Jedro

Delodajalec ravna pravilno in v skladu z določbo 2. in 3. odst. 87. čl. ZDR, če za vročanje pisanj v zvezi z redno odpovedjo pooblasti sodnega izvršitelja, čeprav ni predhodno poskusil vročati pisanj po pošti ali na drug način.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo tožeče stranke, ki je zahtevala: - ugotovitev, da tožeči stranki delovno razmerje po pogodbi z dne 1.9.1998 ni prenehalo dne 5.7.2003 in da še traja; - vrnitev na delo in plačilo mesečne plače (nadomestila plače) in drugih pravic iz delovnega razmerja z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov do plačila ter povrnitev pravdnih stroškov z zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno zavrglo tožbo kot prepozno, saj vročitev odpovedi ni bila pravilno opravljena. Tožnica je vse do 4.7.2003 delala pri toženi stranki, šele v soboto 5.7.2003 pa ji je bilo opravljanje dela onemogočeno, ker računalnik ob vstopu v stavbo ni zaznal njene kartice. Če bi tožnici delovno razmerje res moralo prenehati 3.7.2003, kot trdi tožena stranka, je dejstvo, da je še 4.7.2003 normalno delala, zelo pomembno. Napačna in protispisna je trditev izpodbijanega sklepa, da naj bi redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga tožeči stranki na njenem delovnem mestu dne 3.6.2003 izročil izvršitelj, saj tega ni trdil nihče tekom tega postopka. Izvršitelja tega dne sploh ni bilo pri toženi stranki, tožnico pa je verjetno omenjenega dne na ulici pri njenem stanovanju nek moški hotel fotografirati in se je tožnica temu izognila. Ta moški ni bil v uniformi in ni imel nobenih drugih uradnih označb, da bi lahko tožnica vedela, da gre za izvršitelja, pred tem pa po pošti ni prejela oz. zavrnila nobene pošiljke, da bi lahko pričakovala nadomestno vročitev te pošiljke. Tožnici bi morala biti odpoved vročena osebno praviloma v prostorih delodajalca oz. na naslov prebivališča, nikakor pa ne na cesti. Tožnica meni, da bi ji tožena stranka morala odpoved vročiti najprej po pošti, in šele če bi jo zavrnila, bi prišel v poštev nadomestni način vročanja na naslovu prebivališča ali na delovnem mestu. Ta vročitev pa ni bila opravljena ne na njenem naslovu ne na delovnem mestu, zato je tožba vložena pravočasno.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 do 2/2004) preizkusilo izpodbijani sklep v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, ter po uradni dolžnosti glede bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in glede pravilne uporabe materialnega prava.

Določbe o vročitvi odpovedi so vsebovane v 87. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 42/2002), na katerega se je pravilno oprlo sodišče prve stopnje pri presoji pravilnosti vročitve redne odpovedi tožnici oz. pri odločanju o pravočasnosti vložene tožbe v obravnavanem individualnem delovnem sporu. Iz 2. odstavka navedenega člena izhaja, da mora redno ali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalec vročiti delavcu osebno praviloma v prostorih delodajalca oz. na naslovu prebivališča, s katerega delavec dnevno prihaja na delo. V 3. odstavku istega člena pa je določeno, da delodajalec vroča redno ali izredno odpoved po pravilih pravdnega postopka, razen če delavec nima stalnega ali začasnega prebivališča v Republiki Sloveniji.

