Jedro

Preživnina ni omejena le na zadovoljevanje potreb, glede katerih je izkazana določena stopnja nujnosti, temveč mora kriti vse potrebe, ki so otroku v korist. Če obstojijo zadostna sredstva za njihovo zadovoljevanje, je mogoče sklep, da nekaterih otrokovih potreb ni treba zadovoljevati oziroma jih je treba zadovoljevati le v manjši meri, napraviti le ob dodatnih in utemeljenih razlogih, da to otroku ne bi bilo v korist, takšna presoja pa je mogoča le z upoštevanjem vseh okoliščin primera.

Z revizijo se izpodbija drugostopenjska sodba, zato v njej ni mogoče uveljavljati okoliščin izven meja pritožbenega preizkusa.

Izrek

Revizija se zavrne.

Toženec mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožnici njene revizijske stroške v znesku 84,27 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je med drugim razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank, mld. D. A. zaupalo v varstvo in vzgojo materi (tožnici), določilo stike z očetom (tožencem), ki mu je naložilo plačevanje preživnine. Mesečno preživnino, ki je podrobneje opredeljena v izreku prvostopenjske sodbe, je določilo od 15. 6. 2008 do novembra 2010 v višini 6.164,00 EUR, od decembra 2010 do maja 2011 v višini 5.000,00 EUR in od junija 2011 v višini 5.460,00 EUR. O preživnini je odločilo na podlagi obširnih ugotovitev o premoženju (bogastvu) družine (zakoncev) A. in mesečnih potrebah mld. D., ki znašajo od maja 2011 6.600,00 angleških funtov, kasneje pa 7.200,00 angleških funtov. Ker z večino skupnega premoženja razpolaga le toženec (izjema so sredstva v višini nad 5 mio EUR, s katerimi od konca leta 2010 razpolaga tožnica), je ocenilo, da je toženec dolžan od junija 2008 do novembra 2010 kriti 80 % potreb mld D., od decembra dalje pa 65 % njenih potreb.

2. Sodišče druge stopnje je v prvem sojenju pritožbi toženca delno ugodilo in sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je prisojene zneske preživnin nadomestilo z enotnim zneskom 3.000,00 EUR mesečno. V ostalem je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Pritožbenim očitkom o tožničinem „umetnem generiranju potreb mld. D.“ z izbiro prebivališča v Londonu in o toženčevem slabem premoženjskem stanju ni sledilo, pritrdilo pa je očitkom glede previsoke odmere konkretne preživnine.

3. Zoper navedeno sodbo sta pravdni stranki vložili reviziji, ki jima je revizijsko sodišče ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje glede preživnine razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo pritožbenemu sodišču v novo sojenje.(1) Zavzelo je stališče, da preživnina ni omejena le na zadovoljevanje potreb, glede katerih je izkazana določena stopnja nujnosti, temveč mora kriti vse potrebe, ki so otroku v korist. Če obstojijo zadostna sredstva za njihovo zadovoljevanje, je mogoče sklep, da nekaterih otrokovih potreb ni treba zadovoljevati oziroma jih je treba zadovoljevati le v manjši meri, napraviti le ob dodatnih in utemeljenih razlogih, da to otroku ne bi bilo v korist, takšna presoja pa je mogoča le z upoštevanjem vseh okoliščin primera. Pritožbeno sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni preizkusilo pravilnosti ugotovitev sodišča prve stopnje glede potreb mld. D., ki jih je toženec izpodbijal s pritožbo.

