Jedro

Predlagatelj je oseba tujega prava, zato ZLNDL za lastninjenje nepremičnin, ki so v uporabi le-teh, ni uporaben. Posebno materialnopravno podlago za lastninjenje nepremičnin, na katerih imajo tuje (hrvaške) osebe pravico uporabe, predstavlja Zakon o ratifikaciji Pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o ureditvi premoženjskopravnih razmerij.

Izrek

Pritožbama se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se v 2. točki izreka razveljavi in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Zemljiškoknjižno sodišče je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se B. D. prizna položaj udeleženca v tem postopku (1. točka izreka). Ugovor B. D. zoper zemljiškoknjižni sklep, Dn. št. 21829/2006 z dne 18. 1. 2008, je zavrnilo in ohranilo sklep v veljavi.

Zoper 2. točko izreka sklepa se pravočasno pritožujejo predlagatelji B. D., M. S. in S. S., iz vseh pritožbenih razlogov.

B. D. sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi ter spremeni sklep tako, da zavrne zemljiškoknjižni predlog, hkrati pa dovoli izbris vpisov, ki so bili opravljeni na podlagi izpodbijanega sklepa in izbris zaznambe nepravnomočnosti sklepa o vpisu. Denacionalizacijski postopek pri ministrstvu pod opr. št. 464-12/92 in 464-161/99 še ni končan, zato še vedno ni pravnomočno odločeno, ali obstajajo ovire za vrnitev nepremičnine v naravi, sodišče pa je nedopustno prejudiciralo odločitev ministrstva. Iz tega razloga je bil utemeljen pritožnikov predlog, da naj se zemljiškoknjižni postopek prekine do pravnomočne odločitve ministrstva. Pri Okrožnem sodišču v Ljubljani je bila 13. 6. 2007 vložena tožba solastnikov stavbe proti predlagatelju zaradi ugotovitve neobstoja lastninske pravice na spornem prostoru, kar predstavlja še dodatno oviro za vknjižbo lastninske pravice. Na podlagi določb Pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o ureditvi premoženjsko-pravnih razmerij (BHRUPR), predlagatelj ni mogel pridobiti lastninske pravice na spornem poslovnem prostoru, ker je ni pridobil na odplačen način. Družbena lastnina je bila zaznamovana (in ne vknjižena), z izpodbijanim sklepom pa je bila dovoljena vknjižba lastninske pravice, tak vpis pa pomeni preseganje obstoječega vpisa. Lahko bi se zgolj zaznamovala lastninska pravica.

M. S. in S. S. predlagata, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za zavrnitev vpisa ugodi ter zemljiškoknjižni sklep, opr. št. 21829/2006 z dne 18. 1. 2008, razveljavi ter predlagatelju naloži v plačilo stroške postopka, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Predlagatelj je pravna oseba s sedežem v tujini, zato bi bilo potrebno za pravilno odločitev uporabiti poleg določb ZLNDL tudi ustrezne določbe Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne Ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (UZITUL) ter določila BHRUPR. Predlagatelj je podvržen 16. členu UZITUL in drugemu odstavku 2. člena BHRUPR, ki pa zahteva pridobitev sredstev v družbeni lastnini na odplačen način, česar pa predlagatelj v predmetnem postopku ni izkazal. Zgolj sklep Občinskega sodišča v Ljubljani, s katerim je bila predlagatelju določena višina odškodnine za pravico uporabe, takšnega dokazila ne more nadomestiti. Ob uveljavitvi UZITUL je imel predlagatelj oziroma njegov pravni prednik le pravico uporabe na poslovnem prostoru. Ustavni zakon je tuji pravni osebi zagotovil zgolj zatečene pravice, s tem pa predlagatelja izenačil s pravicami domačih pravnih oseb. Predlagatelj se je lahko lastninsko preoblikoval v skladu z zakonodajo svoje države, vendar ne v tistem delu družbenega premoženja, ki je v Republiki Sloveniji predmet denacionalizacije in je zavarovan s splošno določbo 88. člena ZDen ter začasno odredbo prepovedi razpolaganja in lastninskega preoblikovanja. Predlagatelj se v trenutku uveljavitve ZDen še ni preoblikoval v civilno pravno osebo oziroma predlagatelj tega ni zatrjeval. Drugačna uporaba določb bi pomenila poseg v prepoved retroaktivne veljavnosti zakonov, saj bi to pomenilo nedopusten poseg v pričakovane pravice denacionalizacijskih upravičencev.

