Jedro

Po presoji sodišča je odločilnega pomena, da besedna zveza prijavljenega znaka v celoti predstavlja del besedila predhodnih znamk, pri čemer prijavljeni znak nima takšnega razlikovalnega elementa, ki bi pripomogel k njegovi večji razlikovalnosti v primerjavi s predhodno znamko. Oblikovni elementi obeh znakov so namreč močno podobni in gre za množico konceptualno enakih elementov; od stiliziranega človeka, ki na enak način ilustrira vsebino obeh znakov, do položaja figure z razširjenimi rokami, ki je postavljena v temnejši krog; gre torej za tako podobno konceptualno rešitev v oblikovnem in vsebinskem smislu, da bi potrošnik z veliko verjetnostjo znaka imel za dve različici in ju pripisal istemu izvoru.

Izrek

1.Tožba se zavrne.

2.Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

: Z izpodbijano odločbo je Urad Republike Slovenije za intelektualno lastnino (urad) v 1. točki zavrnil prijavo znamke „Humanpower“ št. ... z dne 13. 12. 2005 za naslednje storitve: 35: oglasna dejavnost; vodenje komercialnih poslov; poslovna administracija; pisarniški posli; svetovanje pri organizaciji in vodenju podjetij; posredovanje kadrov, začasno prepuščanje delojemalcev, prepuščanje začasne delovne sile, posredovanje začasne delovne sile, pridobivanje kadrov; posredovanje delovnih mest; posredovanje kadrov v okviru klicnega centra, storitve telefonskega odzivanja za odsotne udeležence v okviru klicnega centra, storitve telefonskega odzivanja za odsotne udeležence v okviru klicnega centra, pisarniški posli v okviru klicnega centra; svetovanje s področja kadrovskega managementa; 41: vzgoja; izobraževanje, zlasti s področja kadrovskega svetovanja, AOP šolanje, izobraževanje kadrov, zlasti pisarniških, industrijskih, prevozniških in tehničnih kadrov; tečaji iz poslovodstva, razvedrilo; izvajanje prireditev v živo, zlasti za podeljevanje nagrad „delovni sili“; 42: pravno svetovanje; svetovanje in izdelava programov za obdelavo podatkov v zvezi s poklicnimi testi in navodili kadrom, osebnostni testi in poklicno svetovanje; oblikovanje spletnih strani; tehnično načrtovanje konstrukcij. V 2. točki pa je nadaljeval postopek registracije znamke za storitve iz razredov 36: posli v zvezi s posredovanjem nepremičnin; finančno svetovanje. 37: gradbeništvo; popravila; storitve v zvezi z montažo; preverjanje gradbenih objektov; 38: telefonske storitve v okviru klicnega centra; telekomunikacije; posredovanje sporočil posredovanje dostopa do interneta. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je urad prejel prijavo znamke za znak „Humanpower“ za storitve, sprejete z Nicejskim aranžmajem o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk (Uradni list SFRJ-MP, št. 51/74, Uradni list RS-MP, št. 9/92, v nadaljevanju NK), razvrščene v razrede; 35, 36, 37, 38, 41 in 42. V roku treh mesecev je A. INC. (v tem upravnem sporu stranka z interesom) vložil ugovor zoper registracijo znamke. V ugovoru se sklicuje na točki b) in c) prvega odstavka 44. člena Zakona o industrijski lastnini (ZIL-1), pri čemer navaja, da je imetnik starejših znamk „MANPOWER“ v besedi št. 9080562 ter znamke „MANPOWER“ v grafični obliki št. 200370926 in meni, da gre med znamkami za pomensko, vizualno in fonetično podobnost. Tudi storitve, ki jih obsega izpodbijana znamka „HUMANPOWER“ v razredih 35, 41 in 42, so vsebinsko in pomensko enake storitvam, ki so navedene v razredih 35, 41 in 42 znamk vložnika ugovora. Predlaga, da urad znamko „HUMANPOWER“ zavrne v celoti oziroma v razredih 35, 41 in 42 NK. Urad je ugotovil, da je ugovor utemeljen in da znamke ne sme registrirati za prijavljene storitve iz razredov 35, 41 in 42 NK na podlagi točke b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1. Zato je v skladu s 1. odstavkom 70. člena ZIL-1 pozval tožečo stranko, naj se v roku treh mesecev od dneva vročitve poziva izreče o razlogih, zaradi katerih urad meni, da znamke ne sme registrirati. Tožeča stranka se je v odgovoru sklicevala na sodbo Evropskega sodišča št. C-39/97, v kateri je navedeno stališče, da bolj ko je znamka razlikovalna, bolj se morajo mlajše znamke od nje razlikovati ter obratno; imetniki znamk, ki nimajo velikega razlikovalnega značaja, morajo pričakovati, da se mlajše znamke od njihovih ne bodo veliko razlikovale. Na nizko stopnjo razlikovalnosti znamke „MANPOWER“, kaže tudi veliko številko znamk, ki vsebujejo besedi „man“ ali „power“. Nadalje navaja odločbo OHIM-a št. 4355/2004 MANPOWER AL DIA vs. MPOWER, kjer je OHIM pri primerjavi znakov ugotovil, da ni podobnosti med znakoma, kljub temu, da vsebujeta enako prvo črko (M) ter besedo POWER in ni nevarnosti zamenjave znakov.

