Jedro

Ni pomembno, ali je delavec pred premestitvijo že opravljal podobna dela ali ne, saj slednje ne pomeni, da ni sposoben opravljati dela na novem delovnem mestu. Po 2. odstavku 147. člena ZJU je namreč mogoča premestitev na ustrezno delovno mesto, za katero javni uslužbenec izpolnjuje predpisane pogoje in ga je sposoben opravljati. Ker na tožnikovi strani v tem smislu ni bilo ovir za premestitev, pred premestitvijo pa je podobna dela celo že opravljal, tudi v času začasne premestitve, te ugotovitve vendarle še dodatno kažejo, da premestitev ni bila odraz neprimerne obravnave tožnika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 8 dni povrniti stroške revizijskega postopka v višini 179,00 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z odločbo z dne 27. 3. 2014 zavrnilo primarni tožbeni zahtevek v delu, ki se glasi:'' 1. Sklep tožene stranke št. ... (...) z dne 8. 5. 2012 se v celoti razveljavi. 2. Tožena stranka je dolžna tožniku obračunati razliko v bruto plačah in drugih prejemkih iz delovnega razmerja in odvesti od bruto plač in ostalih bruto prejemkov iz delovnega razmerja pripadajoče davke in prispevke, ki bi jih tožnik prejemal v kolikor ne bi bila izdana izpodbijana odločba in sklep ter tožnik ne bi bil razporejen na delovno mesto višji kriminalistični inšpektor specialist in bi še naprej delal na delovnem mestu Vodje službe v Službi A. (šifra del. mesta ...) in mu nadalje izplačati razliko v neto plačah in ostalih neto prejemkih, za čas od 4. 7. 2012 do 4. 1. 2013, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne neto plače in zapadlosti posameznega neto prejemka iz delovnega razmerja do plačila, vse v roku 8 dni po pravnomočnosti sodbe, vse pod izvršbo'' (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek v delu, ki se glasi: ''1. Sklep tožene stranke, št. ... (...) z dne 8. 5. 2012 se spremeni v delu, kjer je tožnik premeščen na delovno mesto Višji kriminalistični inšpektor specialist v nazivu Višji kriminalistični inšpektor specialist II in s tem v 42. plačni razred ter odloči, da se tožnika imenuje v naziv Višji kriminalistični inšpektor specialist I in se ga uvrsti v 45. plačni razred. 2. Tožena stranka je dolžna tožniku obračunati razliko v bruto plačah in drugih prejemkih iz delovnega razmerja in odvesti od bruto plač in ostalih bruto prejemkov iz delovnega razmerja pripadajoče davke in prispevke, ki bi jih prejemal, v kolikor ne bi bila izdana izpodbijana odločba in sklep ter tožnik ne bi dela opravljal v nazivu višji policijski inšpektor specialist I in tožniku izplačati razliko v neto plačah in ostalih neto prejemkih za čas od 4. 7. 2012 do 4. 1. 2013 skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne neto plače in zapadlosti posameznega neto prejemka iz delovnega razmerja, vse v roku 8 dni po pravnomočnosti sodbe'' (II. točka izreka). Nadalje je sodišče tožbo zavrglo v delu, s katerim je tožeča stranka primarno zahtevala razveljavitev oziroma podredno spremembo odločbe tožene stranke št. ... (...) z dne 25. 4. 2012 (III. točka izreka). Odločilo je še, da tožeča stranka krije sama svoje stroške sodnega postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške postopka v višini 237,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo (IV. točka izreka).

2. O pritožbi tožeče stranke zoper navedeno sodbo in sklep je pritožbeno enkrat že odločalo. In sicer je s sodbo in sklepom Pdp 715/2014 z dne 28. 8. 2014 odločitev iz III. točke izreka potrdilo (v tem delu je odločitev pravnomočna in tako ni predmet ponovnega odločanja pritožbenega sodišča), v preostalem delu pa je pritožbi ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je primarnemu zahtevku, kot je naveden zgoraj, ugodilo. Spremenilo je tudi odločitev o stroških prvostopenjskega postopka. Razlog za spremembo izpodbijane sodbe je bila neobrazloženost prvostopenjskega sklepa o premestitvi.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII Ips 37/2015 z dne 8. 9. 2015 reviziji ugodilo, navedeno sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo tukajšnjemu sodišču v novo sojenje. Poudarilo je, da sklep predstojnika o premestitvi in sklep Komisije za pritožbe kot celota predstavljata odločitev delodajalca o pravici oziroma obveznosti javnega uslužbenca, zato presoja zakonitosti take odločitve ne more biti zgolj v zvezi s prvostopenjskim (četudi neobrazloženim) sklepom delodajalca. Ker je za odločanje predviden dvostopenjski postopek, lahko neobrazloženost oziroma pomanjkljivo obrazloženost prvostopenjskega sklepa o premestitvi sanira drugostopenjski organ. Napotilo pritožbenemu sodišču tako je, da se v ponovljenem postopku opredeli tudi do odločitve Komisije za pritožbe.

4. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da bi moral biti v zahtevku izpodbijan tudi sklep Komisije za pritožbe. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo, da je tožena stranka dokazala delovne potrebe kot razlog za premestitev, saj je neutemeljeno sledilo zgolj argumentom in dokazom tožene stranke, tožnikovih nasprotnih dokazov in navedb pa ni upoštevalo in jih tudi ni argumentirano zavrnilo. Že pred tem je bil začasno za 6 mesecev premeščen v B. zaradi kazenskega postopka. Ni bil sposoben uspešno opravljati dela na drugem delovnem mestu, saj nikoli ni delal v kriminalistični službi niti se za to delo ni usposabljal. Ni bilo potrebe po novih kadrih in po tožnikovem delu v B.. Dejansko stanje v zvezi s tem je nepravilno ugotovljeno. Sodišče je napačno razlagalo 20. člen ZSPJS. Obdržati bi moral plačni razred, ki ga je imel pred premestitvijo. Ob izdaji sklepa z dne 24. 4. 2012 o imenovanju v naziv ni mogel vedeti, da to praktično pomeni nižje število plačnih razredov in se tudi ni pritožil. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo nobenih bistvenih kršitev postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in materialnopravnim razlogovanjem sodišča prve stopnje.

7. Zakon o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.) v 1. odstavku 147. člena določa, da se javni uslužbenec v okviru istega delodajalca premesti na drugo delovno mesto zaradi delovnih potreb (brez soglasja) ali s soglasjem oz. na lastno željo. Zaradi delovnih potreb se po 3. točki 1. odstavka 149. člena ZJU javni uslužbenec premesti na prosto uradniško delovno mesto oz. strokovno tehnično delovno mesto pri istem ali drugem organu, če predstojnik oceni, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oz. smotrnejše delo organa.

8. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje in izvedenih dokazov izhaja, da je tožena stranka tožnika s sklepom z dne 8. 5. 2012 premestila iz delovnega mesta vodja službe (šifra delovnega mesta ..., v uradniškem nazivu višji policijski inšpektor II) v Službi A. v C. na delovno mesto višji kriminalistični inšpektor specialist (šifra delovnega mesta ..., v uradniškem nazivu višji kriminalistični inšpektor specialist II) v Policijski upravi C., Sektorju D., Oddelku E.. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je bila premestitev izvedena v skladu s 3. točko 1. odstavka 149. člena ZJU zaradi delovnih potreb oz. ker je predstojnik ocenil, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa. Tožnik se je zoper sklep pritožil, Komisija za pritožbe je s sklepom z dne 4. 7. 2012 njegovo pritožbo zavrnila kot neutemeljeno, kar je tudi natančno obrazložila. Že pred izdajo obeh navedenih sklepov je bil tožnik z odločbo z dne 25. 4. 2012 imenovan v naziv višji kriminalistični inšpektor specialist II in zoper to odločbo ni uveljavljal predsodnega varstva pravic pri delodajalcu.

9. Četudi je sodišče prve stopnje obrazložitev izpodbijanega sklepa z dne 8. 5. 2012 utemeljeno ocenilo kot skopo, je ravnalo pravilno, da ni že iz tega razloga tožbenemu zahtevku ugodilo. In četudi je napačno menilo, da je zahtevek neutemeljen že iz razloga, ker v njem ni zajet tudi sklep Komisije za pritožbe z dne 4. 7. 2012, je spet ravnalo pravilno, da je izpodbijani sklep presojalo tudi po vsebini. Res v sklepu z dne 8. 5. 2012 niso posebej obrazloženi razlogi, ki so toženo stranko vodili k odločitvi, da tožnika zaradi delovnih potreb premesti na drugo delovno mesto, a zaradi tega premestitev še ni nezakonita. Premestitev po 3. točki 1. odstavka 149. člena ZJU je zakonita, če delodajalec ob izdaji sklepa ve, kakšne cilje zasleduje. Če v prvostopenjskem sklepu niso navedeni razlogi za premestitev, mora delodajalec razloge, ki so privedli do ocene, da je s premestitvijo mogoče doseči učinkovitejše in smotrnejše delo organa, obrazložiti vsaj v drugostopenjskem sklepu, nato pa utemeljenost teh razlogov dokazovati še v sodnem sporu.