Tolmačenje določbe 1. odstavka 132. člena ZPP, ki je razvidno iz razlogov izpodbijanega sklepa, je pravilno. Iz te določbe res ne izhaja, kateri način vročanja pošiljk je primaren, zakon pa tudi ne zavezuje pošiljatelja, da bi moral svoja pisanja pošiljati na točno določen način oz. po določenem vrstnem redu (najprej po pošti in šele če to ni uspešno, na drug način), ampak mu daje možnost izbire načina vročanja (po pošti, delavcu sodišča ...). Stališče tožeče stranke, da bi morala tožena stranka tožeči strani pisanje primarno vročati po pošti in šele potem preko izvršitelja, tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni sprejemljivo in ni skladno z vsebino navedene zakonske določbe. Tožena stranka je ravnala pravilno in v skladu z določbo 2. in 3. odstavka 87. člena ZDR, ko je za vročanje pisanj v zvezi z redno odpovedjo pooblastila sodnega izvršitelja, čeprav ni predhodno poskušala vročati pisanj po pošti ali na drug način.

Ne glede na navedeno pa je izpodbijana odločitev o zavrženju tožbe kot prepozno vložene vsaj preuranjena in zato nepravilna. Pritožba namreč utemeljeno opozarja na zmotno oz. protispisno ugotovitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da naj bi redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga dne 3.6.2003 tožnici izročil izvršitelj na njenem delovnem mestu. Ta ugotovitev je v nasprotju z vsebino listin v spisu. Iz vročilnice z dne 3.6.2003 in iz poročila o vročitvi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10.6.2003 namreč ne izhaja, da bi bila vročitev opravljena na delovnem mestu.

V poročilu o vročitvi je navedeno, da je bila vročitev opravljena po 140. oz. 141. členu ZPP dne 3.6.2003, s pojasnilom, da "naslovnik ni hotel sprejeti pošte potem, ko se je (izvršitelj) predstavil". Podatka o tem, kje je bila vročitev opravljena, v poročilu o vročitvi izvršitelja F. S. ni. Iz vročilnice pa izhaja, da je bila vročitev opravljena 3.6.2003 ob 13.30, pri čemer je naveden naslovnik B. M., L. 102, Lucija (Pralnica Lucija) ter F. 6, Lucija (naslov bivališča tožnice). Na vročilnici je s križcem označeno, da se je pisanje pustilo v stanovanju, ker tisti, ki naj se mu pisanje izroči, pisanja ni hotel sprejeti. Zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi bila sporna vročitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici opravljena po sodnem izvršitelju na delovnem mestu, torej ne izhaja iz dokazov v spisu.

Ker dejansko stanje v zvezi z vročitvijo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni pravilno in popolno ugotovljeno, tudi ni mogoče preveriti, ali je bila vročitev res opravljena po pravilih pravdnega postopka, kot to določa citirani 87. člen ZDR. Glede na pritožbene navedbe je zlasti sporno, ali je bila vročitev opravljena v skladu z določbo 2. odstavka 139. člena ZPP, ki določa, da se vroča v stanovanju ali na delovnem mestu tistega, ki naj se mu vroči pisanje. Ob tem pritožbeno sodišče opozarja tudi na stališče, ki ga je v zvezi s pravili nadomestnega vročanja iz 144. člena ZPP zavzelo Vrhovno sodišče RS v svojem sklepu opr. št. VIII Ips 215/2004. Iz obrazložitve navedenega sklepa med drugim izhaja, da imajo pravila nadomestnega vročanja namen zagotoviti vročitev in s tem normalni potek postopka, in pomenijo ukrep proti osebam, ki z odklanjanjem sprejema pisanj želijo zavlačevati postopek ali se postopku neopravičeno izogniti. Postopek po določbi 144. člena ZPP pa je dopusten le, če delavec brez zakonitega razloga odklanja sprejem. Zakoniti razlog odklonitve sprejema pa je npr., če se skuša opraviti vročitev v drugem kraju ali času, kot je to predpisano v zakonu (139. člen ZPP).

Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi podani, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, razveljavilo izpodbijani sklep in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP). Prvostopenjsko sodišče naj v ponovnem postopku ugotovi, ali je bila vročitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravilno opravljena in nato ponovno presodi, ali je tožba vložena pravočasno, to je v 30-dnevnem roku, ki je za uveljavljanje sodnega varstva za primere ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi določen v 3. odstavku 204. člena ZDR.