Za izpolnjevanje pogojev za zavrnitev registracije znamke po očki b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 morata biti istočasno izpolnjena tako pogoj enakosti ali podobnosti znakov, kot pogoj enakosti ali podobnosti blaga oziroma storitev, pri čemer mora biti podobnost tolikšna, da obstaja verjetnost zmede v javnosti, vključno z verjetnostjo povezovanja s prejšnjo znamko. Pri presoji podobnosti znakov uporabljamo načelo celovite presoje, po kateri se podobnost ocenjuje glede na znak v celoti, ob upoštevanju najbolj razlikovalnih elementov, če jih je mogoče določiti. Presoja podobnosti vključuje vizualno, fonetično in pomensko analizo. Urad pri vizualni analizi ugotavlja, da je prijavljeni znak figurativni barvni znak, ki ga predstavlja napis „HUMAPOWER“, pri čemer črka „O“ predstavlja krog, ki vsebuje stilizirano podobo človeka. Dolžina besed se res razlikuje za dve črki, kar pa pri tako dolgih besedah ni bistvenega pomena, še posebej zato, ker je beseda „MANPOWER“ v celoti vsebovana v prijavljenem znaku „Humanpower“. Začetni črki „Hu“ v besedi „Humanpower“ po katerih se beseda razlikuje od znamke vložnika ugovora, ne vplivata na celoten videz besede v tolikšni meri, da bi jo povprečno pozoren potrošnik brez težav ločil od besede „manpower“, ki predstavlja znamko vložnika ugovora. V primeru besed „manpower“ in „humanpower“ gre pomensko za zelo podobni besedi. Tudi oblikovni elementi obeh znakov so si močno podobni. Obe besedi sta zapisani v velikih tiskanih črkah, pri čemer gre za običajni tipografiji. Oba znaka pa vsebujeta podobna slikovna elementa, ki sledita enakemu konceptu; gre namreč za krog, v katerem stoji stiliziran človek, ki na nek način ilustrira vsebino znakov, za barvno zapolnjen krog s svetlo figuro in za stilizirano podobo, ki predstavlja človeka. Obe figuri človeka sta sestavljeni iz kroga, ki predstavlja glavo, ločeno od trupa in obe imata razširjeni roki. Razlikujeta se le v položaju nog, ki so pri znamki „HUMANPOWER“ razširjeni, v znaki vložnika ugovora pa združeni v eno. Kroga s piktogramom imata sicer različen položaj, vendar gre za tako podobno konceptualno rešitev v oblikovnem in vsebinskem smislu, da bi potrošnik z veliko verjetnostjo znaka imel za dve različici in ju pripisal istemu izvoru. V danem primeru barve ne moremo upoštevati kot odločilen razlikovalni element, saj zaščita neke znamke v črno beli tehniki ne opredeljuje barve, v kateri se bo znak uporabljal na trgu, torej je možna uporaba katerekoli barve, vključno z oranžno. Ker med znamkama obstaja vel konceptualnih podobnosti kot razlik, obstaja velika verjetnosti, da bi potrošnik znaka med seboj zamenjeval in ju povezoval. Po mnenju urada so si primerjani znaki izrazito podobni tudi po pomenski plati; gre pravzaprav za enak pomen oziroma vsebino znakov. Besedna zveza „human power“ v angleškem jeziku pomeni človeško moč (angleško power [p?u?] = moč, sile, sposobnost (telesna in duševna); human [hjú: m?n] = človek, človeški; enak pomen pa ima tudi besedna zveza „man power“ (angleško man [mćn] = mož, človek, človeštvo). V obeh primerih gre torej za besedi, sestavljeni iz dveh pomenskih delov, pri čemer predstavlja zveza obeh besed pojem z enako vsebino. Pove namreč, da gre za „človeško moč“, kar je v povezavi z nekaterimi storitvami nekoliko pojasnjevalno in posredno nakazuje na vrsto dejavnosti (upravljanje z delovno silo, kadrovanje). V povezavi s temi storitvami si znak, ki ni direktno opisovalen, a nekako asociira na vrsto ponudbe, potrošnik hitreje zapomni, a je ravno zato manj pozoren na podrobnosti, zaradi česar obstaja še toliko večja verjetnost, da potrošnik ne bo opazil, da gre za dve različni znamki, dveh različnih ponudnikov sorodnih storitev. V spomin si bo vtisnil pomen in vsebino znaka, pri čemer ne bo pozoren na izrazne odtenke. Urad meni, da gre lahko za različne pomenske odtenke v različnih kontekstih in različnih besednih zvezah, ki vsebujejo besedi „man“ ali „human“, nikakor pa se ne strinja z trditvijo tožeče stranke, da bo slovenski potrošnik besedo „man“ v besedni zvezi „man power“ razumel le kot pojem „moški“, besedo „human“ v besedni zvezi „human power“ pa kot človek. Tožeča stranka povprečnemu potrošniku po eni strani pripisuje minimalno znanje angleškega jezika, pri čemer naj ne bi poznal enega od dveh povsem enakovrednih in običajnih pomenov besede „man“ (človek/moški), drugič pa mu pripisuje zaznavanje izraznih odtenkov, kot je agresivnost v besedni zvezi „manpower“ in človekoljubno moč v skovanki „humanpower“. Po drugi strani pa potrošniku, ki v besedi „man“ prepozna le pojem moški, besedna zveza „manpower“ ne more pomeniti delovne sile oziroma ne more biti opisovalna za delo, kot to navaja tožeča