelila pa je, do kdaj naj bi poročanje trajalo. Trajalo naj bi do sklenitve ustrezne pogodbe, s katero bo s tožečo stranko uredila medsebojna razmerja, povezana z javnim priobčevanjem fonogramov. Tožbeni zahtevek je torej usmerjen v prihodnost. Končna časovna točka sploh ni opredeljena, nedvomno pa leži v nedoločeni prihodnosti. Ugoditev takšnemu zahtevku spodleti že zaradi 311. člena ZPP. Ta norma vzpostavlja pravilo, da sme sodišče toženi stranki naložiti dajatev le, če je ta zapadla do konca glavne obravnave. V 2. in 3. odstavku istega člena so sicer določene izjeme od pravila, vendar zahtevek tožeče stranke na poročanje ni ena takšnih izjem. Iz procesnopravnega stališča bi zahtevki ne bili neutemeljeni le, če bi bila tožeča stranka opredeljeno zahtevala poročanje za čas do konca glavne obravnave. Takšnega zahtevka pa ni postavila.

23. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov opomina po 11. členu Zakona o preprečevanju zamud pri plačilih.(7) Ravnalo je prav. Glede na 2. odstavek 1. člena ZPreZP je stvarno področje uporabe omejeno na pogodbe. Podrobnosti glede višine zahtevka so določene v 2. odstavku 11. člena ZPreZP. Ker stranki tega spora nista sklenili pogodbe, tožeča stranka ni upravičena do povrnitve stroškov izterjave na temelju ZpreZP.

Stroški postopka

24. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, ni potrebno spreminjati odločbe prvostopenjskega sodišča o stroških postopka. Glede na 1. odstavek 165. in 1. odstavek 154. člena ZPP mora tožeča stranka tudi sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka.

25. Pritožbeno sodišče mora pri odločitvi o stroških postopka upoštevati vse okoliščine in sme prisoditi povrnitev stroškov odgovora na pritožbo le, če so ti bili potrebni za pravdo (155. člen ZPP).

26. Na pritožbo je tožena stranka odgovorila. Približno polovica odgovora na pritožba (prva stran pritožbe, po obsegu en odstavek s 14 vrsticami na strani 1) zgolj povzema pritožbene navedbe. Druga polovica pritožbe (skupaj 14 vrstic v 4 odstavkih na strani 2) izraža strinjanje z odločitvijo prvostopenjskega sodišča brez kakršnekoli lastne utemeljitve.

27. Odgovor na pritožbo je sicer pravica pritožnikovega nasprotnika, vendar je potreben le, če se je v njem stranka soočila s konkretnimi pritožbenimi razlogi in je nanje poskusila odgovoriti. Tega v tem odgovoru na pritožbo ni mogoče najti. Takšen odgovor na pritožbo ni potreben. Stroške odgovora na pritožbo bo zato nosila tožena stranka sama.

(1) Ur. l. RS, št. 107/2006. (2) Ur. l. RS, št. 68/2005. (3) Gre za Skupni sporazum o pogojih in načinih uporabe komercialno izdanih fonogramov v plesnih organizacijah, plesnih tekmovanjih in na plesnih revijah ter višini nadomestila za njihovo uporabo; Skupni sporazum o pogojih in višini tarife pri uporabi avtorsko varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF za področje trgovskih centrov, blagovnih centrov, prodajaln, tržnic in bencinskih črpalk in Skupni sporazum o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti.

(4) Npr. odločbe z opr. št. VSL I Cpg 240/2013, VSL I Cpg 315/2013 in VSL I Cpg 446/2013. (5) Zakon o davku na dodano vrednost, Ur. l. RS, št. 117/2006 s kasnejšimi spremembami.

(6) Ur. l. RS, št. 141/2006 s kasnejšimi spremembami.

(7) Ur. l. RS, št. 18/2011 (v nadaljevanju: ZpreZP).