4. Sodišče druge stopnje je v ponovljenem sojenju pritožbo toženca zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje (glede odločitve o preživnini) potrdilo. Na podlagi ugotovitev, da se D. želi ukvarjati z umetnostjo in se že vrsto let intenzivno glasbeno izobražuje, da se ukvarja z risanjem in je najboljša učenka na šoli, se je prepričalo, da je njena uspešnost (poleg lastne izjemne sposobnosti in delavnosti) tudi posledica izjemnih finančnih zmožnosti roditeljev, ki so ji vse doslej krili stroške nadstandardnih potreb. Po navedenem ni sledilo pritožbenim očitkom, da bo takšno kritje nadstandardnih potreb škodljivo vplivalo na osebnostni razvoj D. Kot je dodalo, so številne njene aktivnosti obstajale že v času skupnega življenja pravdnih strank, glede na izrazito nadpovprečen standard roditeljev pa so se s starostjo D. in spremembo okolja le še povečale in so v skladu z uspešnim psihosocialnim razvojem otroka in finančno zmožnostjo roditeljev. Toženčeve trditve, da preživnine ne bo zmogel plačevati, ni sprejelo, saj je ugotovilo, da ima izjemne finančne in pridobitne sposobnosti, obseg njegovega premoženja pa se ni bistveno zmanjšal. 5. Zoper navedeno sodbo sodišča druge stopnje toženec vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču smiselno predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovi pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek zavrne, sicer pa naj sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi stroške. Uvodoma ponavlja ugovor aktivne legitimacije, ki ga je podal že v prvem revizijskem postopku. Ker je spor glede zakonske zveze, dodelitve otroka v vzgojo in varstvo ter določitve stikov pravnomočno zaključen, je za preživninski zahtevek aktivno legitimirana le (zdaj že odrasla) D., ne pa tožnica. Določba 105a. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), na katero se je sklicevalo revizijsko sodišče v prejšnjem sojenju, ne daje podlage za nasprotno sklepanje, saj je navedeno določbo treba brati skupaj z vsebino določbe prvega odstavka 107. člena istega zakona, po katerem mladoletne otroke zastopajo starši (a contrario se torej polnoletni otroci zastopajo sami), pa še to le do tedaj, ko otrok, ki je dopolnil 15 let, prevzame pravdo (drugi odstavek 409. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP, prvi in drugi odstavek 77. člena ZPP in prvi odstavek 78. člena ZPP). V nadaljevanju revident nasprotuje višini prisojene preživnine, ki je več kot štirikrat višja od doslej najvišje prisojene preživnine v državi, in pritrjuje stališču o omejenosti preživnine, ki ga je pritožbeno sodišče sprejelo v prejšnjem sojenju. Meni, da tožnica ni argumentirano nasprotovala njegovim trditvam o manjši poslovni uspešnosti zaradi recesije in o nerazumnosti ter nesorazmernosti uveljavljanih potreb s toženčevimi zmožnostmi in socialno ekonomskimi razmerji v državi (drugi odstavek 214. člena ZPP). Nesporno dejstvo je tudi, da hčerka pravdnih strank ob bivanju v Republiki Sloveniji ni bila deležna nikakršnega nadstandardnega življenja, pač pa ji ga je s protipravnim dvigom sredstev in selitvijo v London omogočila tožnica, ki je tako njene potrebe umetno ustvarila. V konkretnem primeru je izostalo ugotavljanje vpliva nadstandardne preživnine na duševnost hčerke in njen razvoj; ali je takšna preživnina otroku v korist, bi moral pojasniti izvedenec klinično psihološke stroke. Izpodbijane sodbe se glede koristi otroka ne da preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišči nižjih stopenj sta zmotno uporabili materialno pravo glede časovnega okvira