Jedro

Zelena karta služi kot mednarodno potrdilo o zavarovanju avtomobilske odgovornosti za promet v tujini in jo izda zavarovalnica, ki se ukvarja s prodajo zavarovanj avtomobilske odgovornosti. Zavarovanje avtomobilske odgovornosti je po zakonu obvezno.

Zelena karta torej služi kot dokaz, da je vozilo zavarovano. Izdana je v predpisanem postopku od pooblaščenega organa, kar pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, v predpisani obliki in dokazuje, kar je bilo že poudarjeno, da je vozilo zavarovano po predpisih in zagotavlja zavarovalno kritje pri zavarovanju avtomobilske odgovornosti. Zato ima zelena karta vse lastnosti javne listine.

Izrek

Pritožbi zagovornice obdolženega J. S. M. se delno ugodi ter se izpodbijana sodba v odločbi o kazenskih sankcijah tako spremeni, da se določeni kazni znižata, za dejanje pod točko 1. na 7 (sedem) mesecev zapora, za dejanje pod točko 2. na 4 (štiri) mesece zapora, nakar se obdolženemu J. S. M. na podlagi 3. točke II. odst. 47. člena KZ

i z r e č e enotna kazen 10 (deset) mesecev zapora; izrečena stranska kazen izgona tujca iz države se zniža na štiri leta.

Na podlagi I. odst. 49. člena KZ se obdolžencu v izrečeno kazen zapora všteje čas, prestan v priporu od 12.9.2005 dalje.

Sicer pa se pritožba zagovornice zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v B. je z izpodbijano sodbo obdolženega J. S. M. spoznalo za krivega kaznivih dejanj prikrivanja po III. in I. odst. 221. člena KZ in ponarejenja listin po III. odst. 256. člena KZ.

Določilo mu je kazni osem mesecev in pet mesecev zapora, nakar mu je po določbah o steku izreklo enotno kazen eno leto zapora, v katero mu je vštelo čas prebit v priporu od 12.9.2005 dalje. Na podlagi 40. člena KZ je obdolžencu izreklo stransko kazen izgon tujca iz države za čas petih let. Obdolžencu je izreklo še varnostni ukrep odvzema predmetov in sicer prometnega dovoljenja Poljske ter zelene karte. Na podlagi določb I. in IV. odst. Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka v znesku 12.311,00 SIT, plačati nagrado zagovornice po uradni dolžnosti in na 90.000,00 SIT odmerjeno povprečnino, vse v dveh zaporednih mesečnih obrokih.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila obdolženčeva zagovornica iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo tako spremeni, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je delno utemeljena.

Po presoji izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo, na podlagi ugotovljenih dejstev napravilo pravilne dokazne zaključke in jih prepričljivo obrazložilo.

Pritožnica v pritožbi ponavlja obdolženčev zagovor, da ni vedel, da gre za ukradeno vozilo ter da bi se obdolžencu lahko očitalo kvečjemu to, da bi glede na svoje osebne lastnosti in strokovno usposobljenost ter izkušnje pri nakupu vozila moral in mogel vedeti, da s tem vozilom nekaj ni v redu. Do obdolženčevega zagovora se je sodišče prve stopnje opredelilo, navedlo je jasne in konkretne razloge, zaradi katerih je ocenilo, da obdolženčev zagovor ni verjeten.

