Jedro

Bistvo skupine, neorganizirane množice najmanj petih ljudi, opredeljene v 301. členu KZ, je združitveni namen storilcev za nasilniško delovanje. Za obstoj kaznivega dejanja ni pomembno, kdo v skupini je neposredno izvrševal nasilje.

Storilec kvalificirane oblike kaznivega dejanja po 2. odstavku 301. člena KZ, ko je z delovanjem take skupine kdo hudo telesno poškodovan, mora biti v malomarnem odnosu do posledice kot rezultata delovanja skupine.

Izrek

Zahtevi zagovornikov obsojenih A.M. in D.U. za varstvo zakonitosti se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 18.6.1997, s katero je obsodilo še šest drugih obsojencev, pod točko I. sodbe spoznalo za kriva tudi obsojena A.M. in D.U.; vsakega enega kaznivega dejanja sodelovanja v skupini, ki stori kaznivo dejanje po 2. v zvezi s 1. odstavkom 301. člena KZ. Na podlagi 2. odstavka navedene zakonske določbe jima je izreklo kazni, obsojenemu A.M. štiri mesece, obsojenemu D.U. pa pet mesecev zapora. Obsojenemu D.U. je preklicalo pogojno obsodbo, ki mu je bila izrečena s pravnomočno sodbo Temeljnega sodišča v Mariboru, Enote v Mariboru z dne 14.2.1994, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru z dne 1.6.1994, v kateri mu je bila za kaznivi dejanji po 2. odstavku 54. člena in 1. odstavku 53. člena Kazenskega zakona Republike Slovenije (KZ-77) določena enotna kazen sedem mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Nato je obsojenemu D.U. po 3. odstavku 52. člena KZ na podlagi 2. točke 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen osem mesecev zapora.

Obsojencema je po 1. odstavku 49. člena KZ v izrečeni kazni vštelo tudi čas, prebit v priporu, obema od 3.6.1996 od 18.40 ure do 6.6.1996 do 24. ure. Pod točko II. pa je oba obsojenca na podlagi 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje ropa po 3. odstavku 213. člena KZ. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo pritožbi zagovornikov obsojenih A.M. in D.U. zoper obsodilni del sodbe zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencema v zvezi z obsodilnim delom sodbe naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zoper obsodilni del te pravnomočne sodbe, kolikor zadeva kaznivi dejanji obsojenih A.M. in D.U., sta njuna zagovornika vložila zahtevi za varstvo zakonitosti.

Zagovornik obsojenega A.M. to izredno pravno sredstvo vlaga zaradi kršitve kazenskega zakona, torej razloga po 1. točki 1. odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje v delu, kolikor se nanašata na obsojenega A.M. spremeni tako, da slednjega oprosti obtožbe, podrejeno pa, da obe sodbi v tem obsegu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Zagovornik obsojenega D.U. zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP in kršitve kazenskega zakona, torej iz razlogov po 1. in 2. točki 1. odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru na zahtevi zagovornikov obsojenih A.M. in D.U. za varstvo zakonitosti navaja, da nista utemeljeni. Poudarja, da navedbe v eni od zahtev, da naj bi sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, niso z ničemer obrazložene in tudi ne držijo. V sodbi so obrazloženi vsi predpisani znaki očitanega kaznivega dejanja, izrek sodbe pa je tudi razumljiv in v skladu z razlogi sodbe. Prav tako niso na mestu trditve, da je bil kršen kazenski zakon, saj iz opisa dejanja v sodbi nedvomno izhaja, da sta obsojenca storila kaznivo dejanje sodelovanja v skupini, ki stori kaznivo dejanje, kot je opisano v 2. in 1. odstavku 301. člena KZ.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Zagovorniku obsojenega A.M. ni mogoče pritrditi, ko v zahtevi zatrjuje, da je sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi zagrešilo kršitev kazenskega zakona (očitno tisto po 1. točki 372. člena ZKP). Z navedbami v zahtevi, da se je obsojeni A.M. na kraju storitve kaznivega dejanja znašel povsem naključno, da to dejstvo med kazenskim postopkom ni bilo izpodbito z izpovedjo nobene od zaslišanih prič, še manj pa katerega od soobsojencev in da ni bilo dokazano, da bi sodeloval v kakršnikoli organizirani skupini, bil prisoten kot njen član, pa tudi ne, da je aktivno sodeloval pri celotnem dogajanju in na kraju storitve dejanskega stanja, vložnik ponuja lastno dokazno presojo, ki se razlikuje od tiste, ki jo je sprejelo sodišče v pravnomočni sodbi. Povsem enako velja tudi za tista vložnikova zatrjevanja, ko poudarja, da obsodilna sodba temelji zgolj na obsojenčevi prisotnosti na kraju storitve kaznivega dejanja ter njegovih okrvavljenih oblačilih in obutvi, kar pa da lahko pomeni samo indic in ne dokaz, da je bil obsojenec dejansko vpleten v dogajanje na kraju samem, ter indic, ki potrjuje verodostojnost obsojenčevega zagovora, da se je po vstopu v prostor znašel v gneči, bil podrt na tla in da k dogodkom v poslovnih prostorih obsojenega A.G. ni prispeval ničesar. S temi trditvami obsojenčev zagovornik po vsebini zavrača ugotovitve v izpodbijani pravnomočni sodbi, da ni nobenega dvoma, da je tudi obsojeni A.M. na kraj dejanja prišel po predhodnem dogovoru z obsojenim A.G. z namenom obračunati z upniki slednjega, ter da je kot član skupine v fizičnem obračunu tudi aktivno sodeloval. Sodišče je take dejanske ugotovitve oprlo na dejstvo, da so sodelavci policije obsojenega A.M. našli ob odprtem prtljažniku njegovega osebnega avtomobila, bosega in v kratkih hlačah, pri čemer jim je sam pojasnil, da se je slekel oziroma sezul zato, ker je bil ves krvav. Upoštevalo je rezulate analize krvi na obsojenčevih oblačilih in obutvi, ki je potrdila, da gre za krvne sledi krvnih skupin, kakršne imajo oškodovanci. Podrobno je tudi obrazložilo, zakaj ne drži obsojenčev zagovor, da se je zadrževal v skladišču igrač in v poslovnih prostorih podjetja nenadejano znašel v pretepu, v katerem da ni sodeloval. Pojasnilo je tudi, da je obsojenec poskušal prikriti sodelovanje pri kaznivem dejanju, tako da je že po storitvi kaznivega dejanja v svoje vozilo odnesel nekaj otroških igrač.

