Jedro

Ker sta nižji sodišči na podlagi izvedenih dokazov ugotovili, da tožnik ne izpolnjuje pogojev zahtevanih v 2. alinei prvega odstavka 2. člena odloka, saj ni bilo mogoče ugotoviti, da je bil ves čas v enem od zahtevanih statusov, pri čemer morajo zahtevani pogoji biti izpolnjeni kumulativno, sta ob pravilni uporabi določb citiranega odloka utemeljeno zavrnili njegov zahtevek za prevzem izplačevanja njegove vojaške pokojnine, ker za prevzem niso izpolnjeni zahtevani pogoji.

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek za izplačevanje akontacije vojaške starostne pokojnine, ker je ugotovilo, da ne izpolnjuje vseh pogojev, predpisanih v 2. alinei 1. odstavka 2. člena odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin.

Drugostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da je drugostopenjsko sodišče enako kot pred njim prvostopenjsko nepravilno ocenilo dejansko stanje in zato napačno uporabilo materialno pravo. Dejstvo, da je bil po 18.7.1991 na razpolago, je namreč dokazal z izjavami prič. Dalje je navajal, da mu nihče ne more odvzeti pravice do pokojnine, še posebno zato, ker je v Sloveniji služboval vse od leta 1960. To pomeni, da so bili tudi prispevki za pokojninsko zavarovanje do takrat, ko je bil ustanovljen poseben vojaški sklad, plačevani v Sloveniji. Pravica do pokojnine je pridobljena pravica, ki je varovana tudi z določbami Evropske konvencije o človekovih pravicah. Vojaško zavarovanje mora biti predmet sukcesije držav, ki so sestavljale SFRJ. Ker je državljan Republike Slovenije in v njej tudi stalno prebiva to pomeni, da mu mora ta pokojnino tudi izplačevati. Samo taka rešitev bi bila v skladu s sprejetimi mednarodnimi normami. Zato je predlagal, da sodišče reviziji ugodi in spremeni napadeno sodbo tako, da pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo ugodi in njegovemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da reviziji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) vročena toženi stranki in stranskemu intervenientu, ki na revizijo nista odgovorili, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), druge bistvene kršitve pa se upoštevajo samo, če so z revizijo izrecno uveljavljene. Ker revizija niti formalno niti vsebinsko ne zatrjuje bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Revizijsko navajanje zmotne uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi je neutemeljeno. Obe sodišči, tako prvostopenjsko kot tudi drugostopenjsko, sta pri odločanju uporabili določbe odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin (odlok - Uradni list RS, št. 4/92), ki temelji na določbah 18. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (ustavni zakon - Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94). Ta določa, da Republika Slovenija zagotavlja varstvo pravic borcev, vojaških invalidov, članov družin padlih borcev in uživalcev vojaških pokojnin s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ter borcev, vojaških vojnih invalidov in članov družin padlih borcev NOV v Deželi Furlaniji-Julijski krajini v Republiki Italiji in v Deželi Koroški v Republiki Avstriji, v obsegu in pod pogoji, ki so jih do uveljavitve tega zakona določali predpisi SFRJ.

V odloku je bolj natančno določeno, kdo se lahko šteje za uživalca vojaške pokojnine. Tako je v 1. členu odloka določeno, da Republika Slovenija od 1.11.1991 prevzame izplačevanje pokojnin in drugih dajatev, ki so jih na podlagi predpisov o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev pridobili upravičenci - državljani Republike Slovenije in drugi upravičenci, ki imajo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji najpozneje od 26.6.1991. Drugi člen odloka določa, da se za upravičence med drugim štejejo osebe, ki so do 18.7.1991 uveljavile pravico do pokojnine oziroma do druge dajatve iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja vojaških zavarovancev, ki so bile po 18.7.1991 na razpolago, v suspenzu, na dopustu ali v bolniškem staležu in so do 18.10.1991 vložile zahtevek in izpolnile pogoje za priznanje do pokojnine oziroma do druge dajatve po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju oziroma, ki so pristopile k Teritorialni obrambi Republike Slovenije in so do 1.2.1992 izpolnile pogoje za pridobitev pravice do pokojnine po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev.

Ker sta nižji sodišči na podlagi izvedenih dokazov ugotovili, da tožnik ne izpolnjuje pogojev zahtevanih v 2. alinei prvega odstavka 2. člena odloka, saj ni bilo mogoče ugotoviti, da je bil ves čas v enem od zahtevanih statusov, pri čemer morajo zahtevani pogoji biti izpolnjeni kumulativno, sta ob pravilni uporabi določb citiranega odloka utemeljeno zavrnili njegov zahtevek za prevzem izplačevanja njegove vojaške pokojnine, ker za prevzem niso izpolnjeni zahtevani pogoji.

Tudi revizijsko sodišče ob upoštevanju dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je vezano, zaključuje, da je bila zavrnitev tožnikovega zahtevka materialnopravno pravilna in da ni utemeljena revizijska trditev, da je bilo v izpodbijani sodbi materialno pravo zmotno uporabljeno.

Revident poleg zmotne uporabe materialnega prava v reviziji ugovarja tudi ugotovljenemu dejanskemu stanju, ki sta ga ugotovili nižji sodišči in ki je služilo kot osnova za uporabo materialnega prava. Glede na določbo tretjega odstavka 385. člena ZPP revizije zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti, zato ugotovljenega dejanskega stanja revizijsko sodišče revizije ni moglo preizkušati.

Povsem pravilno pa je pravno mnenje v reviziji, da revidentu ni mogoče odvzeti pravice do pokojnine. Vendar je treba ugotoviti, da v spornem primeru ne gre za vprašanje priznanja oziroma odvzema pravice, ampak samo za problem izplačevanja že priznane pokojnine, pa še to izplačilo se izvršuje kot akontacija. To pa sta dve popolnoma različni pravni kategoriji. Revident je izpolnil pogoje in tudi dobil priznano pravico do pokojnine od vojaškega nosilca socialnega zavarovanja, kamor je tudi pretežen del trajanja aktivne službe plačeval svoje prispevke. Res je, da je revident glede na določbe ustavnega zakona in odloka lahko uveljavljal izplačevanje akontacije priznane pravice tudi od Republike Slovenije. Vendar bi za prevzem izplačevanja s strani Republike Slovenije moral izpolnjevati določene pogoje. Izplačevanje mu je bilo odklonjeno samo zato, ker ni kumulativno izpolnjeval vseh pogojev, določenih v odloku. Pri tem za pravilno odločitev v tem spornem primeru ni pomembno, kar nakazuje revident v svoji reviziji, kakšne naj bi bile določitve glede varovanja socialnih pravic v bodočem mednarodnem sporazumu o ureditvi pravnega nasledstva razpadle SFRJ. Če bo do sporazuma prišlo in če bo v sporazumu določeno, da bo določene vrste dajatev namesto katere od bivših republik SFRJ plačevala naša republika, bo to pomenilo dogovoren sprejem obremenitev, ki bi sicer padle na nekoga drugega. To je v meddržavnem pravu vedno možno, vendar pa to ne pomeni, da je možno že sedaj sodno izterjevati določene bodoče pravice, ki so celo samo pogojno možne.

Ker je bila revidentu priznana pravica do pokojnine od nosilca njegovega zavarovanja (to je pogoj za prevzem izplačevanja akontacije), kar mu je zagotovilo osnovno socialno varnost do sprejema ustrezne zakonske rešitve tega vprašanja, odločitev sodišča ne krši nobene od temeljnih ustavnih določb, niti določb ustreznih mednarodnih aktov.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena zakona o pravdnem postopku revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94).