10. V skladu z obrazložitvijo iz drugostopenjskega sklepa z dne 4. 7. 2012 je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je bila na PU C. zaradi porasta F. kriminalitete nujno potrebna kadrovska okrepitev oddelka za F. kriminaliteto zaradi povečanega pripada zadev. Pritožba po nepotrebnem izpostavlja pričevanji G.G. in H.H. glede tega, da so bili kadri iz sektorja D. premeščeni v druge enote, saj to še ne daje podlage za zaključek, da kadrovska okrepitev s premestitvijo tožnika ni bila potrebna. Dokazna ocena sodišča prve stopnje v zvezi z razlogom premestitve je pravilna in pritožbeno sodišče z njo v celoti soglaša. 11. Pritožnik kot dejanski razlog premestitve neutemeljeno izpostavlja kazenski postopek, ki je bil voden zoper njega, kot tisto ključno diskriminatorno okoliščino, zaradi katere je bil premeščen. Načeloma je možno, da določen širši kontekst okoliščin v zvezi s premestitvijo kaže na diskriminacijo kot dejanski razlog premestitve, vendar pa to ne velja za tožnikov primer. V tej zvezi pritožba neutemeljeno poudarja okoliščine, ki naj bi to potrjevale - da se je povečeval pripad zadev tudi na drugih področjih, da so bila delovna mesta v sektorju D. zasedena in je lahko zasedel le delovno mesto, ki se je sprostilo zaradi upokojitve, da naj bi postopek premestitve odstopal od običajnega v smislu, kdo poda predlog za premestitev, da je tožnik po premestitvi opravil manj dela kot ostali, da je imel le 3 leta do upokojitve, da je bilo več primernejših delavcev za zasedbo njegovega delovnega mesta, ter da tožena stranka z njegovo premestitvijo ni dosegla učinkovitejšega dela.

12. Ni pomembno, ali je delavec pred premestitvijo že opravljal podobna dela ali ne, saj slednje ne pomeni, da ni sposoben opravljati dela na novem delovnem mestu. Po 2. odstavku 147. člena ZJU je namreč mogoča premestitev na ustrezno delovno mesto, za katero javni uslužbenec izpolnjuje predpisane pogoje in ga je sposoben opravljati. Iz izvedenih dokazov izhaja, da na tožnikovi strani v tem smislu ni bilo ovir za premestitev. Kot pa je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnik pred premestitvijo podobna dela celo že opravljal, tudi v času začasne premestitve, katero sam izpostavlja v pritožbi. Četudi za presojo zakonitosti same premestitve to ni pomembno, pa te ugotovitve vendarle še dodatno kažejo v smer, da premestitev ni bila odraz neprimerne obravnave tožnika.

13. Nenazadnje za presojo zakonitosti premestitve tudi ni pomembno, ali je delodajalec cilj, ki ga je zasledoval s premestitvijo (v konkretnem primeru je imel namen zagotoviti učinkovitejše obvladovanje pripada zadev s področja F. kriminalitete), tudi dejansko dosegel ali ne. Bistveno je, da so cilji premestitve legitimni, realni in preverljivi. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje je tožena stranka dokazala realne delovne potrebe za premestitev, posledično pa je tudi pravilno izključilo diskriminacijo kot razlog za tožnikovo premestitev. Zato je pravilno zavrnilo primarni zahtevek v delu, ki se nanaša na premestitev. Kot že omenjeno, je bila v zvezi s preostalim delom primarnega zahtevka na razveljavitev sklepa z dne 25. 4. 2012 tožba že pravnomočno zavržena (prav tako v zvezi z delom podrednega zahtevka na spremembo sklepa z dne 25. 4. 2012).

14. Pritožnik v tem sporu s podrednim zahtevkom glede delovnega mesta, na katero je bil razporejen, neutemeljeno vtožuje priznanje višjega naziva (višji kriminalistični inšpektor specialist I) ter uvrstitev v 45. plačni razred. V sklepu o premestitvi je resda navedeno, da se tožnik premesti na delovno mesto višji kriminalistični inšpektor specialist, v uradniškem nazivu višji kriminalistični inšpektor specialist II, vendar pa je bilo o imenovanju v ta naziv odločeno posebej z odločbo z dne 25. 4. 2012. Zato je sklep o premestitvi v delu, ki se nanaša na naziv, le ugotovitvene narave, saj zgolj povzema, kar je bilo predmet odločbe z dne 25. 4. 2012. 15. Nerelevantne so pritožnikove navedbe o tem, da odločba z dne 25. 4. 2012 ni jasna, da je menil, da gre le za preimenovanje dotedanjega naziva v zvezi s prejšnjim delovnim mestom, ne pa za novi naziv na novem delovnem mestu. Izrek odločbe z dne 25. 4. 2012 se glasi, da se tožnik z dnem premestitve imenuje v uradniški naziv V. stopnje višji kriminalistični inšpektor specialist II, v obrazložitvi pa je navedeno, da je ob izdaji odločbe imenovan v uradniški naziv V. stopnje višji policijski inšpektor II, ker pa izpolnjuje pogoje za premestitev na drugo delovno mesto, se zaradi drugačnega poimenovanja naziva na tem delovnem mestu, imenuje v naziv, razviden iz izreka odločbe. Kot že omenjeno, se tožnik zoper to odločbo ni pritožil. 16. Le v primeru ugotovitve nezakonitosti premestitve oziroma v primeru ugoditve primarnemu zahtevku, ko bi postale aktualne pravice v zvezi s prejšnjim delovnim mestom vodja službe, bi odločba z dne 25. 4. 2012, četudi dokončna in pravnomočna, postala brezpredmetna, saj se ne nanaša na navedeno delovno mesto. Ker pa je premestitev na delovno mesto višji kriminalistični inšpektor specialist zakonita, je upoštevna tudi odločba z dne 25. 4. 2012, izdana v zvezi s tožnikovim nazivom na tem delovnem mestu. Glede tega delovnega mesta je sodišče prve stopnje iz aktov tožene stranke pravilno razbralo, da se lahko opravlja v treh nazivih, in sicer višji kriminalistični inšpektor specialist I, II ali III, pri čemer je za naziv višji kriminalistični inšpektor specialist II določen izhodiščni plačni razred 37, s petimi predvidenimi plačnimi razredi napredovanja. Za tožnikov naziv na prejšnjem delovnem mestu je bil prav tako določen izhodiščni plačni razred 37, z osmimi možnimi razredi napredovanja, kar je tožnik tudi dosegel. Obe delovni mesti sodita v VII. tarifni razred. Čeprav 1. odstavek 20. člena ZSPJS določa, da javni uslužbenec, premeščen na drugo delovno mesto v nižjem ali istem tarifnem razredu, obdrži število plačnih razredov napredovanja, ki jih je dosegel na prejšnjem delovnem mestu, je zaradi vezanosti na odločbo z dne 25. 4. 2012 42. plačni razred najvišji možni plačni razred, ki ga je tožena stranka lahko priznala tožniku na novem delovnem mestu v okviru priznanega naziva.

17. Pritožnik uveljavlja, da je sodišče prve stopnje z neizvedbo nekaterih ključnih predlaganih dokazov bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, pri čemer ne konkretizira niti dokaznih predlogov niti postopkovnih kršitev. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje sledilo le navedbam in dokazom tožene stranke, ne tudi njegovim, pa niti ne predstavlja postopkovne kršitve, ampak očitek zmotne dokazne ocene, glede katere je bilo že obrazloženo, da ni podana. Tudi ne drži, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. Jasno je obrazložilo, da izvedeni dokazi zadoščajo za odločitev, saj so z njimi že dokazana odločilna dejstva, izvedba ostalih predlaganih dokazov pa ni potrebna in tudi ne bi pripomogla k ugotovitvi relevantnih dejstev.

18. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu s 353. členom ZPP potrdilo izpodbijano sodbo in pravilno odločitev o stroških prvostopenjskega postopka.

19. Tožnik pritožbenih stroškov ni priglasil. Revizijsko sodišče je odločitev o revizijskih stroških pridržalo za končno odločbo. Ti stroški tožene stranke v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 in nasl.) znašajo 174,00 EUR nagrade za postopek in 5,00 EUR materialnih stroškov, skupaj 179,00 EUR, pri čemer je paricijski rok določen v skladu z 29. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.).