določitve višine preživnine, saj se sklicujeta na preživninske sposobnosti toženca v času šolanja njegovih starejših hčerk, ko so bile gospodarske razmere ugodne, čeprav bi morali upoštevati njegove (bistveno nižje) zmožnosti v času izdaje sodbe. Zmotna in neobrazložena je ugotovitev pritožbenega sodišča o večji verjetnosti, da bi sprememba dosedanjega kritja nadstandardnih potreb pri D. negativno vplivala na njen razvoj. Sodišče v pravdnem postopku sodi na podlagi prepričanja, dokazno breme pa je na tožeči stranki. Sodišči tudi nista (zadostno) uporabili preiskovalnega načela, ki velja v tovrstnih sporih. Tožnica ni dokazala izdatkov glede obutve, oblačil, osebne higiene in dopusta. Obrazložitev, da je bilo življenje družine A. že v Sloveniji nadstandardno, je pavšalna, napačna in perpleksna. Tožnica prav tako ni dokazala morebitne nadstandardne glasbene nadarjenosti hčerke, ki bi terjala tako izjemne stroške izobraževanja. Takšni zaključki pomenijo kršitev določb drugega odstavka 7. člena, 212. člena in 215. člena ZPP. Tudi v tem delu ni mogoče slediti miselni poti sodišč nižjih stopenj (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Upoštevajoč splošno znana dejstva in življenjske izkušnje bi bila otrokova korist uresničena tudi ob odpovedi članarine v Health Clubu in znižanju stroškov za obutev in oblačila ali dopust. Čeprav je otrokova korist neposredno vezana na preživninske zmožnosti staršev, to ne pomeni, da mora biti njen zrcalni odsev, kar potrjuje tudi teorija. Sodišči nižjih stopenj sta vse potrebe in aktivnosti D. zmotno ocenili kot enakovredne, nadstandardne in očitno nujne, nista pa ugotavljali njenih resničnih potreb in volje v zvezi s preživninskim zahtevkom. D. ni nikoli prejela poziva v skladu z določbo 409. člena ZPP in ni bila zaslišana, kar pomeni revizijske razloge v smislu določb prvega odstavka 339. člena ZPP in 8. ter 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zmotno je stališče, da soglasje toženca za selitev hčerke v L. ni bilo potrebno. Za obravnavano zadevo ni pomemben preživninski dogovor toženca s hčerko T., saj je bil dosežen ob drugačnih subjektivnih in objektivnih oziroma časovnih okoliščinah. Izpodbijane sodbe tudi v tem delu ni mogoče preizkusiti. Standard preživljanja ne more ostati enak, ker so se toženčeve zmožnosti zmanjšale. Premoženje, na katerega se sklicuje pritožbeno sodišče, ni last toženca, temveč gospodarske družbe. Sodišči bi lahko upoštevali kvečjemu njegovo plačo in pravice iz poslovnega deleža, kar pa ni bilo konkretizirano. Revident prilaga zadnji prikaz prometa in prihodkov gospodarskih družb I. d. o. o., E. d. o. o., in zadnji prikaz svojih plač. Pri tem se sklicuje na 372. člen ZPP in dodaja, da določbe o prekluziji v družinskopravnih sporih ne veljajo (414. člen ZPP). Primerna mesečna preživnina za D., ki je sorazmerna toženčevim sposobnostim, po njegovi oceni znaša 300,00 EUR. Če bi revizijsko sodišče menilo drugače, predlaga postavitev izvedenca ekonomske stroke, ki naj na podlagi podatkov o poslovanju in premoženjskem statusu gospodarskih družb, katerih družbenik je (in katerih poslovni deleži so njegovo edino premoženje in vir dohodka), poda bolj določno mnenje o njegovih preživninskih zmožnostih. Prisojeno višino preživnine bi lahko utemeljevale le izjemne potrebe otroka (129a. člen ZZZDR), ki se niso ugotavljale, sodb sodišč nižjih stopenj pa zato ni mogoče preizkusiti. Zavzema se še za analogijo z določanjem višine odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (drugi odstavek 179. člena Obligacijskega zakonika).