Predlagatelj je na vročeni pritožbi odgovoril in predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi udeležencev zavrne in potrdi izpodbijani sklep, udeležencem pa naloži povrnitev pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožbi sta utemeljeni.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje v 1. točki izreka postala pravnomočna, saj pritožba zoper ta del sklepa ni bila vložena. Predmet pritožbenega preizkusa je tako 2. točka izreka sklepa.

V predmetni zadevi je nesporno, da je predlagatelj na podlagi potrdila Trgovinskega sodišča v Osijeku z dne 21. 1. 2004 pravni naslednik družbe B. – J. B. – OOUR prodaja B., ki je v zemljiški knjigi na poslovnem prostoru parc. št. 10 v vl. št. 221, k.o. L. v izmeri 104,83 m², vpisan kot imetnik pravice uporabe na sredstvih v družbeni lastnini. Nesporno je tudi, da je predlagatelj tuja pravna oseba, saj ima svoj sedež v Republiki Hrvaški. Ta nesporna dejstva pa pripeljejo do zaključka, da je sodišče prve stopnje, s tem ko je dovolilo vknjižbo lastninske pravice na podlagi 3. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Ur. l. RS, št. 44/97; v nadaljevanju ZLNDL), napačno uporabilo materialno pravo. Drugi odstavek 1. člena ZLNDL namreč med drugim določa, da se l astninjenje nepremičnin v družbeni lastnini, na katerih imajo tuje osebe pravico uporabe ali razpolaganja, uredi s posebnim zakonom. Glede na dejstvo, da je predlagatelj oseba tujega prava, ZLNDL za lastninjenje nepremičnin, ki so v uporabi le-teh, ni uporaben.

Predlagatelj in pritožniki pa pravilno opozarjajo, da posebno materialnopravno podlago za lastninjenje nepremičnin, na katerih imajo tuje (hrvaške) osebe pravico uporabe, predstavlja Zakon o ratifikaciji Pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o ureditvi premoženjskopravnih razmerij (Ur. l. RS, št. 31/99 MP; v nadaljevanju BHRUPR). Ta v 2. členu določa, da imajo fizične in pravne osebe ene pogodbenice, ki so pridobile lastninsko in druge stvarne pravice na nepremičninah in premičninah na teritoriju druge pogodbenice, na teritoriju te pogodbenice enako pravno varstvo pred sodišči in drugimi državnimi organi kot je zajamčeno domačim fizičnim in pravnim osebam. Za lastninsko pravico in druge stvarne pravice se v smislu te pogodbe štejejo tudi pravice rabe, upravljanja in razpolaganja, pridobljene na sredstvih v družbeni lasti na odplačen način. V 4. členu pogodbe je nadalje določeno, da bosta pogodbenici omogočili pridobitev lastninske pravice in drugih stvarnih pravic in vpis v zemljiško knjigo na svojem teritoriju fizičnim in pravnim osebam druge pogodbenice, če je veljavni pravni temelj pridobitve nastal do dneva vzpostavitve neodvisnosti tiste pogodbenice, na teritoriju katere nepremičnina leži, ne glede na kraj nastanka pravnega temelja pridobitve.

V predmetni zadevi pravno podlago za vknjižbo lastninske pravice na sporni nepremičnini tako predstavlja citirani 4. člen BHRUPR. Nesporno je namreč, da je veljavni pravni temelj pridobitve pravice uporabe nastal že pred osamosvojitvijo Republike Slovenije (v letih 1976 in 1978). Drugi odstavek 2. člena BHRUPR pa je izenačil pravico uporabe na sredstvu v družbeni lasti z lastninsko pravico, a zgolj pod pogojem, da je bila ta pravica uporabe pridobljena na odplačen način. Odplačnost pridobitve pravice uporabe na sredstvih v družbeni lastnini tako v predmetni zadevi predstavlja pravno odločilno dejstvo, glede katerega pa se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni opredelilo, to pa pomeni, da ima sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Zgolj pod pogojem, da je predlagatelj pravico uporabe na sporni nepremičnini pridobil na odplačen način, je upravičena vknjižba lastninske pravice v zemljiško knjigo.

