Jedro

Z odločbo po 48.c čl. ZLPP ni dopustno odrediti takšnih posegov v bilanco subjekta revizije, ki bi pomenili zvišanje osnovnega kapitala ali spremembo kapitalskih razmerij med družbeniki ali delničarji.

Izrek

Pritožba zoper 1.odst. 1.točke izreka izpodbijane sodbe (odločitev o zahtevku na razglasitev odločbe za nično) se zavrne in se v tem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Pritožbi zoper 2.odst. 1.točke (odločitev o zahtevku na razveljavitev odločbe) ter zoper 2.točko izreka se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v tem obsegu spremeni tako, da se glasi: "Odločba Agencije RS za plačilni promet, nadzor in informiranje, Podružnica Ljubljana, št. ... z dne ... se razveljavi. Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni plačati tožeči stranki 714.768,50 SIT stroškov postopka.". Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni plačati tožeči stranki 292.352,50 SIT stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni in podrejeni tožbeni zahtevek. Po primarnem zahtevku naj bi bila odločba tožene stranke nična (1.odst. 1.točke izreka), po podrejenem pa naj bi se razveljavila (2.odst. 1.točke izreka). Z 2.točko izreka je prvostopno sodišče tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da sporna odločba nalaga tožeči stranki, da zmanjša privatni delniški kapital in vzpostavi družbeni kapital. Pritožnica zatrjuje, da na podlagi te odločbe ne more odvzeti določenega paketa delnic delničarjem, saj za to ni pravnega naslova. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Pritožba zoper odločitev o zahtevku na ničnost ni utemeljena. Sporna odločba tožene stranke je upravni akt, izdan v upravnem postopku, katerega zakonitost se po izrecni določbi 5.odst. 48.b čl. Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju "ZLPP") preizkuša v pravdnem postopku. Takšna oblika sodnega varstva - preizkus dokončnih upravnih aktov - v določeni meri odstopa od siceršnje narave razmerij, o katerih se odloča v pravdnem postopku. Določilo 5.odst. 48.b čl. ZLPP ne opredeljuje vsebine pravnega varstva, ki ga prizadeti lahko uveljavlja. Zato tudi ne predvideva, da naj bi pravdno sodišče odločbo upravnega organa razglasilo za nično. Do ničnostnega zahtevka pa ni mogoče priti niti na podlagi sankcij, ki so značilne za pogodbena oz. druga civilnopravna razmerja. Pravna narava in predpostavke za tovrstne (tudi ničnostne) sankcije od obravnavanega preizkusa upravne odločbe odstopajo v tolikšni meri, da kakršnakoli analogija ni na mestu. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je zahtevek na ugotovitev ničnosti odločbe zavrnilo, je torej pravilna. Tudi morebitna ugotovitev, da je sporna odločba res neizvršljiva, ne bi mogla voditi do razglasitev ničnosti odločbe v pravdnem postopku. Glede na vse to pritožbeni razlogi v zvezi s 1.odst. 1.točke sodbe niso podani. Zato je bilo treba pritožbo zoper odločitev o primarnem zahtevku na podlagi 353.čl. ZPP zavrniti in izpodbijano sodbo v tem obsegu potrditi. Pritožba zoper odločitev o zahtevku na razveljavitev odločbe je utemeljena. Izrek izpodbijane odločbe v vsaki izmed šestih točk nalaga tožeči stranki posege v njen kapital. V vseh točkah je naloženo "povečati družbeni kapital" - deloma v kombinaciji z zmanjšanjem privatnega delniškega kapitala (za enake zneske), deloma v kombinaciji z zmanjšanjem revalorizacije privatnega delniškega kapitala in deloma v kombinaciji z drugimi posegi v posamezne postavke bilance tožeče stranke. Ukrepi iz 1. do 5.točke bi imeli za posledico takšne spremembe na pasivni strani tožnikove bilance, da bi bilo družbenega kapitala več, privatni delniški kapital pa bi se zmanjšal. Točka 6. takšnega neposrednega učinka sicer nima, vendar pa se z njo spreminjajo razmerja v kapitalu tako, da privatni delniški kapital ne bi več obsegal celotnega kapitala tožeče stranke, temveč bi (sicer v nespremenjeni višini) ostal le kot del tožničinega kapitala. Vsaj 4. in 6.točka odločbe kapital tožeče stranke zvišujeta. Obravnavana zadeva je - kljub nekaterim razlikam, ki bodo obrazložene v nadaljevanju - po oceni pritožbenega sodišča istovrstna z zadevo, v kateri se je o dopustnosti tovrstnih odločb opredelilo že Vrhovno sodišče RS (sodba opr.