stranka. Urad meni, da bo slovenski potrošnik besedi „man“ in „human“ v povezavi z besedo „power“ dojel kot vsebinsko enaki ali vsaj zelo podobni, saj obe angleški besedi pozna kot pojma za človeka, ki ju bo v povezavi z angleško besedo „power“ v prvi vrsti razumel kot človeško moč, s pomenskimi odtenki pa se vsaj v smislu dojemanja blagovne znamke, v trenutnem stiku z obema znamkama ne bo ukvarjal. Urad meni, da znamka ne opisuje storitev, za katere jo imetnik uporablja, posebej ne slovenskemu potrošniku, in je urad v tem primeru ne bi registriral. Izpisi iz registriranih znamk, ki vsebujejo besedi „man“ ali „power“, pa ne povedo ničesar o razlikovalnosti besedne zveze „manpower“. Pri fonetični analizi urad ugotavlja, da se prijavljeni znak izgovarja kot „hjúm?n p?u?“, znak vložnika ugovora pa kot „mćn p?u?“. Ker besedi obeh znakov dojamemo kot sestavljeni dvopomenski besedi, ju tudi fonetično zaznamo v dveh delih – tudi tu namreč ne moremo mimo dejstva, da dojemanje pomena vpliva tudi na fonetično percepcijo znakov. Začetna dela besed se izgovarjata kot hjú:m?n oziroma mćn, pri čemer gre v pravilni angleščini v drugem zlogu besede human in v besedi man za razlike v izgovorjavi samoglasnika, ki pa jih slovenski potrošnik, ki ni še posebej jezikovno izobražen, verjetno niti ne zazna. Če primerjamo oba znaka kot celoti po zlogih, se torej razlikujeta zgolj v prvem zlogu oporekanega znaka, v zadnjih treh zlogih pa sta si enaka (hju-m?n-pa-ue oziroma mćn-pa-u?). Čeprav gre za različen prvi zlog obeh besed, ki mu navadno pripisujemo večji pomen, pa glede na tri enake zloge, ki mu sledijo oziroma sestavljajo znamko vložnika ugovora v celoti, lahko govorimo o določeni fonetični podobnosti znakov. Prijavljeni znak je torej vizualno in pomensko, do določene mere pa tudi fonetično, podoben znamkama vložnika ugovora. Znamke „HUMANPOWER“ ter „MANPOWER“ v besedi v običajnih črkah oziroma v figurativni obliki, so si podobni v tolikšni meri, da bi lahko prišlo do zamenjave med njimi, če bi z njimi označevali enake oziroma podobne storitve. Ta podobnost je tolikšna, da bi lahko povzročila zmedo pri potrošnikih, vključno z verjetnostjo povezovanja prijavljene znamke z znamkama vložnika ugovora.

Podobnost blaga oziroma storitev urad ugotavlja na podlagi naslednjih kriterijev: kraj proizvodnje, kraj prodaje, način proizvodnje, material (surovine) in sestavine izdelkov, gospodarska panoga, namen blaga in potrošniku, pri storitvah pa prevladujejo kriteriji namena, vsebine, kraja izvajanja storitev, izvajalci storitev in ciljne skupine potrošnikov. Blago in storitve so si podobni, če lahko ugotovimo skupne lastnosti po več kriterijih istočasno. Tožeča stranka prijavlja storitve v razredih 35, 36, 37, 38, 41 in 42, vložnik ugovora pa s svojima znamkama ščiti blago in storitve, razvrščene v razrede 9, 16, 35, 41 in 42. Seznam storitev se torej pokrivajo v razredih 35, 41 in 42. Urad meni, da so po zgoraj navedenih kriterijih storitvam, ki jih ščitita znamki vložnika ugovora, enake ali podobne vse storitve, ki jih v razredu 35 želi ščititi prijavitelj znaka „HUMANPOWER“. Gre za oglasno dejavnost, komercialne posle, poslovno administracijo, pisarniške posle in svetovanje pri organizaciji in vodenju podjetij, kar so vse storitve, podobne storitvam iz znamke št. 200370926 v razredu 35, namreč oglaševanje, poslovno upravljanje, poslovna administracija in pisarniške storitve, ter demonstracijskim in propagandnim storitvam, ki se nanašajo na prodajo iz razreda 35 znamke vložnika ugovora št. 9080562. Enako velja za vse storitve prijavljenega znaka „HUMANPOWER“ povezane s kadrovanjem (posredovanje kadrov, začasno prepuščanje delojemalcev, prepuščanje začasne delovne sile, posredovanje začasne delovne sile, pridobivanje kadrov; posredovanje delovnih mest; posredovanje kadrov v okviru klicnega centra, storitve telefonskega odzivanja za dostopne udeležence v okviru klicnega centra, pisarniški posli v okviru klicnega centra in svetovanje s področja kadrovskega managmenta), saj znamki vložnika ugovora pokrivata celoten spekter enakih ali podobnih kadrovskih storitev (začasne kadrovske storitve in storitve, ki jih nudijo agencije za zaposlovanje pri znamki vložnika ugovora št. 9080562, ter storitve pridobivanja začasnega osebja, storitve nameščanja začasnega osebja, storitve nameščanja stalnega osebja in novo sprejetega osebja, storitve zaposlovalnih agencij, poslovne informacije in konzultantske storitve, ki se nanašajo na pridobitev začasnega osebja in osebja po pogodbi, storitve upravljanja z osebjem, storitve pridobivanja začasnega profesionalnega osebja, storitve nameščanja začasnega profesionalnega osebja, storitve zaposlovalnih agencij za nameščanje