Obsojenčev zagovornik, ki v zahtevi ponuja lastno dokazno presojo, s tem izpodbija pravilnost napadene pravnomočne sodbe in uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Kršitev kazenskega zakona je podana samo takrat, kadar je sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabilo materialno pravo. Zato ne more biti izhodišče za zatrjevanje take kršitve dejansko stanje, ki je drugačno od ugotovljenega v napadeni pravnomočni odločbi.

Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 2. odstavku 420. člena ZKP tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti.

Povsem enak je tudi razlog za zavrnitev ostalih navedb v zahtevi zagovornika obsojenega A.M., ko navaja, da je sodišče prekršilo kazenski zakon tudi s tem, da je ugotovilo, da je obsojenec dejansko uresničil zakonske znake kaznivega dejanja po 2. v zvezi s 1. odstavkom 301. člena KZ, čeprav zakonski znaki niso bili ugotovljeni, še manj pa dokazani v skladu z določbami ZKP, da je bila obsojencu izrečena kazen, ne da bi mu bila dokazana krivda ter da pomeni neposredno kršitev temeljnih določb KZ, da se sme storilcu izreči kazen samo, če je podana njegova krivda.

Zahteva zagovornika obsojenega D.U. tudi nima prav, ko navaja, da je izrek sodbe povsem nerazumljiv, nekonkretiziran in da ne vsebuje okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da je bil obsojenec v določenem prostoru in tam ravnal na način, iz katerega bi se dalo sklepati, da je bil s svojo zavestjo pri skupnem nasilnem delovanju skupine.

Za zatrjevanje te bistvene kršitve določb kazenskega postopka zagovornik obsojenega D.U. ne jemlje kot podlago dejstva, navedena v opisu kaznivega dejanja v izpodbijani pravnomočni sodbi, temveč izhaja iz lastne ocene obravnavanega življenjskega primera. Iz opisa kaznivega dejanja je razvidno, da so obsojeni A.G. in ostali obsojenci, med njimi tudi D.U., v skupini sodelovali ter s skupnim sodelovanjem storili proti N.M., D.S. in R.L. nasilje, v delovanju te skupine pa da je bil N.M. hudo telesno poškodovan. Dalje sledi opis dogajanja v poslovnih prostorih podjetja G. d.o.o. v T., kjer je navedeno, da so so obsojenci skupaj še z nekaterimi neugotovljenimi osebami napadli in z udarci poškodovali R.L., D.S. in N.M. Tudi ta vložnik po vsebini uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ko govori o goli obsojenčevi prisotnosti na parkirnem prostoru brez sleherne aktivnosti v skupini, kar pa je v nasprotju z ugotovitvami v izpodbijani sodbi, da obsojeni D.U. skupaj z D.J. ni prišel v L. zgolj zaradi nakupa gum in razgovorov v zvezi s sponzoriranjem njegove športne dejavnosti, ter da med dogajanjem ni sedel v avtomobilu, kar je tudi sodišče prve stopnje podrobno obrazložilo na straneh 30 in 31, temveč da je po predhodnem dogovoru tudi sam kot član skupine aktivno sodeloval v obračunu z oškodovanci v poslovnih prostorih podjetja G. d.o.o. v T. Zahteva torej nerazumljivost sodbenega izreka ne zatrjuje na podlagi njegove vsebine, ampak se sklicuje na lastno videnje dejanskega stanja, ki pa se razlikuje od navedenega v izpodbijani pravnomočni odločbi.

