Jedro

Ker je v občinskem odloku predpisan postopek z izdajo odločbe, ki nadomesti pogodbo o ravnanju z odpadki, bi se tožeča stranka morala ravnati po pravilih iz odloka in obvestiti pristojni upravni organ o tem, da med njo in toženo stranko, to je povzročiteljem odpadkov iz gospodarske dejavnosti, ni prišlo do sklenitve pogodbe. Z izdajo odločbe bi tožeča stranka pridobila pravni temelj za pravilni obračun storitve.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. in 2. točki izreka spremeni tako, da se glasi:

1. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Radovljici, opr. št. Ig 2005/00851 z dne 09. 11. 2005 se v 1. in 3. točki izreka razveljavi in se tožbeni zahtevek zavrne.

2. Tožeča stranka sama nosi svoje pravdne stroške.

II. Tožeča stranka je v roku 8 dni dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v višini 279,56 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dneva po poteku roka za plačilo dalje.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje vzdržalo v veljavi v izreku navedeni sklep o izvršbi in toženo stranko obsodilo na plačilo pravdnih stroškov v znesku 575,72 EUR.

Tožena stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek, tožeči stranki pa naloži v plačilo pravdne stroške tožene stranke z zamudnimi obrestmi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila s predlogom pritožbenemu sodišču, da jo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je predmetni spor vodilo kot gospodarski spor, ker je ugotovilo, da gre za spor o plačilu storitev, ki je nastal med gospodarsko družbo in toženo stranko kot samostojnim podjetnikom v zvezi z opravljanjem njegove pridobitne dejavnosti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila tožena stranka v poslovnem registru vpisana kot O. Z. - A. L. s.p. (po podatkih poslovnega registra je subjekt vpisa izbrisan z dnem 21. 06. 2008).

Predmet spora je obveznost tožene stranke kot povzročitelja odpadkov za plačilo storitev, ki jih je opravljala tožeča stranka in pravilnost obračuna ravnanja z odpadki. Sodišče prve stopnje je sledilo trditvam tožeče stranke, da je tožena stranka opustila dolžnost, da tožečo stranko obvesti o storitveni dejavnosti. Ocenilo je, da tožeča stranka toženi stranki ni mogla obračunati storitve kot povzročitelju odpadkov, ki nastajajo v zvezi z opravljanjem storitvene dejavnosti. Zato je pritrdilo tožeči stranki, da je tožena stranka dolžna plačati odvoz odpadkov na drugi podlagi, in sicer na podlagi uporabe objekta.

V postopku v sporu majhne vrednosti, kakršen je tudi predmetni spor, se lahko sodba izpodbija le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP), zato pritožbenih trditev, ki se nanašajo na ugotovljeno dejansko stanje, pritožbeno sodišče ni presojalo. Pritožnik ni konkretno navedel nobene bistvene kršitve določb postopka, pritožbeno sodišče pa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene od kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Zato je v nadaljevanju preizkusilo izpodbijano sodbo še glede pravilne uporabe materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe pravilno navedlo pravno podlago za obvezno uporabo javnih dobrin in za plačilo ustreznega nadomestila izvajalcu obvezne gospodarske javne službe. Pri tem je ugotovilo, da Odlok o ravnanju s komunalnimi odpadki v Občini Bled (Ur. l. RS, št. 71/99, v nadaljevanju odlok) v 24. členu od vsake pravne osebe javnega prava, zasebnega prava in fizičnih oseb, ki opravljajo gospodarsko ali drugo dejavnost zahteva, da pred pričetkom opravljanja dejavnosti z izvajalci sklenejo pogodbo o ravnanju z odpadki.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka izvajalec obvezne gospodarske službe ravnanja s komunalnimi odpadki in da je storitve opravljala tudi na Z., kjer ima tožena stranka v najemu lokal z okrepčevalnico. Tožena stranka na naslovu najetega lokala ne prebiva. Ugotovilo je tudi, da tožena stranka tožeči stranki ni nikoli priglasila opravljanja svoje dejavnosti, prav tako pa ni z njo sklenila nikakršne pogodbe glede ravnanja z odpadki.