profesionalnega osebja, storitve testiranja posameznikov za določanje zaposlitvenih znanj, storitve testiranja določenih za določanje industrijskih znanj v razredu 35 pri znamki št. 200370926). Enake ali podobne storitvam vložnika ugovora so tudi storitve iz razreda 41 ugovarjane znamke. Gre namreč za storitev vzgoje in izobraževanja, ki jih s svojo znamko št. 200370926 ščiti tudi vložnik ugovora. Poleg teh pa ima v razredu 41 tožeča stranka še storitve razvedrila in izvajanje prireditev v živo, zlasti za podeljevanje nagrad „delovni sili“. Ker gre tudi pri storitvah razvedrila lahko za prireditve, povezane s kadrovskim nagrajevanjem, so tudi te storitve lahko podobne oziroma tesno povezane s storitvami izobraževanja ali kadrovanja, ki jih pokrivata znamki vložnika ugovora. V razredu 42 ima tožeča stranka navedeno svetovanje in izdelavo programov za obdelavo podatkov v zvezi s poklicnimi testi in navodili kadrom ter osebnostni testi in poklicno svetovanje, kar so enake oziroma podobne storitve storitvam vsakovrstnega testiranja, ki jih pokriva znamka vložnika ugovora št. 200370926. V tem razredu se prijava nanaša še na pravno svetovanje, oblikovanje spletnih strani, ter tehnično načrtovanje konstrukcij. Glede na zelo široko opredeljene storitve v razredu 42 znamke vložnika ugovora št. 9080562, namreč začasne in stalne storitve, ki jih nudi profesionalno osebje, moramo zaključiti, da gre tudi tu za enake ali podobne storitve. Storitve, ki jih nudi profesionalno osebje, so lahko tako s področja pravnih ali oblikovalskih storitev, kot tudi npr. storitve načrtovanja konstrukcij. Vložnik ugovora je predlagal, da urad zavrne znamko v celoti, vendar urad meni, da ostale storitve, na katere se nanaša ugovarjani znak „HUMANPOWER“ v razredu 36, 37 in 38 niso enake ali podobne storitvam, na katere se nanašata znamki vložnika ugovora, zato je za te storitve nadaljeval postopek registracije znamke.

Tožeča stranka tožbo vlaga zoper delno zavrnitev prijave znamke „HUMANPOWER“ v besedi zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava na podlagi prve in tretje točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). V izogib ponavljanju se sklicuje na navedbe in dokaze, ki jih je navedla v upravnem postopku, pri čemer izpostavlja, da so med znamkami pomembne vizualne razlike, saj so znamke sestavljene iz različnega števila znakov, različen je tudi začetek znamk „HU/MA“. Ker je začetek znamk najpomembnejši, te razlike ni mogoče kar ovreči, še posebej je razlika opazna, ker se izpodbijana znamka začne na črko H, ki je v slovenskem jeziku zelo redko v rabi in je s tem tudi zelo opazna. Poleg tega prijavljeni znak vsebuje slikovne elemente (slika možica v krogu), grafične (stilizirane črke) in barvne elemente (oranžna in bela barva). Očitno je tudi, da si znamki fonetično nista podobni; obe sicer vsebujeta besedo „POWER“ in se v tem delu enako izgovorita, to pa je tudi edino, kar imata znamki fonetično skupnega. V vsem ostalem se namreč razlikujeta: različno število zlogov, različen začetek (HJÚ:/M?N), različna izgovorjava tudi dela MAN, v besedi HUMAN se MAN izgovori kot M?N, poudarek je na HJU:, izgovorjava dela MAN pa je neizrazita in v ozadju. Pri predhodnih znamkah, kjer je beseda MAN samostojna, pa se MAN izgovori kot M?N, torej razpotegnjeno ter s poudarkom. Če razdelimo znamko vložnika ugovora smiselno v dva dela, beseda MAN v prvi vrsti pomeni mož, torej osebo moškega spola, kot tako pa jo bo dojemal tudi povprečni slovenski potrošnik, kot npr. v kombinaciji „man and wife“, torej mož in žena. Beseda POWER pa pomeni moč, sila, sposobnost, ta pa je tudi identična drugemu delu prijavljene znamke. Na drugi strani imamo besedo HUMAN, ki pomeni človek, človeško, kar pa se seveda bistven o razlikuje od moža, ki predstavlja zgolj osebo moškega spola. Pri besedi HUMAN je potrebno poudariti, da ima dva pomena, in sicer pomeni (Slovar slovenskega knjižnega jezika): a.) osebo, ki kaže v odnosu do okolja pozitivne moralne lastnosti, človeški: do svojih nasprotnikov je bil human (biti human s podrejenimi; humana zakonodaja; humano čustvo; humani; odnosi (ki ima namen pomagati ljudem, človekoljuben: human človek; humana akcija krvodajalcev) b.) nanašajoč se na človeka: humani virus/humana biologija. Šele pomen pod točko b) je povezan s človekom kot osebo, torej MAN (podobno kot angleški prevod, na katerega se sklicuje tožena stranka), vendar pa je na pomen znamke potrebno gledati s perspektive povprečnega slovenskega potrošnika in ne slovarja, za katerega pa bo pomen besede HUMAN v prvi vrsti pod točko a), torej predvsem povezan s človeškim kot dobrodelnih, npr. biti human (dober, človeški), humanitarna akcija (dobrodelna), humana (dobrodelna) organizacija. Če ima znamka vložnika ugovora MAN POWER predvsem pomen - da je moč, da daje moč (zelo energetski, agresiven pomen) - pa HUMAN POWER pomeni neka dobra, dobrodelna moč (pozitiven, neagresiven pomen). Pri tem pa je potrebno poudariti, da je znamka „MANPOWER“ opisovalna za delo, kar priznava tudi urad v izpodbijani odločbi, zaradi česar je njena razlikovalna moč nizka. Taka znamka, ki bolj ali manj opisuje storitve, za katere jo imetnik uporablja, se namreč potrošnikom ne vtisne v spomin na enak način kot znamka z visoko stopnjo razlikovalnosti. Po mnenju tožeče stranke je urad napačno presodil, da glede storitev za razrede 35, 41 in 42 NK obstaja podobnost z znamkama vložnika ugovora. Znamka tožeče stranke pokriva vse storitve v razredu 35, kar pa ne velja za znamki vložnika ugovora. Pri razredu 41 znamka vložnika ugovora pokriva storitve inštrukcij ter izobraževanje in šolanje. Te storitve niso podobne storitvam vzgoje, razvedrila, izvajanja prireditev v živo, podeljevanja nagrad. Pri razredu 42 znamki vložnika ugovora vsebujeta naslednje storitve v razredu 42: storitve vsakovrstnega testiranja, ki ne spadajo v druge razrede ter začasne in stalne storitve, ki jih nudi profesionalno osebje. Prva storitev je zelo specifična in je podobna tudi zelo specifično navedenim storitvam v razredu 42. Druga (začasne in stalne storitve, ki jih nudi profesionalno osebje) pa je izredno nedefinirana storitev in zato pravzaprav ne pokriva nobene storitve. Nikjer ni opredeljeno, katero je profesionalno osebje (to je na vsakem področju delovanja človeka definirano drugače), zato ni moč ugotoviti, kakšne so začasne in stalne storitve tega osebja. Razlaga, da pokriva pravzaprav vse storitve, ki so v razredu 42, je prekoračitev pooblastil, saj storitev ne more biti navedena tako, da jo je treba tolmačiti. Očitno je, da v razredu 42 med pravnim svetovanjem, svetovanjem in izdelava programov za obdelavo podatkov v zvez s poklicnimi testi in navodili kadrom (ne gre za svetovanje za testiranje, temveč za svetovanje za obdelavo podatkov), oblikovanjem spletnih strani; tehničnim načrtovanjem konstrukcij, podobnost s storitvami vsakovrstnega testiranja ne obstaja. Tožeča stranka meni, da med njeno znamko „HUMANPOWER“ in znamkama vložnika ugovora obstaja določena mera podobnosti, vendar ne v meri, ki jo predpisuje točka b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1, ki je bil podlaga za zavrnitev znamke. Po tej določbi mora med znamkama obstajati tako velika podobnost, da obstaja verjetnost zmede v javnosti, pri čemer verjetnost zmede vključuje verjetnost povezovanja med znamkama. Da bi ugotovili, ali je zgornji pogoj izpolnjen, je potrebno upoštevati tudi distinktivnost oziroma razlikovalnost znamk, saj je že Evropsko sodišče postavilo temeljno merilo (sodba št. C-39/97, točka 24), ki določa, da bolj kot je znamka razlikovalna (to pomeni, da bolj kot je fantazijska, ima svoj unikaten značaj), bolj se morajo mlajše znamke od nje razlikovati, ter obratno, torej imetniki znamk, ki nimajo velikega razlikovalnega značaja, morajo pričakovati, da se mlajše znamke od njihovih ne bodo nujno veliko razlikovale. Torej je podobnost med znamko „HUMANPOWER“ in znamkama „MANPOWER“ odvisna predvsem od tega, kako velik razlikovalni značaj imata znamki „MANPOWER“. Urad se v izpodbijani odločbi do vprašanja distinktivnosti starejših znamk ni opredelil, čeprav je rezultat primerjave v prvi vrsti odvisen ravno od tega izhodišča. Dokaze o šibkosti znamk vložnika ugovora je pavšalno zavrnila, saj po njenem mnenju število zadetkov (na iskalniku) in predhodnih znamk ni pomembno. To seveda ni res, kar je jasno povedalo že tudi Evropsko sodišče v citirani sodbi C-39/97. Potrebno je presoditi stopnjo razlikovalnosti predhodnih znamk „MANPOWER“, da bi lahko presojali podobnost z izpodbijano znamko, saj v skladu z zakonsko odločbo ni dovolj neka pavšalna ocena podobnosti, temveč mora obstajati verjetnost, da bo prišlo do zmede med primerjanima znamkama (vključno s povezovanjem). In ta verjetnost se razlikuje, če na trgu obstaja ena zelo originalna znamka ali pa je je podobnih znamk že na stotine. Eden izmed najbolj pomembnih in enostavnih kriterijev za ugotavljanje razlikovalnega značaja je število znamk v veljavnih bazah, ki vsebujejo določen znak. Več kot je zadetkov, manj je znak razlikovalen. Pri znamkah vložnika ugovora „MANPOWER“ tako ugotovimo, da besedo POWER (ki je skupni element z izpodbijano znamko) vsebuje več kot 700 znamk, ki so veljavne v Sloveniji (od tega več kot 550 evropskih, 60 slovenskih, 150 mednarodnih znamk), za besedo MAN pa je zadetkov še bistveno več 4000 (3800 evropskih, 79 slovenskih, 330 mednarodnih znamk). Pogostost oziroma