Pritožnica le z lastno oceno obdolženčevega zagovora, ki ga vrednoti drugače, kot ga je vrednotilo sodišče prve stopnje in tako le izraža nestrinjanje z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, ne vnaša dvomov v pravilno ugotovljeno dejansko stanje. Le izražanje nestrinjanja z dokazno oceno pa tudi ne predstavlja relevantnih razlogov za izpodbijanje sodbe iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je obdolženčevemu zagovoru posvetilo vso pozornost in ga utemeljeno soočilo z izvedenimi dokazi, dejstvom, da je ugotovljeno, da je bilo vozilo, ki ga je vozil obdolženec ukradeno 8.9.2005 v Rimu, da so bile na vozilu predrugačene številke šasije, da so bile nanj nameščene ukradene registrske tablice, da je bilo ugotovljeno, da vozilo ni moglo biti registrirano na Poljskem, kar zatrjuje obdolženec, ker dokumenti, ki jih je predložil obdolženec, niso bili nikoli uradno izdani s strani poljskih organov in vozilo na Poljskem ni moglo biti nikoli uradno in zakonito registrirano. Vsa ta dejstva je sodišče prve stopnje pravilno povezalo pri presoji obdolženčevega zagovora in se pritožbeno sodišče z izčrpno obrazložitvijo na straneh 4, 5 in 6 izpodbijane sodbe popolnoma strinja. Zato pritožnica tudi ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da ravno zapis obdolženčevega imena v zeleni karti, na način kot ga je mogoče zapisati po poljskem pravopisu, dokazuje, da so bili dokumenti izdani na Poljskem ne more uspeti. S to navedbo pritožnica ne more ovreči prepričljivih in na podlagi presoje sporočenih podatkov opravljene ocene sodišča o tem, da dokumentacija za avto, ki ga je vozil obdolženec, na Poljskem zakonito ni bila izdana. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo okoliščino, da je obdolženec ob mejni kontroli predložil prometno dovoljenje s številko, ki sodi med ukradene prazne obrazce prometnih dovoljenj ter da se prometno dovoljenje z navedeno številko še vedno išče. Na podlagi te okoliščine je sodiče prve stopnje pravilno sklepalo, da prometno dovoljenje na Poljskem ni moglo biti izdano. Podlaga za izdajo zelene karte v predpisanem postopku pa je obvezno avtomobilsko zavarovanje, ki je podlaga tudi za registracijo avtomobila in izdajo prometnega dovoljenja, kar pomeni, da po predpisanem postopku zelene karte ni bilo mogoče izdati. Prav tako pa je sodišče prve stopnje tudi na podlagi okoliščine, da je registrska tablica na vozilu pripadala avtomobilu znamke Ford fiesta in da je bila na Poljskem ukradena, lahko utemeljeno zaključilo, da dokumenta, ki jih je predložil obdolženec, nista pristna in zaradi tega vozilo na Poljskem ni moglo biti registrirano. Sodišče prve stopnje je tako na podlagi vseh presojenih dokazov in na podlagi njihove logične in prepričljive ocene, utemeljeno napravilo sklep o obdolženčevi krvidi, da se je zavedal, da je bilo vozilo pridobljeno s kaznivim dejanjem. Zato se pritožbeno sodišče tudi ne more strinjati s pritožnico, da bi bilo obdolžencu moč kot obliko krivde očitati kvečjemu malomarnost, kot zatrjuje v pritožbi.

Kaznivo dejanje ponarejanja listin pritožnica izpodbija, češ da sodišče prve stopnje obeh dokumentov, prometnega dovoljenja in zelene karte, ni preverilo s kriminalistično tehnično preiskavo, zaradi česar krivda in kazenska odgovornost nista ugotovljeni s potrebno gotovostjo. Sodišče je obdolženca spoznalo za krivega, da je uporabil krivi javni listini kot pravi. Kriva listina je tista listina, ki ne izvira od osebe, ki je na njej navedena kot izdajatelj. Ta dejstva je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, kar je bilo tudi že pojasnjeno v tej odločbi. Sodišče prve stopnje pa je tako pravilno ugotovilo, da nobena izmed obeh listin ni bila izdana s strani oseb, ki so na njej navedeni kot izdajatelj in se pritožbeno sodišče z logičnimi in izčrpnimi razlogi prvostopenjske sodbe strinja. Zato sodišče ni bilo dolžno preveriti obeh listin z strokovno ekspertizo.

Pritožnica tudi nima prav, da zelena karta ni javna listina.

Pritožnica povdarja, da zeleno karto izda zavarovalnica, ki je gospodarska družba, kar sicer drži. Zelena karta služi kot mednarodno potrdilo o zavarovanju avtomobilske odgovornosti za promet v tujini in jo izda zavarovalnica, ki se ukvarja s prodajo zavarovanj avtomobilske odgovornosti. Zavarovanje avtomobilske odgovornosti je po zakonu obvezno. Zelena karta kot mednarodno potrdilo o zavarovanju avtomobilske odgovornosti, zagotavlja zavarovalno kritje v obsegu, ki ga določi lokalni zakon o obveznem zavarovanju avtomobilske odgovornosti. Obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti, ki ga mora zavarovalnica skleniti na podlagi zakona, tako krije tudi škodo, ki je bila povzročena na ozemlju druge države, dokaz o tem zavarovnaju pa je zelena karta, saj sistem zelene karte temelji na zakonih o obveznem zavarovanju držav, in je bil uveden na podlagi Londonskega sporazuma (Enotni sporazum o sistemu zelene karte med zavaovalnimi biroji). Zelena karta torej služi kot dokaz, da je vozilo zavarovano. Izdana je v predpisanem postopku od pooblaščenega organa, kar pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, v predpisani obliki in dokazuje, kar je bilo že poudarjeno, da je vozilo zavarovano po predpisih in zagotavlja zavarovalno kritje pri zavarovanju avtomobilske odgovornosti. Zato ima zelena karta vse lastnosti javne listine. Pritožbeno sodišče tako tudi ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo kazenski zakon.

