Jedro

Ker se v tožbi navedena dejstva, v primeru izdaje zamudne sodbe, štejejo za priznana, se njihova resničnost ne preverja. Sodišče je zato pravilno opravilo le presojo ali izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz tožbene trditvene podlage, ter da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožnica, ali s splošno znanimi dejstvi.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo ugotovilo, da v skupno premoženje tožeče stranke in tožene stranke spada terjatev v višini 59.918,18 EUR (točka I), nadalje je ugotovilo, da sta deleža tožeče in tožene stranke na skupnem premoženju enaka (točka II) ter razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 29.959,09 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila v 15 dneh, da ne bo izvršbe (točka III).

2.Zoper citirano zamudno sodbo vlaga pritožbo tožena stranka (v nadaljevanju toženec) z navedbo, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, ne glede na to, da je bila tožba pravilno vročena tožencu in da ta nanjo ni odgovoril. Utemeljenost zahtevka namreč ne izhaja iz dejstvih, navedenih v tožbi in je potrebno tožbo zavrniti. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo. Dejstvo je, da je imel toženec kreditne obveznosti, s katerimi je kupil stanovanje in da je ta kredit iz leta 2008 odplačeval v času zveze s tožečo stranko (v nadaljevanju tožnica). Iz tožbenih navedb izhaja tudi, da sta pravdni stranki najeli še en kredit 20. 12. 2012 v znesku 68.000,00 EUR, ki pa sta ga, kot izhaja iz tožbenih navedb in iz kreditne pogodbe, porabila za poplačilo kreditov in za poplačilo bivši ženi po poravnavi. Ni pa s tem toženec pridobil nobenega posebnega nepremičnega premoženja. Kredit v znesku 68.000,00 EUR ni bil v celoti namenjen vložku v posebno premoženje toženca. Kredit je res plačeval v času skupnega premoženja, a pasivo skupnega premoženja lahko predstavljajo le tiste obveznosti, ki se tičejo skupnega premoženja. Bančni kredit pomeni le način plačila in ne vpliva na obseg skupnega premoženja ter se po razpadu ekonomske skupnosti vprašanje dolgov skupnega premoženja rešuje po pravilih obligacijskega prava, v obravnavanem primeru pa kredit nikakor ne predstavlja dolga skupnega premoženja. Iz zemljiške knjige je razvidno, da je toženec stanovanje že imel in tudi kredit zanj. Nato je sklenil sodno poravnavo in se zavezal plačati nekdanji ženi 7.000,00 EUR. Iz tožbenih navedb ni razvidno, za kaj je bilo porabljenih ostalih 61.000,00 EUR oziroma ni navedeno, da je šlo za plačilo kreditov, ne piše katerih in tega tudi ni v trditveni podlagi. Tožnici tudi ni znano, koliko je bilo odplačanih anuitet v času trajanja zakonske zveze in je podala pavšalni znesek. Naj bi šlo za 98 obrokov, pri čemer sama navede, da gre za približna zneska 226,10 EUR in 385,31 EUR, kolikor naj bi znašali obroki in da sta se anuiteti spreminjali. Takšni zaključki so v nasprotju z materialnim pravom, ker ni mogoče šteti plačil obrokov kredita za aktivo in je v znesku določiti za skupno, torej aktivno premoženje zakoncev. Glede na odsotnost odgovora na tožbo bi sodišče lahko sledilo tožničinim navedbam, da je prispevala k poplačilu kreditov in s tem k ohranitvi toženčevega posebnega premoženja, vendar to ne more biti podlaga za ugoditev postavljenemu zahtevku. Tožnica bi bila kvečjemu upravičena do nadomestila za svoja vlaganja na podlagi določb o neupravičeni pridobitvi, pa še to le, če bi dokazala, da je bilo 61.000,00 EUR drugega kredita porabljenega za toženčevo posebno premoženje.