generičnost pa nam lahko pokaže tudi število zadetkov v iskalnikih, in sicer je za besedno zvezo MAN POWER na iskalniku ... .si kar 82.000 zadetkov, na .... pa kar 40 milijonov. Glede na izredno veliko število znamk, znakov, in firm, ki vsebujejo besedo POWER ali MAN, ter tudi na splošno razširjenost besedne zveze MAN POWER, je očitno, da predhodni znamki nimata veliko razlikovalnega značaja, zato je tudi varstvo teh znamk temu prilagojeno. Njen imetnik namreč ne more pričakovati, da se bodo mlajše znamke od njiju v veliki meri razlikovale. V zvezi s primerjavo znaka MANPOWER je bila izdana tudi odločba št. 4355/2004 MANPOWER AL DIA vs. MPOWER, v kateri je OHIM pri primerjavi znakov ugotovil, da med znakoma ni podobnosti. Kljub temu, da vsebujeta isto prvo črko (M) in besedo POWER, so razlike med znakoma tako velike, da ni nevarnosti zamenjave. Sklepno tožeča stranka predlaga da sodišče izpodbijano odločbo v zavrnilnem delu spremeni tako, da znamko št. Z-200571726 HUMANPOWER v sliki v celoti prizna za vse prijavljeno blago in storitve v razredih 35, 36, 37, 38, 41 in 42, oziroma da odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje ter toženi stranki naloži, da tožeči stranki povrne stroške tega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da primerjava obeh besed kaže, da se besedi razlikujeta le v dveh črkah, kar pri dolgih besedah ni bistvenega pomena, še posebej zato, ker je beseda „MANPOWER“ v celoti vsebovana v prijavljenemu znaku „HUMANPOWER“. Meni, da črka „h“ po svoji izrazitosti ne odstopa od vseh ostalih črk slovenske abecede. Glede slikovnih elementov poudarja, da gre za množico konceptualnih enakih elementov, ki na enak način ilustrirajo vsebino obeh znakov. Pri besednem znaku gre za širšo zaščito, saj oblika, v kateri se znak dejansko uporablja, ni definirana. Torej moramo upoštevati ugotovljeno podobnost ob primerjavi zapisa samih besed „manpower“ in „humanpower“. Primerjani znaki so izrazito podobni tudi po pomenski plati. Gre pravzaprav za enak pomen oziroma vsebino znakov. Slovenski potrošnik bo besedi „man“ in „human“ v povezavi z besedo „power“ dojel kot vsebinsko enaki ali vsaj zelo podobni, saj obe angleški besedi pozna kot pojma za človeka, ki ju bo v povezavi z angleško besedo „power“ v prvi vrsti razumel kot človeško moč, s pomenskimi odtenki pa se vsaj v smislu dojemanja blagovne znamke v trenutnem stiku z obema znamkama ne bo ukvarjal. Znaki so si podobni v toliko bistvenih vidikih, da obstaja velika verjetnost, da jih bo potrošnik medsebojno zamenjaval oziroma povezoval. Ne gre za to, da bi jih moral dojeti kot identične, temveč bi bil lahko zaradi enakega pomena oziroma vsebine znakov in enakega koncepta in vizualnih elementov lahko pomisli, da gre za istega ponudnika storitev. V zvezi z oceno podobnosti storitev meni, so „storitve, ki jih nudi profesionalno osebje„ res opredeljene zelo široko, vendar jih moramo v tem najširšem smislu upoštevati, saj so kot take v povezavi z znamko registrirane. Urad je že v izpodbijani odločbi pojasnil, da znamka direktno ne opisuje storitev, za katere jo imetnik uporablja, vsaj ne slovenskemu potrošniku in da ima znak precejšnjo razlikovalno moč. Ločiti moramo, ali znak direktno opisuje neko storitev na način, ki potrošniku jasno in nedvoumno pove, da gre natanko za to določeno storitev, ali pa znak sicer na določen način nakazuje na vrsto ali neko tipično lastnost te storitve, vendar na način, ki ni običajen za označevanje oziroma opisovanje te storitve. Za slovenskega potrošnika prav gotovo ni običajno, da bi z besedno zvezo „manpower“ povezoval prav z izrazom delovna sila in s storitvami, povezanimi z upravljanjem delovne sile, veliko bolj je verjetno, da pojem razume v direktnem prevodu kot človeška moč, ki se lahko navezuje tudi na ostala področja človekovega delovanja v smislu človeškega prizadevanja, uspešnosti itd. Toženi stranki pa se zdi sporno ravno to, da tožeča stranka v povezavi s svojimi storitvami, ki so enaki ali podobne storitvam vložnika ugovora, želi v vsebinskem smislu na konceptualno enak način promovirati svojo dejavnost. Tožena stranka meni, da izpisi registriranih znamk, ki vsebujejo besedi „man“ ali „power“, ne povedo ničesar o razlikovalnosti besedne zveze „manpower“, saj imajo znamke, ki vsebujejo eno ali drugo besedo v povezavi s katerimkoli drugim pojmom lahko absolutno drug pomen, ki nima nobene pomenske povezave z besedo manpower, lahko pa se navezujejo tudi na povsem drugo blago in storitve. Tudi število zadetkov za pojem „manpower“ na internetnem iskalniku o razlikovalnosti znamke „MANPOWER“ ne pomeni nič, saj ni nobenega dokaza, da se ti zadetki nanašajo na pojem, ki v enem od slovenskih prevodov pomeni „delovno silo“.