6. Tožnica v odgovoru na revizijo nasprotuje njenim razlogom in se zavzema za njeno zavrnitev. Prav tako priglaša stroške.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Revizijsko sodišče je izpodbijano odločitev preizkusilo le v mejah razlogov, ki so navedeni v reviziji (prvi odstavek 371. člena ZPP). Že v prejšnjem sojenju je bilo tožencu pojasnjeno, da so njegova izvajanja o pomanjkanju aktivne legitimacije neutemeljena. Razlogov, ki jih je o tem vprašanju Vrhovno sodišče tedaj navedlo,(2) revident ne uspe ovreči. O preživljanju mladoletnih skupnih otrok bi moralo sodišče v tovrstnih sporih odločiti tudi, če tožnica takšnega zahtevka ne bi postavila (drugi odstavek 421. člena ZPP). Vrhovno sodišče je v prejšnjem sojenju obrazloženo zavrnilo tudi očitke v zvezi z vprašanji zmanjšanih preživninskih zmožnosti toženca, stanju te zmožnosti na dan sojenja in prebivališča D. ter umetnem ustvarjanju potreb, ki jih revident zgolj ponavlja.(3)

9. Revizijska sklicevanja na nesporna dejstva niso utemeljena. Če takšnih dejstev sodišče prve stopnje ne bi upoštevalo, bi zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP v zvezi z 214. členom ZPP), ki je toženec v pritožbi ni uveljavljal. Ker pritožbeno sodišče na tovrstne kršitve ne pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je revizija v tem delu nujno neuspešna, saj pomeni t. i. preskakovanje pravnih sredstev.(4) Toženec je sicer v pritožbi zatrjeval manjšo poslovno uspešnost, le povprečni standard življenja hčerke v Sloveniji in tudi (skopo) ugovarjal nekaterim ugotovljenim potrebam D., a je vse tovrstne trditve tožnica prerekala.

10. Revizijsko sodišče je že v prejšnjem sojenju zavrnilo toženčevo sklicevanje na zmanjšane preživninske zmožnosti, pri čemer se je oprlo na številna ugotovljena dejstva o obsegu toženčevega premoženja, ki jim je toženec v pritožbi nasprotoval le s sklicevanjem na ekonomsko stanje v eni izmed njegovih družb in izpostavljanjem plače, ki jo dobi kot njen direktor. Ob tem je pojasnilo, da je treba upoštevati stanje na dan sojenja in da iz razlogov izpodbijanih sodb ne izhaja, da tega sodišči nižjih stopenj nista storili. Tudi v ponovljenem sojenju je pritožbeno sodišče ugotovilo, da ima toženec izjemne finančne in pridobitne sposobnosti, obseg njegovega premoženja pa se ni bistveno zmanjšal. Novih dokazov, s katerimi toženec želi izkazati zmanjšanje preživninske zmožnosti, revizijsko sodišče ne more upoštevati, saj se ne nanašajo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija (372. člen ZPP), kot to zmotno meni revident. Deloma napačno je tudi toženčevo razumevanje določbe 414. člena ZPP, ki za (zakonske spore in) spore iz razmerij med starši in otroki sicer odpravlja omejitve prekluzije, vendar le na prvi in drugi stopnji sojenja.

11. Pritožbena kritika nekaterih ugotovljenih potreb D. (stroški Health Cluba, higienskih pripomočkov, oblačil in obutve ter dopusta) je bila skopa in je v ponovljenem sojenju prestala pritožbeni preizkus, ki ga revident ne uspe omajati. V reviziji se namreč le pavšalno sklicuje na splošno znana dejstva in življenjske izkušnje ter zatrjuje, da je bil standard življenja D. v Sloveniji nižji in da izdatki glede obutve, oblačil, osebne higiene in dopusta niso dokazani, s čimer nedopustno nasprotuje dejanski podlagi izpodbijane sodbe (tretji odstavek 370. člena ZPP). Iz tega (nedopustnega) očitka nadalje zmotno sklepa o neobstoju oziroma perpleksnosti razlogov (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Na tem mestu je zavrniti še sklicevanje na nedokazanost posebne glasbene nadarjenosti D. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, to dejstvo glede na zadostna sredstva za zadovoljevanje otrokovih (tudi glasbenih) potreb ni odločilno.

