Jedro

Skladno z določbo 6. odstavka 88. člena ZDR mora delodajalec podati odpoved najkasneje v šestih mesecih od nastanka poslovnega razloga. To pomeni, da po poteku takšnega roka ne more več podati redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne glede na to, ali je razlog ob podaji odpovedi še vedno trajal ali je že prenehal. Gre za uporabo prekluzivnega roka, po katerem s potekom takšnega roka preneha pravica delodajalca, da od seznanitve oziroma nastanka istega razloga lahko še poda delavcu odpoved pogodbe o zaposlitvi. Delodajalec torej lahko iz istega poslovnega razloga poda delavcu odpoved samo enkrat, in ne večkrat.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici z dne 27. 6. 2011 ni zakonita (I. točka izreka), in da tožnici preneha pogodba o zaposlitvi in delovno razmerje pri toženi stranki dne 15. 9. 2011 (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da mora tožnici za obdobje od 16. 9. 2011 do 15. 7. 2012 plačati (pravilno obračunati) mesečno znesek 2.350,00 EUR bruto, odvesti prispevke in davke, neto zneske pa plačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 18. dne v mesecu dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo (prvi odstavek III. točka izreka), medtem ko je višji in drugačen tožbeni zahtevek (poziv nazaj na delo in priznanje delovnega razmerja za čas od 16. 9. 2011 dalje) zavrnilo (drugi odstavek III. točka izreka). V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 497,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo (IV. točka izreka).

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo v delu ugoditve tožbenih zahtevkov (v I., prvem odstavku III. in IV. točki izreka) iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in sprem.), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Strinja se z ugotovitvijo v sodbi, da delovno mesto direktorja hotela ob reintegraciji tožnice ni več obstajalo, ne soglaša pa z razlogi, ki se nanašajo na pravočasnost odpovedi in možnosti zaposlitve tožnice pod spremenjenimi pogoji. Delovnega razmerja ni mogoče odpovedati v času, ko to sploh ne obstaja. V kolikor bi tožena stranka želela odpovedati tožnici pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga znotraj šest-mesečnega roka od nastanka poslovnega razloga, bi se takšen rok iztekel že v času trajanja prvega sodnega postopka. Zato je potrebno šteti šest mesečni rok od nastanka utemeljenega razloga za redno odpoved od dne 1. 5. 2011 dalje, ko je tožena stranka pozvala tožnico nazaj na delo in jo prijavila v vsa zavarovanja. V razmerju med toženo stranko in družbo A. d.o.o. ni šlo za prenos dejavnosti ali dela podjetja v smislu določbe 73. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in sprem.), temveč za popolnoma ločeni pravni osebi, ki statusno nista v ničemer povezani. V tej zvezi je direktor A.A. prepričljivo izpovedal, da je bilo v času podaje redne odpovedi zaposlenih pri toženi stranki skupaj 15 delavcev. Sodišče je zmotno ugotovilo, da s tem, ko tožena stranka pogodb o zaposlitvi za posamezna delovna mesta ni predložila, svojih trditev glede neizkazanih možnosti za zaposlitev tožnice ni dokazala. Sodišče bi moralo ne glede na takšno ugotovitev presoditi izpovedbe zaslišanih prič. Ker se do izpovedb ni opredelilo, je storilo bistveno kršitev pravil postopka. Sodišče je zmotno uporabilo določbo 118. člena ZDR, ko je priznalo tožnici pravice iz delovnega razmerja do zaključka glavne obravnave dne 5. 7. 2012. V tej zvezi tožnica ni postavila nobenega predloga, kar pomeni, da je sodišče odločilo mimo tožbenega zahtevka. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo v izpodbijanem delu tako, da tožničine zahtevke v celoti zavrne oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje sodba v izpodbijanem delu v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče ni ugotovilo nikakršnega nasprotja v izreku sodbe med odločitvijo o trajanju tožničinega delovnega razmerja (v II. točki izreka) in med dajatvami, ki so naložene v plačilo toženi stranki (v III. točki izreka), saj pri zadnji odločitvi ne gre za priznanje trajanja delovnega razmerja tožnice, temveč za poravnavo razlike med dohodki iz naslova podjetništva in plačo, ki bi jo prejemala za delo pri toženi stranki do datuma zaključka glavne obravnave na prvi stopnji. Zato pritožbeno sodišče še na preostale pritožbene navedbe tožene stranke odgovarja z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi: Po določbi 1. odstavka 7. člena ZPP morajo stranke navesti vsa dejstva, na katere opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Navedeno pomeni odgovornost za uspeh dokazovanja v sodnem postopku glede na ponudbo dokazov. V tej zvezi se na razpravno načelo iz navedene določbe ZPP navezuje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu iz določbe 212. člena ZPP, skladno s katerim mora stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, in s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Stranka mora dokazni predlog tudi ustrezno substancirati. Zato je stranka, ki ne izpolni potrebnega dokaznega bremena, lahko na koncu kaznovana s sodbo, ki je zanjo neugodna.(1) Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku preizkušalo trditev tožene stranke, da v času po tožničini reintegraciji, od 1. 5. 2011 dalje, ni imela možnosti za ponudbo ustrezne pogodbe o zaposlitvi oziroma prezaposlitve tožnice na drugo delovno mesto pod spremenjenimi pogoji. Zato je glede na izpoved direktorja Mirkoviča, da so v spornem času zaposlili 15 delavcev v drugi družbi, naložilo toženi stranki, da preloži pogodbe o zaposlitvah vseh delavcev. Vendar je tožena stranka dejansko predložila le pogodbe za 6 delavcev (priloge B6 – B12), glede katerih pa je ugotovilo pomanjkljivosti, ali da niso bile podpisane (B.) ali pa se je trajanje nekaterih pogodb izteklo že prej oziroma najkasneje do konca leta 2009 (C. in D.). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka glede tega ni izpolnila potrebnega dokaznega bremena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnica po pogodbi o zaposlitvi z dne 29. 9. 2007 zaposlena pri toženi stranki na delovnem mestu direktorice hotela E. do meseca septembra 2008, v nadaljevanju je bila v bolniškem staležu, nato pa na porodniškem dopustu, ki se je iztekel meseca februarja 2010. Tožena stranka je tožnici dne 1. 3. 2010 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, na podlagi katere ji je po izteku 30 dnevnega odpovednega roka prenehalo delovno razmerje. Vendar je tožnica v delovnem sporu z zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti takšne odpovedi pogodbe uspela (sodba opr. št. Pd 104/2010 je postala pravnomočna 17. 3. 2011), zaradi česar je tožena stranka reintegrirala tožnico in jo z dnem 1. 5. 2011 prijavila v zavarovanje, vendar ji ni ponudila ustrezne nove pogodbe o zaposlitvi, temveč jo je poslala na čakanje na delo. Tožena stranka ji je dne 27. 6. 2011 ponovno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz (istih) poslovnih razlogov na delovnem mestu direktorice. Tožnici je dne 15. 9. 2011 na podlagi takšne odpovedi prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki.