V pripravljalni vlogi z dne 9. 11. 2008 tožeča stranka poudarja, da vizualna razlika ni podana le v dveh črkah, kar bi pomenilo, da se v znamki razlikujeta v dveh črkah (npr. steblo-stekla), temveč se ta razlika odraža na način, da znamka tožeče stranke vsebuje dve črki več. Poleg tega je zelo pomembna pozicija teh dveh črk, saj je velika razlika, ali se nahajata na začetku (HUMANPOWER/MANPOWER) sredini (MANHUPOWER/MANPOWER) ali na koncu znamk (MANPOWERHU/MANPOWER). Ne strinja se, da je pomen obeh besednih zvez enak, nasprotno, četudi gre za besede v tujem jeziku, jih slovenski potrošnik ne bo enačil. Pri tem ni nujno, da potrošnik tuj jezik pozna v taki meri, da njun pomen prevede in zazna slovnično pravilno, dovolj je, da njun pomen jasno loči, četudi po svoji presoji. V navedenem primeru gre za besede, ki asociirajo na različne osnove, zato bo pomen vsekakor drugačen. Tožeča stranka prereka pavšalni oceni podobnosti glede razredov 35, 41 in 42, ki jih podaja tožena stranka. Samo zato, ker so storitve navedene v istem razredu, še ne pomeni, da med njimi obstaja podobnost. Za vsako posamezno prijavljeno storitev je potrebno na podlagi različnih kriterijev presoditi, ali podobnost obstaja. Ponovno oporeka razlagi „storitve profesionalnega oseba“. Nikjer ni definirano, kaj te storitve obsegajo, zato se ne morejo raztezati poljubno glede na to, zoper kakšno znamko je ugovor naperjen. Če je seznam prijavljen nerazumljivo, mora ta riziko nositi imetnik take znamke, saj je krivda na njegovi strani, ne pa imetniki drugih pravic. Glede na vse navedeno vztraja pri svoji tožbi.

Sodišče je tožbo poslalo tudi stranki z interesom A. INC, ki jo zastopa patentni zastopnik A.A. iz A., vendar odgovora na tožbo ni podala.

Tožba ni utemeljena.

V skladu s točko b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 (Uradni list RS, št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo) se kot znamka ne sme registrirati znak, ki je enak ali podoben prejšnji znamki druge osebe in če se blago ali storitve, na katere se nanašata znak in znamka, enaki ali podobni, zaradi česar obstaja verjetnost zmede v javnosti, pri čemer verjetnost zmede vključuje verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko. Za obstoj zavrnilnih razlogov za registracijo znamke po citirani zakonski določbi morata biti hkrati izpolnjena oba pogoja: enakost oziroma podobnost prijavljenega znaka in registrirane znamke ter enakost oziroma podobnost blaga/storitev, na katere se nanaša prijavljeni znak in registrirana znamka. V praksi Sodišča Evropskih skupnosti se verjetnost zmede interpretira v smislu zmede potrošnika glede izvora blaga ali storitev, kar pomeni, da potrošnik nepravilno domneva, da blago izvira od enega proizvajalca oziroma ponudnika storitev ali od ekonomsko povezanih družb (sodba št. C–251/95 z dne 11. 11. 1997 v zadevi Sabel proti Puma z dne 11. 11. 1997 in št. C-120/04 z dne 6. 10. 2005 v zadevi Medion proti Thompson). Za podobne je v smislu citirane določbe točke b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 šteti tiste znake, ki povprečnemu potrošniku ne omogočajo ločevati med blagom oziroma storitvami različnih proizvajalcev oziroma ponudnikov storitev, s čimer bi bila izničena temeljna funkcija blagovnih znamk - to je razlikovati blago oziroma storitve različnih proizvajalcev blaga oziroma ponudnikov storitev na trgu. Podobnost med znaki se po ustaljeni upravni in sodni praksi ugotavlja po metodi celovite presoje, po kateri se znaki med seboj primerjajo z vizualnega, fonetičnega in pomenskega vidika. Znaki se med seboj primerjajo tako, kot so prijavljeni, pri čemer je treba upoštevati vse sestavne elemente in najbolj dominantne dele, če jih je mogoče določiti.

V obravnavani zadevi je predmet presoje, ali je prijavljena znamka tožeče stranke v besedi in grafični obliki „HUMANPOWER“ zamenljivo podobna dvema predhodno registriranima znamkama stranke z interesom „MANPOWER“ v besedi št. 9080562 ter znamke „MANPOWER“ v besedi in grafični obliki št. 200370926“ za storitve iz razredov 35, 41 in 42. Urad je prijavljeno znamko primerjal s predhodnima znamkama in ugotovil, da so si primerjani znaki podobni tako z vizualnega, pomenskega, do določene mere pa tudi s fonetičnega vidika, s čimer se strinja tudi sodišče iz razlogov, navedenih v izpodbijani odločbi, ki jih sodišče na tem mestu v izogib ponavljanju ponovno ne navaja (2. odstavek 71. člena ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 119/08 - odločba Ustavnega sodišča). V zvezi s tožbenimi ugovori je treba najprej ugotoviti, da je dominantni del znaka nedvomno tista beseda ali drug element, ki ima pomembno pozicijo v znaku in ga povprečni potrošnik lahko doživlja kot dominanten element za prijavljeno blago ali storitve; da bi znamka opravljala svojo razlikovalno in ločevalno funkcijo v gospodarskem prometu, se mora predvsem razlikovati v dominantnem delu, ki ga kot takega doživlja povprečni potrošnik. V več odločbah je sodišče ES navedlo, da je relevanten potrošnik oseba, ki je „razumno obveščena, pozorna in pazljiva“ (na primer sodba št. C-299/99 v zadevi Philips proti Remington). Ne glede na to, da je dejanski potrošnik lahko tudi neveden ali brez interesa, pa je povsem jasno, da se raven potrošnikove pozornosti spreminja v odvisnosti od sektorja prodaje blaga oziroma storitev; potrošnikova raven pozornosti je višja pri dragem blagu oziroma pri dragih storitvah in nižja pri vsakodnevnem blagu oziroma blagu in storitvah široke potrošnje; v obravnavni zadevi bi glede na vrsto in obseg prijavljenih storitev težko govorili, da gre za visoko raven potrošnikove pozornosti; gre torej za potrošnika s povprečno stopnjo pozornosti in ki storitveno znamko doživlja predvsem na podlagi prvega vtisa.

