Jedro

Zgolj ogrozitev premoženja drugega pri poškodbenih kaznivih dejanjih ne zadostuje. Namen inkriminacije po prvem odstavku 223. člena KZ-1 ni varovanje časovno oddaljenih (negotovih) premoženjskih interesov, temveč konkretnega oškodovanja, ki izkazuje takšno stopnjo nevarnosti, da upravičuje kazenskopravno intervencijo, ki je v skladu z načelom omejenosti represije skrajno sredstvo družbenega odzivanja na protipravna dejanja posameznikov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Oškodovanca kot tožilca sta dolžna nerazdelno plačati sodno takso v višini 100,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom iz razloga po 1. in 4. točki prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s prvim odstavkom 437. člena ZKP zavrglo obtožni predlog oškodovancev kot tožilcev zoper obdolženega A. A. in obdolženo pravno osebo B., d. o. o., zaradi kaznivega dejanja oškodovanja tujih pravic po prvem odstavku 223. člena KZ-1 v zvezi s 4. in 25. členom ZOPOKD. Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolžencev in potrebni izdatki njunih zagovornikov nerazdelno bremenijo oškodovanca kot tožilca.

2. Zoper sklep so se pritožili pooblaščenci oškodovancev kot tožilcev iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagali so, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi v celoti ter zadevo odstopi sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb sodišče druge stopnje pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da opis dejanja ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja oškodovanja tujih pravic po prvem odstavku 223. člena KZ-1, in sicer ne vsebuje konkretizacije oškodovanja imetnikov stvarne pravice - oškodovancev kot tožilcev (v nadaljevanju: oškodovancev).

5. Pritožbeno sodišče zavrača kot neutemeljene navedbe pritožnikov, da so v opisu obtožnega predloga navedene vse okoliščine dejanja, ki predstavljajo zakonske znake očitanega kaznivega dejanja. Ravno tako pritožniki ne morejo omajati razlogov izpodbijanega sklepa s sklicevanjem na teoretična stališča.1 Opis dejanja namreč tudi po oceni sodišča druge stopnje ne konkretizira dejanske škode, ki naj bi oškodovancema nastala zaradi ravnanj obdolženca in obdolžene pravne osebe. Prvostopenjsko sodišče je v izpodbijanem sklepu (točka 6) svojo odločitev natančno obrazložilo in navedlo tehtne in prepričljive razloge, s kateri se strinja tudi sodišče druge stopnje. Oškodovanca sta sicer v opisu dejanja navedla, da "_ju je od dne 1. 6. 2021 oškodoval za najmanj 12.800,00 EUR, kolikor je znašala mesečna najemnina najemnikov C. C. in D. D., saj sta oškodovanca imela namen nepremičnino še naprej oddajati v najem_", vendar poleg tega iz opisa izhaja, da oškodovanca v času menjave ključavnic s strani obdolženca nista imela sklenjene nove najemne pogodbe za konkretno nepremičnino.

6. Na podlagi povedanega v prejšnji točki je moč zaključiti, da v času izvršitve kaznivega dejanja - preprečitve vstopa oškodovancema v stanovanje in poslovne prostore, le tema ni nastala nobena konkretna premoženjska škoda v smislu zakonskega znaka oškodovanja, saj zgolj potencialna možnost oddaje nepremičnine ne ustreza pojmu dejanske škode, ki se zahteva za obstoj oziroma dokončanje konkretnega kaznivega dejanja. Zgolj ogrozitev premoženja drugega namreč pri poškodbenih kaznivih dejanjih, kot je obravnavano, ne zadostuje. Poleg tega ni namen konkretne inkriminacije varovanje časovno oddaljenih (negotovih) premoženjskih interesov, temveč konkretnega oškodovanja, ki izkazuje takšno stopnjo nevarnosti, da upravičuje kazenskopravno intervencijo, ki je v skladu z načelom omejenosti represije vendarle skrajno sredstvo družbenega odzivanja na protipravna dejanja posameznikov.2 Četudi sta oškodovanca imela namen oddajati nepremičnino, glede na čas odvzema posesti ne moremo govoriti o dejanski škodi, temveč zgolj o potencialni bodoči škodi, ki upoštevaje zgoraj povedano niti ne bi nastala z gotovostjo, saj sploh ni nujno, da bi oškodovanca uspela najti najemnika (glede na spremembo lastništva nepremičnine), zato je nasprotno pritožbeno zavzemanje neutemeljeno.

7. Dodatno velja izpostaviti časovno obdobje, za katerega oškodovanca zatrjujeta oškodovanje, in sicer iz opisa izhaja, da naj bi bila zaradi ravnanja, ki je predmet očitka, oškodovana od dne 1. 6. 2021, kar pa je več kot eno leto kasneje od zatrjevane izvršitve očitanega dejanja (v času od neugotovljenega dne do 31.1.2020).

8. Oškodovanca v opisu kot oškodovanje v bistvu zatrjujeta izgubljeni dobiček iz naslova najemnin. Pritožniki se tako na več mestih sklicujejo na civilno pravne pojme in civilnopravno razumevanje škode, vendar pri tem spregledajo, da pojem škode oziroma oškodovanja v kazenskem pravu ni nujno enak pravno priznani škodi v skladu s pravili civilnega (obligacijskega ali stvarnega) prava. Iz komentarja KZ-13 v zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem izhaja, da je škoda vsakršen premoženjski minus, podan v času (dokončane) storitve kaznivega dejanja, kar izrecno izpostavljajo tudi pritožniki. Ker oškodovanca zatrjujeta oškodovanje zaradi izgube dobička, ki bi ga potencialno pridobila šele po izvršenem kaznivem dejanju, takšne vrste škoda ne more biti priznana kot dejanska in upoštevna škoda, kot se zavzemajo pritožniki. Poleg tega premoženjskega minusa ni mogoče enačiti s preprečitvijo povečanja premoženja, kot z drugimi besedami poimenujemo izgubljeni dobiček. Nenazadnje izgubljeni dobiček nikoli ne more biti izkazan z gotovostjo, ki se zahteva za obsodilno sodbo, saj temelji na določenih predvidevanjih.

9. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je življenjsko nelogičen zaključek sodišča prve stopnje, da ker oškodovanca stanovanja dejansko nista oddajala v najem, opis ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja. Zmotno je namreč stališče pritožnikov, da je prišlo do oškodovanja že s tem, ko je obdolženi kot zakoniti zastopnik obdolžene družbe oškodovancema nezakonito vzel pravico do posesti, saj je obravnavano kaznivo dejanje premoženjsko kaznivo dejanje, pri katerem je predmet kazenskopravnega varstva oškodovančevo premoženje in ne njegova pravica kot taka.4 Čeprav je onemogočena uveljavitev stvarne pravice, pa pri tem ne pride do dejanske škode na premoženju imetnika te pravice, ne moremo govoriti o kaznivem dejanju.

10. Sodišče druge stopnje zavrača pritožbeni očitek, da je prvostopenjsko sodišče napačno povzelo razlago komentarja KZ-1 v delu, ki se prepleta z razlago kaznivega dejanja oškodovanja tujih pravic po drugem odstavku 223. člena KZ-1, saj iz komentarja5 jasno izhaja, da se razlaga nanaša na inkriminacijo po prvem in drugem odstavku 223. člena KZ-1. Neutemeljena je zato pritožbena navedba, da je primer posega v pravico užitka potrebno razumeti drugače, kot izhaja iz komentarja.

11. Sodišče prve stopnje je sicer podredno zaključilo tudi, da ni podan utemeljen sum, da bi obdolženec in obdolžena pravna oseba storila kaznivo dejanje, ki se jima očita ter izpodbijani sklep utemeljilo tako na na podlagi 1. kot tudi 4. točke prvega odstavka 277. člena v zvezi s prvim odstavkom 437. člena ZKP, čeprav zavrženje obtožnega predloga iz obeh razlogov hkrati ni mogoče. Če se namreč ugotovi, da v izreku obtožnega akta opisano dejanje ni kaznivo dejanje, posledično odpade ocena, ali je dovolj dokazov, da je obdolženec utemeljeno sumljiv dejanja, ki je predmet obtožbe. Presoja, ali je dejanje, ki ga je obdolženec obdolžen, kaznivo, je vezana na opis dejanja, medtem ko ocena o tem, ali je zadosti dokazov za utemeljen sum, temelji na dokaznem gradivu. Ker pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da opis očitanega dejanja ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja oškodovanja tujih pravic po prvem odstavku 223. člena KZ-1 in da torej opisano dejanje ni kaznivo dejanje, posledično ni presojalo pritožbenih navedb o zmotni oceni sodišča prve stopnje, da ni podan utemeljen sum, da sta obdolženca s pridobitvijo posesti oziroma z odvzemom stvari, storila očitano kaznivo dejanje.

12. Neutemeljeno je zatrjevanje pritožnikov, da bi zaradi nejasnosti v zvezi z zadostno konkretizacijo očitka prvostopenjsko sodišče moralo pozvati oškodovanca k dopolnitvi ali popravi obtožnega akta. Zmotno je namreč stališče pritožnikov, da je mogoče pomanjkljivosti glede opisa v zvezi z zakonskimi znaki kaznivega dejanja odpravljati s pozivom na dopolnitev vloženega obtožnega akta. Obtožni akt je namreč akt upravičenega tožilca (in ne sodišča), za katerega je v zakonu predpisana tako njegova vsebina, kot tudi njegov preizkus določa predmet spora v kazenskem postopku. Prvostopenjsko sodišče lahko v fazi predhodnega preizkusa vloženega obtožnega akta v skladu z drugim odstavkom 270. člena ZKP upravičenega tožilca pozove zgolj k popravi formalnih pomanjkljivosti obtožnega akta, kar pa v nobenem primeru ne velja za ugotavljanje vsebinskih pomanjkljivosti vloženega obtožnega akta, ki se nanašajo na sklepčnost obtožnega akta.

13. Glede na navedeno in ker pritožba tudi v ostalem ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključka prvostopenjskega sodišča, je bilo potrebno pritožbo pooblaščencev oškodovancev kot tožilcev zavrniti kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

14. Ker oškodovanca kot tožilca s pritožbo nista uspela, sta na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi z drugim odstavkom 96. člena ZKP dolžna nerazdelno plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, in sicer v višini 100,00 EUR, ki je odmerjena skladno s tarifno številko 7409 Zakona o sodnih taksah (ZST-1).

1 Vodičar, A. v Korošec, D. et al, Veliki znanstveni komentar Posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 2. knjiga, Ljubljana 2018. 2 Ne glede na navedeno je tovrstna protipravna dejanja mogoče obravnavati v okviru pravdnega postopka zaradi motenja posesti, kjer sta oškodovanca celo uspela, iz spisovnih podatkov pa je moč razbrati, da sta oškodovanca zoper obdolženca in obdolženo pravno osebo vložila tudi tožbo zaradi plačila uporabnine. 3 Vodičar, A. v Korošec, D. et al, Veliki znanstveni komentar Posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 2. knjiga, Ljubljana 2018, str. 720. 4 Prav tam, str. 723. 5 Prav tam.