V zvezi s kazensko sankcijo pritožnica navaja le, da je sodišče prve stopnje obdolžencu za očitana kazniva dejanja izreklo previsoko kazen. Gre za popolnoma neobrazloženo priožbeno trditev, zaradi česar pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnica v pritožbi kazenske sankcije ne izpodbija. Ker pa pritožnica uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, in pritožba vložena iz tega pritožbenega razloga v obdolženčevo korist, obsega tudi pritožbo zaradi kazenske sankcije (386. člen ZKP), je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v tem delu. Preizkus tega dela sodbe je pokazal, da je sodišče prve stopnje pri sicer pravilno vrednotenih obteževalnih in olajševalnih okoliščinah, ki vplivajo na odmero kazni, pa obdolžencu neutemeljeno upoštevalo kot obteževalno okoliščino direktni naklep. Direktni naklep ne predstavljata stopnje kazenske odgovornosti, kot to zmotno navaja sodišče prve stopnje, ampak je zakonski znak kaznivega dejanja prikrivanja po I. odst. 221. člena KZ in kaznivega dejanja ponarejanja listin po III. odst. 256. člena KZ. Zato pritožbeno sodišče ugotavja, da je sodišče prve stopnje nepravilno upoštevalo krivdo, to je direkten naklep kot obteževalno okoliščino. Zato je pritožbeno sodišče določeni kazni za vsako izmed kaznivih dejanj, za katero je bil obdolženec spoznan za krivega, znižalo ter ob upoštevanju drugih pravilno vrednotenih okoliščin, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen večja ali manjša, kazen za kaznivo dejanja prikrivanja znižalo na sedem mesecev zapora in kazen za kaznivo dejanje ponarejanja listin znižalo na štiri mesece zapora. Posledica znižanja določenih kazni pa je na novo po določbah o steku izrečena enotna kazen v višini deset mesecev zapora.

Kazen je sorazmerna s težo in načinom storitve kaznivih dejanj te obdolženčevimi osebnimi razmerami in lastnostmi in jo pritožbeno sodišče ocenjuje kot pravično. Ker je sodišče prve stopnje tudi pri odmeri stranske kazni izgona tujca iz države navedlo, da je upoštevalo vse že ugotovljene obteževalne in olajševalne okoliščine, ki so vplivale na odmero glavne kazni, je pritožbeno sodišče, ker je ugotovilo, da so bile obteževalne okoliščine upoštevane nepravilno, tudi stransko kazen izgona tujca iz države znižalo na štiri leta. Ker je pritožbeno sodišče obdolžencu izreklo enotno kazen, je v enotno kazen po določbi I. odst. 49. člena KZ vštelo čas prebit v priporu od

12.9.2005 dalje.

Zagovornica neutemeljeno izpodbija odločbo o stroških kazenskega postopka, z navedbo, da je sodišče prve stopnje obdolžencu glede na navedbe o neverjetnosti njegovega zagovora o dohodkih, nepravilno naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka. S citirano priožbeno navedbo se pritožnica tako zavzema za spremembo odločbe o stroških kazenskega postopka, s tem, da naj se obdolženca plačila stroškov kazenskega postopka oprosti. Po določbi IV. odst. 95. člena ZKP sodišče lahko oprosti obdolženca plačila stroškov kazenskega postopka takrat, če ugotovi, da bi bilo zaradi plačila stroškov ogroženo vzdrževanje obdolženca ali oseb, ki jih je obdolženec dolžan vzdrževati. Pritožnica ne navaja konkretnih dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče presoditi, da bi bilo s plačilom stroškov kazenskega postopka ogroženo vzdrževanje obdolženca oziroma njegovih družinskih članov, zaradi česar pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tudi ta pritožbena navedba neutemeljena.

Po navedenem je pritožbeno sodišče delno spremenilo sodbo v odločbi o kazenskih sankcijah. Ker pa je ugotovilo, da drugi razlogi, s katerimi pritožnica izpodbija sodbo, niso podani, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker je bilo delno odločeno v obdolženčevo korist, obdolženec ni dolžan plačati povprečnine (II. odst. 98. člena ZKP). Drugi stroški, o katerih bi bilo potrebno odločati, pa pri višjem sodišču niso nastali.