3.Tožnica v odgovoru na pritožbo odgovarja na pritožbene navedbe ter se zavzema za potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče druge stopnje je v skladu z določbo 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje in ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo po uradni dolžnosti upoštevanih (drugi odstavek 350. člena ZPP), niti s pritožbo očitane kršitve napačne uporabe materialnega prava. Sodišče druge stopnje zato v izogib ponavljanju povzema pravilne zaključke sodišča prve stopnje, na pritožbene očitke pa odgovarja:

6.Izdajo zamudne sodbe ureja 318. člen ZPP, ki določa, da sodišče izda sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, če tožena stranka v roku iz 277. člena ZPP ne odgovori na tožbo in ob izpolnitvi sledečih pogojev: da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor, da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi, in da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Pasivnost tožene stranke se po sistemu afirmativne litiskontestacije ocenjuje kot priznanje dejanskih navedb tožeče stranke, zato se zamudna sodba ne more izpodbijati iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP).

7.Bistvo toženčeve pritožbe je, da je sodišče zmotno presodilo, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz, v tožbi navedenih dejstev, ki jih je toženec, ker na tožbo ni odgovoril, priznal. Toženec v pritožbi delno povzema dejstva, ki jih je v trditveni podlagi podala tožnica, delno pa ta dejstva prereka oziroma podaja svoje trditve v zvezi z dejstvi, ki tvorijo konkretni dejanski stan. Toženec v pritožbi navaja: "da kredit v znesku 68.000,00 EUR ni bil v celoti namenjen vložku v njegovo posebno premoženje, da ni mogoče trditi, da v skupno premoženje spada terjatev v znesku 59.918,18 EUR, da so se iz zneska najetega kredita 68.000,00 EUR poplačali dolgovi iz posebnega premoženja toženca do nekdanje žene ter še neki drugi krediti, ter da je prvenstveno pomemben namen, za katerega je bil kredit najet, ta namen pa ostaja s tožbo nepojasnjen". S temi navedbami želi dejansko uveljaviti pritožbeni razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa v obravnavanem postopku ni dovoljen pritožbeni razlog.

8.Ker se v tožbi navedena dejstva, v primeru izdaje zamudne sodbe, štejejo za priznana, se njihova resničnost ne preverja. Sodišče je zato pravilno opravilo le presojo ali izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz tožbene trditvene podlage, ter da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožnica, ali s splošno znanimi dejstvi.

9.Iz tožbenih navedb, ki predstavljajo dejanske ugotovitve v zadevi, izhaja, da sta pravdni stranki bivša zunajzakonska partnerja, da je bil kredit v znesku 68.000,00 EUR v celoti namenjen za potrebe posebnega premoženja toženca, da sta pravdni stranki v času trajanja njune skupnosti (ta je trajala od novembra 2010 do marca 2021) odplačali iz njunega skupnega premoženja 98 anuitet tega kredita, v skupnem znesku 59.918,00 EUR, ter da sta deleža pravdnih strank na skupnem premoženju enaka.

10.Pritrditi je, da ugotovljen konkretni dejanski stan omogoča materialno pravni zaključek, da predstavlja znesek odplačanih anuitet kredita s sredstvi skupnega premoženja, v višini 59.918,18 EUR, ki je bil najet za potrebe posebnega premoženja toženca, terjatev, ki spada v skupno premoženje pravdnih strank. Materialnopravni zaključek temelji na določbi 67. člena Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ), da so skupno premoženje zakoncev vse premoženjske pravice, ki so bile pridobljene z delom ali odplačno med trajanjem zakonske zveze in življenjske skupnosti zakoncev. Toženčeve navedbe, "da bi lahko bila tožnica, če bi dokazala da je bilo 61.000,00 EUR kredita porabljenega za toženčevo posebno premoženje, upravičena kvečjemu do nadomestila za svoja vlaganja na podlagi določb o neupravičeni obogatitvi", zato niso utemeljene. Ugotovitev deleža pravdnih strank za vsakega do ene polovice izhaja iz zakonske domneve enakosti deležev zakoncev na skupnem premoženju (določba 74. člena DZ).

11.V skladu z določbo 360. člena ZPP je sodišče druge stopnje odgovorilo le na bistvene pritožbene navedbe.

12.Glede na obrazloženo, ko je odločitev sodišča prve stopnje procesno in materialnopravno pravilna, je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (določba 353. člena ZPP).

13.Toženec s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo tožnice pa ni pripomogel k reševanju pritožbe, zato nosita pravdni stranki vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (določbe 154. in 155. ter 165. člena ZPP).

Zveza:

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 318, 318/1, 318/1-3, 318/1-4 Družinski zakonik (2017) - DZ - člen 67, 74

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.