Jedro

V sporih vloženih po uveljavitvi Stanovanjskega zakona se presoja dovoljenost revizije po vrednosti spornega predmeta, ki jo je označil tožnik v tožbi.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo revizijo.

Zoper tak sklep se pritožujeta toženca zaradi bistvene kršitve določb postopka in predlagata, da pritožbeno sodišče ugodi njuni pritožbi ter izpodbijani sklep razveljavi. V pritožbi toženca navajata, da je bistvena kršitev postopka podana, ker sodišče prve stopnje z nepravilnim vročanjem ni toženi stranki omogočilo, da bi se zoper navedeno odločbo kvalitetno pritožila, saj je izpodbijani sklep vročilo stranki namesto pooblaščencema. Po vloženi pritožbi je sodišče prve stopnje poslalo izpodbijani sklep tudi pooblaščencema tožene stranke. Le-ta v pritožbi ponavljata, da je podana bistvena kršitev določb postopka, saj ko sta toženca pričakovala, da bosta dobila odločbo o pritožbi, pa sta dobila še enkrat sklep in se toženca iz previdnosti pritožujeta tudi zoper to odločbo in v celoti vztrajata pri argumetih iz prve pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Kadar ima stranka pooblaščenca se spisi vročajo njemu (prvi odst. čl. 127 ZPP). Vročitev se v takem primeru opravi na veljaven način le pooblaščencu. Vročitev, ki ni opravljena na tak način ne velja.

Sodišče prve stopnje je z vročitvijo izpodbijanega sklepa stranki, namesto pooblaščencu kršilo določila postopka, vendar je sodišče prve stopnje to kršitev saniralo tako, da je po vloženi pritožbi izpodbijani sklep poslalo tudi pooblaščencema tožene stranke in od prejema te pošiljke tudi teče pritožbeni rok, saj kot že omenjeno prvotna vročitev ne velja, tako da se tudi prvotna pritožba v kateri se toženca pritožujeta izključno zaradi nepravilne vročitve ne more upoštevati in se toženca ne moreta sklicevati na argumente iz prvotne pritožbe. Pritožbeno sodišče je glede na navedno, ko toženca sploh ne izpodbijata izpodbijanega sklepa, čeprav sta imela dovolj časa za vložitev "kvalitetne" pritožbe, le-tega preizkusila po uradni dolžnosti (čl. 365/2 ZPP) ter ugotovilo, da je izpodbijani sklep materialnopravno pravilen.

Sodna praksa je sprejela stališče, da stanovanjske pravice po Zakonu o stanovanjskih razmerjih ni mogoče šteti za premoženjsko pravico in pravico do revizije v sporih o stanovanjski pravici ni vezana na vrednost spornega predmeta. V takih sporih je bila revizija vselej dovoljena. Vendar pa Stanovanjski zakon ne pozna več stanovanjske pravice. Vsi spori iz tega zakona so premoženjski spori v katerih velja glede pravice do revizije vrednostni kriterij po 382. čl. ZPP.

V premoženjskopravnih sporih je za pravico do revizije odločilna vrednost spornega predmeta, kadar se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, izročitev stvari ali izvršitev kakšne dajatve, v drugih premoženjskoravnih sporih pa od vrednosti spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi. To je tožnik navedel v tožbi v znesku 10.000,00 SIT, tožena stranka se tej vrednosti ni upirala, sodišče pa je to oceno sprejelo, saj ni izvedlo postopka po 3. odst. 40. čl. ZPP. Vrednost spornega predmeta 10.000,00 SIT pa glede na Zakon o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke ter drugih denarnih zneskov (Ur. list RS 55/92) ne zadostuje za revizijo, saj je revizija glede na vrednost spornega dovoljena le v sporih, ki presegajo vrednost spornega predmeta 80.000,00 SIT.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je z izpodbijanim sklepom zvrglo revizijo ter je bilo zaradi tega neutemeljeno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi pravilen sklep sodišča prve stopnje.