V konkretnem primeru je za presojo tožničinega delovnega statusa pomembna pogodba o zaposlitvi z dne 29. 9. 2007 za delo direktorice hotela E., saj stranki v nadaljevanju morebitne druge pogodbe o zaposlitvi nista imeli sklenjene. Tožena stranka je v letu 2009 spremenila sistemizacijo delovnih mest (priloga B5) tako, da delovnega mesta direktor hotela ni imela več sistemiziranega, kar pomeni, da je poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnice na tem delovnem mestu nastopil že takrat. Zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe z dne 27. 6. 2011 podana po preteku šest mesečnega prekluzivnega roka iz določbe 6. odstavka 88. člena ZDR. V tej zvezi sicer pritožba opozarja na stališče Vrhovnega sodišča RS v sklepu opr. št. VIII Ips 484/2009, da je za presojo pravočasnosti odpovedi bistvena okoliščina, kdaj je delodajalec pogodbo lahko odpovedal, ob dejstvu, da roki v času prvega sodnega spora niso tekli, pri čemer delovnega razmerja ni mogoče odpovedati v času, ko to sploh ne obstaja. Vendar po ugotovitvi pritožbenega sodišča v sporu, ki ga izpostavlja pritožba, ne gre za enako situacijo kot v tožničinem primeru. Skladno z določbo 6. odstavka 88. člena ZDR mora delodajalec podati odpoved najkasneje v šestih mesecih od nastanka poslovnega razloga. To pomeni, da po poteku takšnega roka ne more več podati redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne glede na to, ali je razlog ob podaji odpovedi še vedno trajal ali je že prenehal.(2) Gre za uporabo prekluzivnega roka, po katerem s potekom takšnega roka preneha pravica delodajalca, da od seznanitve oziroma nastanka istega razloga lahko še poda delavcu odpoved pogodbe o zaposlitvi. Drugače povedano, po navedenem stališču lahko delodajalec iz istega poslovnega razloga poda delavcu odpoved samo enkrat, in ne večkrat. Zato kakršnokoli pritožbeno zavzemanje tožene stranke, da je bilo tožnici šele z reintegracijo ponovno vzpostavljeno pogodbeno razmerje, in da pred tem v času prvega sodnega spora prekluzivni roki niso mogli teči, ne more biti upoštevno.