št. III Ips 164/99 z dne 8.3.2001 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr.št. I Cpg 253/99 z dne 17.6.1999 in sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr.št. VII Pg 317/97 z dne 1.12.1998). Sodišče druge stopnje s temi stališči soglaša. Ob odločanju o odločbi, ki je revidirani pravni osebi v statusni obliki d.o.o. naložilo ukrepe, katerih efekt je zvišanje osnovnega kapitala, je Vrhovno sodišče RS zakonitost takšnih ukrepov zanikalo. Ob sklicevanju na 409. in 450.čl. ZGD je zaključilo, da se kapital d.o.o. lahko spremeni le v posledici spremembe družbene pogodbe. Iz obrazložitve cit. sodbe Vrhovnega sodišča RS (3.stran spodaj) sledi, da sodišče kot nedopustne šteje tudi takšne odločbe, ki bi porušile razmerje med družbenim in zasebnim v sicer po višini nespremenjenem kapitalu. Zaključek Vrhovnega sodišča v sodbi opr.št. III Ips 164/99 (zadnji odstavek na 4.strani) je v tem, da bi ugotovljena dejanja narekovala odpravo oškodovanja družbene lastnine z ustreznim denarnim zneskom. Razlike med dejansko in pravno situacijo v zadevi III Ips 164/99 in med situacijo v tej pravdi po oceni sodišča druge stopnje niso takšne, da stališča Vrhovnega sodišča RS ne bi veljala tudi v predmetni zadevi. Edina razlika je pravzaprav le v tem, da je bila revidirana pravna oseba v zadevi III Ips 164/99 statusno organizirana kot d.o.o., v obravnavani zadevi pa gre za d.d. Tudi za spremembe kapitala d.d. (zlasti pa za njegovo zvišanje) je v vseh primerih iz 309. do 358.čl. ZGD predviden določen postopek in odločanje organov družbe - praviloma njene skupščine. Če se je pri d.o.o. kot izostala notranja procedura v kontekstu zvišanja kapitala štelo izostalo spreminjanje družbene pogodbe, ima pri d.d. isti učinek izostali postopek iz 309. do 358.čl. ZGD. Zvišanje družbenega kapitala (oz. njegova vzpostavitev) in hkratno znižanje privatnega delniškega kapitala v osnovi ne more pomeniti nič drugega kot prenos upravičenj do delnic z ene osebe na drugo. Takšen prisilni poseg v premoženjska in kapitalska upravičenja delničarjev tožeče stranke bi bil po oceni pritožbenega sodišča dopusten le v primeru, da bi bil tak poseg z zakonom izrecno in nedvoumno predpisan (kot je npr. v 164.čl. ZIZ pri izvršbi na delež družbenika) in bi bilo prizadetim omogočeno sodelovanje v postopku. Postopek, v katerem je istovrstna posledica nastala pri delničarjih tožeče stranke, teh pogojev ne izpolnjuje. Pritožnikovo izvajanje v smeri, da tožena stranka ukrepov iz sporne odločbe ni bila upravičena naložiti, se ob vsem tem pokaže kot utemeljeno. Zato je bilo treba pritožbi zoper odločitev o podrejenem zahtevku ugoditi in 2.odst. 1.točke izpodbijane sodbe na podlagi 4.točke 358.čl. ZPP spremeniti tako, da se zahtevku na razveljavitev odločbe ugodi. (Delni) spremembi izpodbijane sodbe sledi tudi odločitev o stroških prvostopnega in pritožbenega postopka (2.odst. 165.čl. ZPP). Čeprav tožeča stranka s primarnim zahtevkom ni uspela, je bil postopek, po katerem naj bi se efekt sporne odločbe odpravilo, vseeno uspešen v celoti. Presojanju formalne ustreznosti ničnostnega zahtevka je bilo tako s strani tožeče kot tudi tožene stranke posvečeno zelo malo pozornosti. Zaradi obravnavanja tega obrobnega vprašanja niso nastali nobeni dodatni stroški. Zato je o stroških prvostopnega in drugostopnega postopka sodišče odločilo ob upoštevanju 3.odst. 154.čl. ZPP. Tožeči stranki so priznani stroški sodnih taks in zastopanja po odvetniku v okvirih, ki jih določa Odvetniška tarifa.