Jedro

Toženka je svojo odločitev oprla na podatek, ki ga je pridobila iz zemljiške knjige in je bil drugačen od tožničinih navedb v vlogi (v vlogi je navedla, da ni lastnica stavbnega zemljišča). Iz izpodbijane odločbe in priloženih upravnih spisov pa ne izhaja, da bi s tem podatkom seznanila tudi tožnico in ji omogočila, da se o njem izjavi.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Kopru št. Bpp 609/2014 z dne 9. 1. 2015 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 314,15 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je toženka zavrnila tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje v pravdnem postopku za ugotovitev skupnega premoženja in deležev na njem, ki bi ga tožnica sprožila zoper A.A., saj je na podlagi pridobljenih izpiskov iz zemljiške knjige ugotovila, da tožničino premoženje presega višino mejnega zneska 13.780,00 EUR, kar po določbi petega odstavka 152. člena Zakona o uravnoteženju javnih financ (ZUJF) v zvezi s 14. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) izključuje njeno pravico do brezplačne pravne pomoči. Ugotovila je, da je tožnica solastnica več nepremičnin v k.o. …, med drugim tudi stavbnega zemljišča parc. št. 102/0, ki je po GURS ocenjeno na 163.701,00 EUR.

Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je nepravilna ugotovitev toženke, da je tožnica lastnica nepremičnine parcela številka 102/0 k.o. …. Navaja, da je lastnica navedene parcele B.B., kar dokazuje z zemljiškoknjižnim izpiskom. Poudarja še, da je tožnica prejemnica nadomestila za brezposelnost v višini 327,47 EUR, zato je jasno, da izpolnjuje materialni kriterij za pridobitev brezplačne pravne pomoči. Tožničino premoženje v vrednosti 1.247,00 EUR, ob dejstvu, da je bil premoženjski cenzus ob vložitvi prošnje 13.780,00 EUR pomeni, da bi njeni prošnji moralo biti ugodeno. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, zadevo vrne toženki v ponovno odločanje ter toženki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Izpodbijana odločba temelji na ugotovitvi, da v tožničino premoženje spada tudi delež (kolikšen je ta delež, v odločbi ni navedeno) na nepremičnini parc. št. 102/0 k.o.- …, ki je v naravi pozidano stavbno zemljišče, katerega vrednost presega višino mejnega zneska 13.780,00 EUR, kar po petem odstavku 152. člena ZUJF v zvezi s 14. členom ZBPP izključuje njeno pravico do BPP.

Po prvem odstavku 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki se v postopkih za dodelitev BPP v skladu z drugim odstavkom 34. člena ZBPP uporablja v primerih, če ta zakon ne določa drugače, je treba stranki pred izdajo odločbe dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe, po tretjem odstavku istega člena pa organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom.

Toženka je svojo odločitev oprla na podatek, ki ga je pridobila iz zemljiške knjige in je bil drugačen od tožničinih navedb v vlogi (v vlogi je navedla, da ni lastnica stavbnega zemljišča). Iz izpodbijane odločbe in priloženih upravnih spisov pa ne izhaja, da bi s tem podatkom seznanila tudi tožnico in ji omogočila, da se o njem izjavi. To pomeni, da je bistveno kršila določbe postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

V obravnavanem primeru, ko je bil postopek uveden na zahtevo stranke, dejansko stanje, ugotovljeno po uradnih podatkih, ki jih ima organ, pa se ne sklada z dejanskim stanjem, ki ga je navedla v svoji zahtevi, tudi ne pride v poštev druga točka prvega odstavka 144. člena ZUP, ki določa, da lahko organ po skrajšanem postopku takoj odloči o zadevi, če se da stanje stvari ugotoviti na podlagi podatkov, ki jih ima organ, in samo zato ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi. Navedena določba se namreč nanaša zgolj na situacijo, ko zaslišanje strank ni potrebno zaradi zavarovanja njenih pravic ali pravnih koristi, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre.

Ker je sodišče presodilo, da je tožba utemeljena, je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo toženki v ponoven postopek. V ponovljenem postopku bo morala toženka tožnici dati možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe.

Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopala odvetniška družba, bi bila po drugem odstavku 3. člena Pravilnika upravičena do povračila stroškov v višini 285 EUR. Ker pa je v tožbi priglasila nagrado v višini 252,45 EUR (550 točk), povišano za 2% (materialni stroški, 5,50 EUR) in 22% DDV (56,65 EUR), ji je sodišče priznalo stroške v tej višini, saj bi v nasprotnem primeru odločilo preko zahtevka.