Sodišče druge stopnje je posledično, zaradi ugotovljene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki se uporablja na podlagi drugega odstavka 120. člena Zakona o zemljiški knjigi (Ur. l. RS, št. 58/03 s spremembami; v nadaljevanju ZZK-1 v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku; Ur. l. SRS, št. 30/86 s spremembami; v nadaljevanju ZNP), na podlagi 5. točke tretjega odstavka 161. člena ZZK-1 pritožbama ugodilo in izpodbijani sklep v 2. točki izreka razveljavilo ter zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V ponovljenem postopku naj se sodišče opredeli do sporne okoliščine, ali je predlagatelj pravico uporabe pridobil na odplačen način, pri čemer naj pridobi tudi prepise listin v spisih pod opr. št. Dn. št. 7614/78 in 2741/79, ki jih sedaj v spisu ni, stranke pa se na omenjene listine tudi v pritožbenem postopku izrecno sklicujejo. Sodišče prve stopnje naj bo pozorno tudi na v vmesnem obdobju vzpostavljeno etažno lastnino na celotnem objektu in morebiten vpliv spremembe parc. št. in vl. št. na zemljiškoknjižni predlog. Po pribavi prepisov listin naj o zadevi ponovno odloči. Kljub razveljavitvi sklepa pa sodišče druge stopnje odgovarja tudi na neutemeljene pritožbene navedbe. Dejstvo, da glede spornih nepremičnin poteka denacionalizacijski postopek, za predmetni postopek ni odločilno. Na podlagi prej pojasnjene materialnopravne podlage, uporaba 8. člena ZLNDL, ki določa, da vknjižba lastninske pravice nima pravnih posledic za stranke v postopku po zakonu o denacionalizaciji, ni mogoča. Določba 1. člena namreč izvzema iz uporabe celoten ZLNDL, kar pomeni tudi 8. člen. Nasprotno pa BHRUPR smiselno podobne določbe ne vsebuje, kar vodi do zaključka, da v primeru lastninjenja nepremičnin v družbeni lasti s pravico uporabe pri hrvaški pravni osebi, le-ta ne more postati denacionalizacijska zavezanka. Do enakega materialnopravnega zaključka pa je prišlo tudi Upravno sodišče RS, pod opr. št. U 108/2001, in Vrhovno sodišče RS, pod opr. št. I Up 633/2003 in VI Ips 2/2006. V izpodbijanem sklepu se je zemljiškoknjižno sodišče pravilno sklicevalo na materialnopravno interpretacijo, ki jo je podalo Upravno in Vrhovno sodišče RS v denacionalizacijskem postopku, zato mu ni mogoče očitati prejudiciranja odločitve. Dejstvo, da je bila zoper predlagatelja vložena tožba pod opr. št. I P 1866/2007 za predmetni zemljiškoknjižni postopek ni pomembno. Tudi sicer omenjena pravda poteka na predpostavki, da je predlagatelj že vknjižen v zemljiški knjigi kot lastnik, o čemer pa v predmetnem postopku še ni bilo odločeno. Neutemeljeni so tudi očitki o zaznamovanosti družbene lastnine in posledičnem zaznamovanju lastninske pravice. Zaznambe lastninske pravice ZZK-1 ne pozna, zato takšen vpis ni mogoč.

V predmetni zadevi je nepomembno tudi vprašanje lastninskega preoblikovanja predlagatelja, saj se je ta proces odvijal v drugi državi. Očitno je, da predlagatelj skupaj z lastninskim preoblikovanjem ni olastninil tudi sporne nepremičnine, zato so pritožbene navedbe o izločitvi sporne nepremičnine iz lastninskega preoblikovanja nepotrebne. UZITUL tujim pravnim osebam ni dal več pravic, kot so jih imele v trenutku osamosvojitve RS, že pridobljenih pravic pa jim po drugi strani ni vzel. To pa ne pomeni, da je izenačil tuje pravne osebe z domačimi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da v predmetni zadevi ne gre za razpolaganje s premoženjem, ki je hkrati v denacionalizacijskem postopku, ampak zgolj za postopek lastninjenja nepremičnine. Posledično pravilno ni uporabilo določbe 88. člena Zakona o denacionalizaciji (Ur. l. RS, št. 27/91 s spremembami; v nadaljevanju ZDen).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165 člena ZPP v zvezi s 120. členom ZZK-1 in 37. členom ZNP).