Zagovornik obsojenega D.U. zatrjuje tudi, da se je sodba sodišča druge stopnje zadovoljila s pavšalno oceno, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje glede obtožbe obsojencem očitanih kaznivih dejanj (sodelovanja v skupini, ki stori kaznivo dejanje), ugotovilo popolno in da je zbrane dokaze pravilno ocenilo ter na tej podlagi sprejelo pravilne dejanske in pravne zaključke. Take navedbe ocenjuje kot lapidarne in brez kakršnekoli konkretizacije. Iz nadaljnje obrazložitve je razvidno, da vložnik pogreša presojo konkretne trditve, da je sodbeni izrek abstraktna navedba pravnega stavka kaznivega dejanja, ki se očita obsojencem, in da zato sodišče druge stopnje ni odgovorilo na konkreten očitek, da v opisu kaznivega dejanja ni zaslediti elementov "izpodbijanega kaznivega dejanja".

Sodišče druge stopnje mora po določbi 1. odstavka 395. člena ZKP v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe. Glede na odločitev, ki jo je sprejelo, in dejstva, za katera je ugotovilo, da so podana in pomenijo zakonske znake kaznivega dejanja po 2. odstavku 301. člena KZ, je pritožbeno sodišče zavzelo povsem jasno stališče, ki ga sicer ni izrečno zapisalo, da kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena KZ ni podana. Zagovornik obsojenega D.U. v zahtevi tudi ne pove, kateri je tisti konkretni zakonski znak, za katerega je v pritožbi zatrjeval, da v opisu dejanja ni podan, in zaradi katerega dejanje, tako kot je opisano, ni kaznivo dejanje. V 1. odstavku 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče omeji samo na tiste kršitve, ki jih vložnik uveljavlja v zahtevi. Ne zadošča, da je kršitev v zahtevi zgolj posplošeno zatrjevana, pač pa mora biti obrazložena, saj v nasprotnem utemeljenost takšne trditve sploh ni mogoče preizkusiti. Iz tega razloga je bilo treba očitke v zahtevi zagovornika obsojenega D.U. tudi v tem obsegu zavrniti.

Bistvo skupine, neorganizirane množice najmanj petih ljudi, opredeljene v 301. členu KZ, je združitveni namen storilcev za nasilniško delovanje. Takšna skupina torej pomeni primer skupinskega nasilniškega obnašanja in za obstoj kaznivega dejanja ni pomembno, kdo v skupini je neposredno izvrševal nasilje. Hujša oblika po 2. odstavku navedene določbe je podana tudi takrat, če je bil z delovanjem take skupine kdo hudo telesno poškodovan. Storilec te kvalificirane oblike kaznivega dejanja mora biti v malomarnem odnosu do take posledice kot rezultata delovanja skupine. Za obstoj tega kaznivega dejanja pa ni potrebno, da bi bil storilec neposredno v malomarnem odnosu do povzročene posledice. V opisu kaznivega dejanja so tudi glede obsojenega D.U. navedeni vsi zakonski znaki kaznivega dejanja po 2. odstavku 301. člena KZ, zato je treba nasprotna vložnikova zatrjevanja zavrniti kot neutemeljena.

Kolikor se vložnik "v izogib" nepotrebnemu ponavljanju v celoti sklicuje na pritožbene trditve, je treba ugotoviti, da je tudi v tem delu zahteva neobrazložena. Zahteva za varstvo zakonitosti je samostojno pravno sredstvo in ne zadošča, če se v njej vložnik sklicuje na vsebino katerega od prej vloženih pravnih sredstev.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se v svojih zahtevah sklicujeta zagovornika obsojenih A.M. in D.U., zahtevi pa sta vložila tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato ju je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeni.