Jedro

Zmotno je stališče, da je potrebno proti delavcu, ki se mu očita kršitev pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja z znaki kaznivega dejanja, uvesti tudi kazenski postopek. Delovno sodišče ob presoji zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga po 1. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR samo preizkusi, ali ima očitana kršitev znake kaznivega dejanja, ne glede na to, če zoper delavca ni bil uveden kazenski postopek. Določba 177. člena ZDR o pisni obdolžitvi pred zagovorom služi temu, da se delavec seznani z očitki kršitve pogodbenih in drugih obveznosti in pripravi svojo obrambo. Namenjena je torej varstvu delavca v postopku izredne odpovedi. To pa delavcu tudi le v primeru ustne seznanitve z očitano kršitvijo pogodbene in druge obveznosti ne preprečuje, da brez pripomb in ugovorov poda zagovor. Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (za razliko od redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi) opredeljuje tudi takojšnje prenehanje pogodbenega razmerja. Ta pogoj ni podan, če delodajalec kljub izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi omogoči delavcu nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Na ta način delodajalec, kljub obstoju razlogov za izredno odpoved, pritrdi možnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma pokaže interes za nadaljevanje, s tem pa ravna v nasprotju z institutom izredne odpovedi.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se ugodi pritožbi tožečih strank in spremeni sodba sodišča prve stopnje tako, da se glasi: "Ugotovi se, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke V.B., številka 064-81/2003 z dne 24.4.2003, nezakonita.

Tožena stranka je dolžna V.B. od 27.5.2003 do 12.7.2003 prijaviti v socialno zavarovanje z upoštevanjem plače za IV. tarifno skupino po Kolektivni pogodbi dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije, zanj obračunati in odvesti predpisane davke ter prispevke, mu za isto obdobje v delovno knjižico vpisati delovno dobo in tožečim strankam povrniti stroške postopka v znesku 151.272 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.10.2004, v 8 dneh." Tožena stranka je dolžna tožečim strankam povrniti stroške pritožbe v znesku 49.995 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.4.2006 in stroške revizije v znesku 59.994 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.10.2006, v 8 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožečih strank za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi V.B. (t. j. prvotnemu tožniku, ki je med postopkom pred sodiščem prve stopnje umrl) z dne 24.4.2003, da je tožena stranka dolžna V.B. s 27.5.2003 do vključno 12.7.2003 prijaviti v socialno zavarovanje, upoštevajoč IV. tarifno skupino Kolektivne pogodbe dejavnosti gostinstva Slovenije, zanj obračunati in odvesti predpisane prispevke in davke, mu za isto obdobje v delovno knjižico vpisati delovno dobo in povrniti stroške postopka. Ugotovilo je, da je direktor tožene stranke dne 10.4.2003 ob zagovoru pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi V.B. (ki mu pred tem ni bila vročena pisna obdolžitev) ustno seznanil s kršitvijo pogodbene obveznosti. Na zagovoru je prvotni tožnik priznal, da sta s sodelavko od januarja do marca 2003 na avtomatih za napitke tožene stranke uporabljala svojo kavo, denar pa sta si razdelila. Sodišče je štelo, da tožniku ni bila kratena pravica do obrambe, sicer pa je tožena stranka na njegovo izrecno zahtevo o nameravani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi obvestila tudi sindikat. Kršitev pogodbene obveznosti ima tudi znake kaznivega dejanja. Dejstvo, da je tožena stranka v izredni odpovedi določila 30-dnevni odpovedni rok, "kaže zgolj njeno dobro voljo" in ne vpliva na zakonitost izredne odpovedi.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožečih strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Kot neutemeljene je zavrnilo pritožbene navedbe o tem, da je bila prvotnemu tožniku kršena pravica do zagovora. Na zagovor je pristopil na podlagi ustnega vabila. Seznanjen je bil s kršitvijo pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja, ki jo je priznal, obžaloval kršitev in prosil, da mu tožena stranka ne odpove pogodbe o zaposlitvi. Brez pripomb je podpisal tudi zapisnik o zagovoru. S tem je tožena stranka zadostila zakonskim zahtevam, saj je bistvo pravice do zagovora v zagotovitvi možnosti sodelovanja delavca ter vplivanje na potek in rezultat odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list RS, št. 42/2002) ne določa strogih meril obličnosti uresničevanja te pravice. Določitev 30-dnevnega odpovednega roka je bila v korist tožnika, ta določitev pa sama po sebi ne more spremeniti izredne v redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje so tožeče stranke vložile revizijo, v kateri se "smiselno" (?) sklicujejo na revizijske razloge bistvenih kršitev določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava, s predlogom, da revizijsko sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Najprej se sklicujejo na določbo 177. člena ZDR, po kateri mora biti delavcu vročena pisna obdolžitev s pravnim poukom o pravicah v zvezi z očitanimi kršitvami pogodbenih obveznosti. Te obdolžitve pokojni tožnik ni prejel, niti mu ni bila dana možnost zagovora v roku osmih dni. Ker mu je bila istočasno očitana storitev kaznivega dejanja, bi bilo potrebno analogno uporabljati določbe Zakona o kazenskem postopku v zvezi s pravico do obrambe kot temeljne človekove pravice. S tem v zvezi se revizija sklicuje tudi na kršitev 15. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I in nadalj.). Ker sta sodišči ugotovili, da ima tožnikova kršitev pogodbene obveznosti znake kaznivega dejanja, tega pa nista ustrezno obrazložili, in ker zoper pokojnega tožnika ni bil uveden kazenski postopek, se sodbi ne moreta preizkusiti. Iz 1. in 2. odstavka 180. člena ZDR v povezavi s 177. členom ZDR izhaja, da mora imeti poziv na zagovor delavca pravni pouk oziroma, da je potrebno delavca poučiti o pravici do varstva pravic. To pomeni, da je prišlo do "bistvenih kršitev določb postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi".

Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP poslana Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim sodbam sodišča druge stopnje. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

V zvezi z očitkom bistvenih kršitev določb postopka je potrebno najprej pojasniti, da morebitne kršitve v postopku izredne odpovedi ne predstavljajo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, temveč so stvar materialnopravne presoje zakonitosti izredne odpovedi.

Edina konkretnejša revizijska navedba v zvezi z revizijskim razlogom bistvenih kršitev določb postopka predstavlja očitek neobrazložene sodbe sodišč prve in druge stopnje v zvezi s pravico do zagovora in v povezavi s tem, da zoper prvotnega tožnika ni bil uveden kazenski postopek. Ta kršitev ni podana. Revizijski očitek bistvenih kršitev določb postopka namreč temelji na zmotnem stališču, da je potrebno proti delavcu, ki se mu očita kršitev pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja z znaki kaznivega dejanja, uvesti tudi kazenski postopek. Delovno sodišče ob presoji zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga po 1. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR (kršitev z znaki kaznivega dejanja) samo preizkusi, ali ima očitana kršitev te znake, ne glede na to, če zoper delavca ni bil uveden kazenski postopek. V konkretnem primeru je tožena stranka odpovedna razloga opredelila tako po 1. kot po 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR.

Revizijsko sodišče je že navedlo (npr. v sodbi, opr. št. VIII Ips 267/2004 z dne 7.12.2004 in v sodbi, opr. št. VIII Ips 153/2006 z dne 16.9.2006), da iz določbe 83. člena v povezavi s 177. členom ZDR ne izhaja, da bi šlo za strogo formalen postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi z vsemi procesnimi zagotovili in roki. Upoštevati je namreč potrebno, da gre za odpoved, za katero veljajo splošna pravila o odpovedi obligacijskih pogodb, in tiste dodatne zahteve oziroma pogoji, ki jih ZDR predpisuje zaradi varstva delavca. ZDR nima podrobnejših določb glede časa in kraja zagovora, in torej ne določa, da bi moral biti delavcu zagotovljen določen minimalen čas za pripravo obrambe, v zvezi z rokom za zagovor pa tudi ne napotuje na določbe drugih zakonov, npr. ZPP ali celo ZKP, za kar se zavzema revizija. Zato revizijsko zatrjevanje, da bi bilo potrebno tožniku zagotoviti osem dni časa za pripravo na zagovor, nima materialnopravne podlage. Tožnik tudi ni nasprotoval telefonskemu pozivu tožene stranke, naj se zglasi na upravi tožene stranke že naslednji dan, po seznanitvi s kršitvijo pa je brez pomislekov takoj podal zagovor, kot ga predvideva ZDR v 83. členu. Določba 177. člena ZDR o pisni obdolžitvi pred zagovorom ni sama po sebi namen, temveč služi temu, da se delavec seznani z očitki kršitve pogodbenih in drugih obveznosti in pripravi svojo obrambo. Namenjena je torej varstvu delavca v postopku izredne odpovedi. To pa delavcu tudi le v primeru ustne seznanitve z očitano kršitvijo pogodbene in druge obveznosti ne preprečuje, da brez pripomb in ugovorov poda zagovor. Ob zagovoru je tožnik priznal in obžaloval kršitev pogodbenih obveznosti, navedel, da bo povrnil škodo ter brez pripomb podpisal zapisnik o zagovoru. Zato v danih okoliščinah izostanek pisne obdolžitve ne predstavlja razloga za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi. Revizija se s tem v zvezi sklicuje tudi na poseben pravni pouk pri pisni obdolžitvi, oziroma poseben pouk o pravici do varstva, kar naj bi izhajalo iz določbe 180. člena ZDR, v povezavi s 177. členom ZDR, vendar so te trditve neutemeljene. 1. odstavek 180. člena ZDR (ostali odstavki že pojmovno ne pridejo v poštev) namreč določa le sestavine sklepa o disciplinski odgovornosti, ki mora vsebovati izrek, obrazložitev in pravni pouk. Vsebina sklepa o disciplinski odgovornosti pa ne predstavlja obvezne sestavine pisne obdolžitve, za katero zakon niti ne predpisuje posebne obličnosti.

Revizijsko sodišče pazi na pravilno uporabo materialnega prava že po uradni dolžnosti. Ob takšnem preizkusu ugotavlja, da ni bil izpolnjen pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. odstavku 110. člena ZDR. Iz te določbe izhaja, da se lahko pogodba o zaposlitvi izredno odpove, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom (ti so določeni v 111. členu ZDR) in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (za razliko od redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi) torej poleg ostalega opredeljuje tudi takojšnje prenehanje pogodbenega razmerja. Ta pogoj ni podan, če delodajalec kljub izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi omogoči delavcu nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Na ta način namreč delodajalec že sam, kljub obstoju razlogov za izredno odpoved, pritrdi možnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma pokaže interes za nadaljevanje, s tem pa ravna v nasprotju z institutom izredne odpovedi. Določitev odpovednega roka v primeru izredne odpovedi je, tako kot sta zaključili sodišči druge in prve stopnje, res v korist delavca, vendar prav takšno ravnanje dokazuje, da ni podan eden od bistvenih pogojev za izredno odpoved. Glede na navedeno in dejstvo, da je tožena stranka omogočila prvotnemu tožniku ob izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi še odpovedni rok in mu delovno razmerje zaključila šele po poteku tega roka, je potrebno ob pravilni uporabi materialnega prava odločiti o nezakoniti izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Takšno stališče je revizijsko sodišče že sprejelo v sodbi in sklepu, opr. št. VIII Ips 33/2006 z dne 11.4.2006. V skladu s 1. odstavkom 380. člena ZPP je zato revizijsko sodišče iz revizijskega razloga, na katerega pazi po uradni dolžnosti, ugodilo reviziji in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo.

Tožečim strankam pripadajo tudi stroški postopka pred sodiščem prve stopnje, pritožbeni stroški ter stroški revizije skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V skladu s tarifno številko 15 Odvetniške tarife (OT, Uradni list RS, št. 67/2003) pripada tožečim strankam 300 točk za vložitev tožbe, 225 točk za pripravljalno vlogo, 300 točk za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo in po 150 točk za ostala dva naroka (narok 6.7.2004 ni bil opravljen), torej 1125 točk, kar skupaj z izdatki za stranko v pavšalnem znesku 2 % od skupne vrednosti 1000 točk, nad presežkom pa 1 % (13. člen OT), znaša 1146 točk oziroma z obračunom DDV in upoštevajoč vrednost odvetniške točke (110,00 SIT) 151.272,00 SIT. Pritožbeni stroški (375 točk z upoštevanjem 1 % iz naslova izdatkov, glede na to, da je skupna vrednost storitve že presegla 1000 točk) z obračunom DDV znašajo 49.995,00 SIT, stroški revizije pa 59.994,00 SIT (450 točk OT z upoštevanjem 1 % iz naslova izdatkov ter z obračunom DDV). Tožečim strankam ne pripadajo stroški iz naslova zastopanja več strank v istem postopku (8. člen OT), saj so tožnice dedinje po pokojnem V.B. in so stopile v spor šele naknadno.