Pritožbeno sodišče na pritožbeno zavzemanje, da se status delovnega razmerja lahko dokazuje tudi s pričami, navaja, da se to primarno dokazuje z listinami oziroma pogodbo o zaposlitvi, o čemer mora delodajalec voditi ustrezno evidenco. Seveda pa se lahko delovno razmerje dokazuje tudi na druge načine, če med strankama ni bilo sklenjene pisne pogodbe oziroma je šlo za faktično delovno razmerje, vendar pa se tožena stranka na takšna dejstva v sporu ni v ničemer sklicevala. Sodišče prve stopnje je tako na podlagi predloženih dokazov ugotovilo, da je bilo v spornem času za tožnico ustrezno delovno mesto receptor ali vodje bowling-a, in je v tej zvezi obrazložilo razloge, zakaj izpovedbi direktorja ni poklonilo verodostojnosti. Direktor je namreč izpovedal, da tožena stranka v mesecu juniju 2011 ni imela rock caffe-ja ali wellness-a, kar je v nasprotju z njenimi trditvami v pisnih vlogah in navedbah na glavni obravnavi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bilo dokazno breme v zvezi z razlogi za podano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnice na toženi stranki, ki v sporu ni uspela dokazati, da je skladno z določbo 3. odstavka 88. člena ZDR dejansko preverila možnosti njene zaposlitve na drugem ustreznem delovnem mestu.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica po 15. 9. 2011, ko ji je prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, z naslednjim dnem nadaljevala z delom kot samostojna podjetnica. Glede na to, da je vztrajala pri reintegraciji, je preizkusilo okoliščine in interese obeh strank za nadaljevanje njenega razmerja pri toženi stranki ob dejstvu, da tožena stranka po odpovedi pogodbe ni imela več zaposlenih delavcev. Po presoji vseh okoliščin primera je ugotovilo, da s ponovno vzpostavitvijo tožničinega delovnega razmerja ni mogoče doseči namena pogodbe. Skladno s sprejetim stališčem iz sodne prakse(3) je štelo, da je bila razvezana pogodba na dan, ko je tožnici prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, vendar je tožnica kljub nadaljevanju zaposlitve upravičena do pravic zaradi nezakonite odpovedi, ki bi bile ugodnejše, če bi še lahko delala pri toženi stranki. Iz teh razlogov je priznalo tožnici za čas od dne 16. 9. 2011 do zaključka glavne obravnave dne 5. 7. 2012 razliko med plačo, ki bi jo prejemala pri toženi stranki in zaslužkom iz naslova samostojne podjetnice, pri čemer tožena stranka na višino prisojene razlike ni imela pripomb. Pritožba sicer opozarja, da je tožnica vztrajala pri reintegraciji oziroma ni predlagala sodne razveze, vendar po ugotovitvi pritožbenega sodišča odločitev o razvezi pogodbe o zaposlitvi namesto reintegracije ne pomeni prekoračitve tožbenega zahtevka. Dejansko gre za odločitev, ki jo lahko sprejme sodišče po lastni presoji ob upoštevanju vseh okoliščin in interesa pogodbenih strank. S tem odloči sodišče o zahtevku, ki je sicer drugače postavljen, za takšno odločitev pa ima pooblastilo v 2. odstavku 118. člena ZDR.(4) Sodišče prve stopnje je sicer v obrazložitvi sodbe zapisalo, da v primeru tožnice ni odločalo o kakršnikoli odškodnini. Vendar po ugotovitvi pritožbenega sodišča takšna ugotovitev ni pravilna, saj je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru s priznanjem razlike v plači v spornem času dejansko odločilo o odškodnini zaradi posledic izgube tožničine zaposlitve pri toženi stranki in nastalo škodo zaradi nižjih dohodkov iz naslova podjetništva.

Ker niso podani pritožbeni razlogi niti ne tisti, na katere se je moralo paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka je v zvezi s pritožbo priglasila stroške. Ker z njo ni uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje pritožbene stroške. Takšna odločitev je skladna tudi z določbo 5. odstavka 41. člena ZDSS-1, po kateri delodajalec v sporih o prenehanju delovnega razmerja (do katerega pride tudi zaradi odpovedi pogodbe) krije svoje stroške ne glede na izid postopka.

1. Tako Jan Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, leto 2006, 2 knjiga, stran 380. 2. Sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 109/2006. 3. Sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 427/2008. 4. Sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 196/2007.