Jedro

Ob ugotovljenih dejstvih prvostopenjskega sodišča, da je dolžnica ob najemu kreditov prejemala neto plačo 1.202,05 EUR in da je tudi solastnica nepremičnine do ½, ki v naravi predstavlja stanovanjsko hišo, ni mogoče zaključiti, da se je dolžnica z najemom kreditov pri upniku (v skupni višini 13.700,00 EUR z odplačilno dobo 60 mesecev) zadolževala nesorazmerno z njenim premoženjskim stanjem. Takega sklepanja ne utemeljuje niti dejstvo, da je dolžnica prevzela poroštvo za moževe kreditne obveznosti. S poroštveno pogodbo se namreč porok nasproti upniku zavezuje, da bo izpolnil veljavno in zapadlo obveznost dolžnika, če ta tega ne bi storil. Da je odložni pogoj (dolžnikovo neplačilo njegovih že zapadlih obveznosti, za katere je dolžnica prevzela poroštvo), v času dolžničinega najema kreditov pri pritožniku že nastopil, pa pritožnik niti ne zatrjuje.

Pritožnik ni izkazal, da se je dolžnica tudi po izgubi zaposlitve še zadolževala, splošno znano pa je, da izguba zaposlitve hitro spremeni plačilno sposobnost dolžnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je prvostopenjsko sodišče zavrnilo ugovor upnika D., d.d., zoper sklep o začetku postopka za odpust obveznosti in trajanju preizkusnega obdobja.

2. Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožil upnik, smiselno pa uveljavljal pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in smiselno predlagal spremembo izpodbijanega sklepa z ugoditvijo njegovem ugovoru zoper sklep o začetku postopka za odpust obveznosti tako, da se predlog dolžnice za odpust obveznosti zavrne oziroma podrejeno, da se dolžnici določi preizkusno obdobje vsaj 5 let. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik, ki sicer navaja, da je bila dolžnica že ob najetju teh kreditov pri njem v resnici kreditno nesposobna, tega z ničemer ni izkazal. Na kaj takega ni mogoče sklepati niti iz višine prijavljenih terjatev v stečajnem postopku, kot to zmotno meni pritožnik.

5. Pritožnik sicer navaja, da je ob najetju drugega kredita pri njem dolžnica navedla samo mesečno obremenitev v višini 213,21 EUR, ki je predstavljala višino mesečne anuitete iz prvega kredita, iz plačilnih list dolžnice pa ni bila razvidna nobena kreditna obveznost. V kolikor bi bil upnik seznanjen s poroštvom dolžnice za kreditne obveznosti njenega moža, dolžnici ne bi odobril kreditov. Ker mu je slednje dolžnica zamolčala, je upnika zavedla pri presoji, ali je kreditno sposobna.

6. Ne gre prezreti dejstva, ki ga v pritožbi navaja sam upnik, da je bila v času najema obeh kreditov dolžnica zaposlena in je torej prejemala sredstva za preživljanje, glede na višino njene plače pa očitno tudi sredstva za poplačilo pri upniku najetih kreditov. Ob ugotovljenih dejstvih prvostopenjskega sodišča, da je dolžnica ob najemu kreditov prejemala neto plačo 1.202,05 EUR in da je tudi solastnica nepremičnine do ½, ki v naravi predstavlja stanovanjsko hišo, namreč ni mogoče zaključiti, da se je dolžnica z najemom kreditov pri upniku (v skupni višini 13.700,00 EUR z odplačilno dobo 60 mesecev) zadolževala nesorazmerno z njenim premoženjskim stanjem. Takega sklepanja ne utemeljuje niti dejstvo, da je dolžnica prevzela poroštvo za moževe kreditne obveznosti. S poroštveno pogodbo se namreč porok nasproti upniku zavezuje, da bo izpolnil veljavno in zapadlo obveznost dolžnika, če ta tega ne bi storil (1012. člen OZ). Da je odložni pogoj (dolžnikovo neplačilo njegovih že zapadlih obveznosti, za katere je dolžnica prevzela poroštvo), v času dolžničinega najema kreditov pri pritožniku že nastopil, pa pritožnik niti ne zatrjuje. Tako je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da dolžnica ni prevzemala obveznosti, nesorazmerne njenemu premoženjskemu stanju in da torej ni izpolnjena zakonska ovira za odpust obveznosti iz 4. točke 399. člena ZFPPIPP, saj pritožnik ni izkazal, da se je dolžnica tudi po izgubi zaposlitve še zadolževala, splošno znano pa je, da izguba zaposlitve hitro spremeni plačilno sposobnost dolžnika.

7. Prvostopenjsko sodišče je po presoji pritožbenega sodišča tudi pravilno ocenilo vse okoliščine iz četrtega odstavka 400. člena ZFPPIPP za določitev preizkusnega obdobja 3 let. Okoliščin, ki bi upravičevale maksimalno zakonsko določeno preizkusno obdobje 5 let, v pritožbi upnik namreč ne izpostavlja, niti ne izpodbija tistih, ki jih je prvostopenjsko sodišče upoštevalo v prid dolžnici (starost 51 let, nezaposlenost, dolžničino aktivno iskanje zaposlitve, preživninska obveznost enega otroka, prejemanje socialne pomoči in otroškega dodatka skupno cca 300,00 EUR ter dejstvo, da je do dolžničine insolventnosti prišlo zaradi prevzemanja poroštva za obveznosti, izvirajoče iz moževe samostojne dejavnosti).

8. Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo ob reševanju pritožbe uradoma upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), je neutemeljeno upnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).