12. Ob ugotovljenih nadpovprečnih preživninskih zmožnostih staršev, ki povsem zadoščajo za zadovoljevanje vseh konkretno izkazanih potreb otroka, je sodišče druge stopnje morebitno omejitev preživnine po višini pravilno iskalo v otrokovi koristi.(5) Ugotovilo je, da je s strani sodišča prve stopnje prisojena preživnina D. v korist in izrecno zavrnilo nasprotni pritožbeni očitek, da bo takšno kritje nadstandardnih potreb škodno vplivalo na njen osebnostni razvoj. Opisani zaključek je podrobno in preverljivo utemeljilo s sklicevanjem na ugotovitve o željah, aktivnostih in uspešnosti D. Glede na navedeno ne motijo dodatni razlogi o večji verjetnosti, da bi na razvoj D. negativno vplivala sprememba dosedanjega kritja nadstandardnih potreb (kot pa njihovo kritje). Upoštevajoč siceršnje ugotovitve o (razlogih) uspešnosti D. prav tako ni jasno, čemu bi morali sodišči nižjih stopenj svoje prepričanje o koristi otroka še dodatno preverjati s pomočjo preiskovalnega načela (tretji odstavek 408. člena ZPP). Tega revizijskega očitka toženec ni zadostno izkazal. Ker med postopkom pred sodišči nižjih stopenj ni predlagal izvedenca glede vpliva visoke preživnine na razvoj hčerke, tega v reviziji ne more storiti. Kot je že bilo pojasnjeno, mu česa takšnega določba 414. člena ZPP ne omogoča, saj se na revizijski postopek ne nanaša. 13. Ne drži, da D. ni prejela poziva po 409. členu ZPP (list. št. 46 in 51 spisa). Tudi sicer bi lahko šlo kvečjemu za kršitev, na katero sodišče druge stopnje ne pazi po uradni dolžnosti, toženec pa je v pritožbi ni uveljavljal, zato tega ne more (prvič) storiti z revizijo. Enako velja za pavšalno revizijsko navedbo, da D. ni bila zaslišana. Pravkar obravnavanim revizijskim grajam toženec neutemeljeno pripisuje pomen kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vzrok iste kršitve zmotno išče tudi v mnogih očitkih o neugotovljenih dejstvih.

14. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

15. Odločitev o stroških temelji na določbi 413. člena ZPP. Toženec, ki je z revizijo propadel, je dolžan tožnici povrniti zahtevane in potrebne stroške odgovora na revizijo. Ker je bila tožba v konkretnem primeru vložena 20. 6. 2008, torej pred uveljavitvijo Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT), je treba stroške odvetniških storitev v postopku z revizijo določiti po doslej veljavni Odvetniški tarifi (41. člen ZOdvT in 179. člen ZPP). Sodišče jih je odmerilo na 84,27 EUR (150 točk za sestavo odgovora na revizijo, materialni stroški v višini 2 % skupne vrednosti storitve ter 20 % DDV), ki jih mora tožnik plačati v petnajstdnevnem paricijskem roku (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP).

Op. št. (1): Sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 143/2012 z dne 18. 10. 2012. Op. št. (2): Glej 7. točko obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 143/2012 z dne 18. 10. 2012. Op. št. (3): Glej 8. in 9. točko obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 143/2012 z dne 18. 10. 2012. Op. št. (4): Z revizijo se izpodbija drugostopenjska sodba (prvi odstavek 367. člena ZPP), zato v njej ni mogoče uveljavljati okoliščin izven meja pritožbenega preizkusa. Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 70/2006 z dne 17. 4. 2008, II Ips 806/2009 z dne 26. 5. 2010, II Ips 34/2010 z dne 7. 4. 2011 in mnoge druge.

Op. št. (5): Sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 143/2012 z dne 18. 10. 2012.