Ne glede na dejstvo, da tožeča stranka z A.L., ki opravlja gospodarsko dejavnost, ni sklenila pogodbe glede ravnanja z odpadki, ki je za osebe iz 1. odstavka 24. člena odloka pravni temelj za plačilo, je ugotovilo obveznost tožene stranke, da plača storitve ravnanja z odpadki, na drugi pravni podlagi. Ker A. L. ni v skladu z določbo 1. odstavka 24. člena odloka sklenil s tožečo stranko pogodbe o ravnanju z odpadki, je zaključilo, da je tožena stranka dolžna plačati stroške tožeči stranki kot uporabnik objekta na Z.. Po splošni določbi 1. odstavka 5. člena odloka so namreč vključeni v sistem ravnanja s komunalnimi odpadki tudi uporabniki poslovnih objektov, ne glede na njihovo stalno ali začasno prebivališče oziroma sedež. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožeča stranka toženi stranki zaračunala odvoz odpadkov po Tarifi iz Sklepa o tarifnih postavkah ravnanja s komunalnimi odpadki v Občini Bled (Ur. l. RS, št. 99/2002 z dne 21. 11. 2002), ki velja za gospodinjstva, pri kateri se kot osnova upošteva velikost zabojnika in ne po Tarifi, ki velja za povzročitelje odpadkov iz proizvodnih dejavnosti.

Pritožnica utemeljeno očita sodišču prve stopnje zmotno uporabo materialnega prava, ker je kot odločilno štelo dejstvo, da tožena stranka ni sklenila pogodbe o ravnanju z odpadki. Tožena stranka je namreč že v ugovoru navedla, da opravlja gostinsko dejavnost kot A. L. s.p. Tožeča stranka pa ni navedla, zakaj naj ne bi mogla pridobiti podatkov o dejavnosti tožene stranke iz uradnih evidenc (3. odstavek 21. člena odloka). Kot je pritožbeno sodišče pojasnilo že uvodoma, je iz uradnih evidenc izhajalo, da opravlja tožena stranka kot samostojni podjetnik dejavnost okrepčevalnice, torej storitveno dejavnost. Tudi ob nespornem dejstvu, da tožena stranka povzroča odpadke v zvezi z opravljanjem gospodarske dejavnosti, bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da je sklenitev pogodbe o ravnanju z odpadki s toženo stranko kot samostojnim podjetnikom, obvezna (1. odstavek 24. člena odloka). Odlok v 1. odstavku 24. člena, za primer, če ne pride do sklenitve pogodbe, ne napotuje na uporabo drugih pravil odloka, ki veljajo za gospodinjstva oziroma za druge uporabnike, pač pa za primer, če ne pride v roku 30 dni od pričetka dejavnosti do sklenitve pogodbe, določa, da pogodbo nadomesti odločba pristojnega organa občine, ki je pristojen za komunalne dejavnosti. Ker je v odloku predpisan postopek z izdajo odločbe, bi se po oceni pritožbenega sodišča tožeča stranka morala ravnati po pravilih iz odloka, ki jo zavezujejo in obvestiti pristojni upravni organ o tem, da med njo in toženo stranko kot povzročiteljico odpadkov iz gospodarske dejavnosti, ni prišlo do sklenitve pogodbe o ravnanju z odpadki. Z izdajo odločbe pa bi pridobila pravni temelj za pravilen obračun ravnanja z odpadki, ki jih je povzročala tožena stranka z opravljanjem dejavnosti. V konkretnem primeru je tožeča stranka zatrjevala, da je tožena stranka povzročitelj odpadkov, ki nastajajo zaradi opravljanja gostinske dejavnosti, ni pa zatrjevala, da je bila A. L. s.p. izdana odločba, ki bi nadomestila pogodbo o ravnanju z odpadki. Če brez pogodbe oziroma ustrezne odločbe ni imela podlage, da toženi stranki obračuna storitve, jih od nje ne more uveljaviti na drugi podlagi, ki temelji na drugačnem dejanskem stanju od ugotovljenega, pa čeprav bi bila takšna rešitev za povzročitelja lahko celo ugodnejša. Zato je zmotno sklepanje sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka pravilno obračunala toženi stranki stroške odvoza odpadkov.

S tem pa se izkaže, da je glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Zato je pritožbeno sodišče moralo pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (4. točka 358. člena ZPP).

Posledično je moralo glede na dosežen uspeh spremeniti tudi odločbo o pravdnih stroških (2. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP). Ker tožena stranka pravdnih stroškov ni priglasila, je pritožbeno sodišče odločilo, da tožeča stranka sama nosi svoje pravdne stroške. Dolžna pa je toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške, ki jih je sodišče odmerilo v skladu z določbo 155. člena ZPP: za takso za pritožbo 111,02 EUR, za sestavo pritožbe 300 točk po OT, za materialne stroške 6 točk po OT in 20% DDV, skupaj 279,56 EUR.