Tudi po presoji sodišča je pri celostni obravnavni primerjanih znakov urad izhajal iz pravilnega izhodišča, da predstavlja dominantni del predhodnih znamk beseda „MANPOWER“, ki jo je treba primerjati s prijavljeno barvno znamko, ki vsebuje besedno zvezo „HUMANPOWER“, pri čemer črko „O“ predstavlja zapolnjen krog s stilizirano podobo človeka, ki po presoji sodišča ne izstopa v taki meri, da bi predstavljal njen razlikovalni del. Pri prijavljenem znaku je torej dominanten njen besedni del, kar velja tudi za predhodni znamki. Sodišče namreč meni, da je treba pri vseh vidikih kot tudi pri celostni analizi primerjanih znakov izhajati iz dejstva, ki je viden že na prvi pogled - da je namreč besedna zveza „MANPOWER“ iz predhodnih znamk v celoti vsebovana v prijavljenem znaku „HUMANPOWER“. Po presoji sodišča je zato odločilnega pomena, da besedna zveza prijavljenega znaka v celoti predstavlja del besedila predhodnih znamk, pri čemer prijavljeni znak nima takšnega razlikovalnega elementa, ki bi pripomogel k njegovi večji razlikovalnosti v primerjavi s predhodno znamko. Povedano drugače; ni mogoče v vsakem primeru vnaprej postaviti pravila, da določenega znaka, ki je sestavljen iz dela predhodne znamke, ni mogoče registrirati, vendar pa mora takšen znak vsebovati še druge elemente, ki ga v smislu prvega odstavka 42. člena ZIL-1 v povezavi s točko b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 ločijo od predhodne znamke Slednje pa v obravnavani zadevi ni podano, saj se primerjani znaki v dominantnem besednem delu razlikujeta le po besedici „hu“ in po figurativnem elementu s stilizirano podobo človeka, ki pa ne izstopa v taki meri, da bi predstavljal njen razlikovalni del. Sodišče se namreč strinja z ugotovitvijo, da so si oblikovni elementi obeh znakov močno podobni in da gre za množico konceptualno enakih elementov; od stiliziranega človeka, ki na enak način ilustrira vsebino obeh znakov, do položaja figure z razširjenimi rokami, ki je postavljena v temnejši krog. Gre torej za tako podobno konceptualno rešitev v oblikovnem in vsebinskem smislu, da bi potrošnik z veliko verjetnostjo znaka imel za dve različici in ju pripisal istemu izvoru. Pri besednih znamkah je začetni del besedila ponavadi res tisti del, ki opravlja razlikovalno funkcijo oziroma si ga povprečni potrošnik najbolj zapomnil. Sodišče meni,, da črka „h“ po svoji izrazitosti ne odstopa od ostalih črk slovenske abecede, pri čemer tožeča stranka ne ponudi nobenih argumentov za njen zaključek, da se ta črka redko pojavlja v slovenskem jeziku. Tožeča stranka sicer pravilno našteva nesporne razlike vizualne med primerjanimi znaki (znamke sestavljene iz osem oziroma deset znakov, različen je tudi začetek znamk „HU/MA“), vendar te razlike niso takšne, da bi se prijavljena znamka od predhodnih znamk razlikovala v takšni meri, da bi bila izključena možnost njunega medsebojnega povezovanja. Že urad je ugotovil, da se dolžina besed razlikuje za dve črki, kar pri tako dolgih besedah ni bistvenega pomena še posebej zato, ker je beseda „MANPOWER“ v celoti vsebovana v prijavljenem znaku „HUMANPOWER“. Začetni črki „HU“ v besedi „HUMANPOWER“ zato ne vplivata na celoten videz besede v tolikšni meri, da bi jo povprečno pozoren potrošnik brez težav ločil od besede „MANPOWER“. Registrirana znamka, katere znak je v običajnih črkah, za njenega imetnika predstavlja pravico, ki ni omejena le na uporabo običajnih, standardnih črk, pač pa se v praksi za sprejemljivo uporabo šteje tudi uporaba v različnih grafizmih črk, barvah ali z dodatkom kakšnega drugega enostavnejšega grafičnega elementa. Zato je registracija znamke v običajnih črkah v črni barvi, kot je to v primeru predhodnih znamk, splošno sprejeta kot pravica, ki je širša kot registracija figurativne znamke. Urad je tako pravilno ugotovil, da pri prijavljeni znamki barve ni mogoče upoštevati kot odločujoč razlikovalni element v odnosu do črno-belega znaka vložnika ugovora, saj zaščita znamke v črno-beli tehniki ne opredeljuje barve, v kateri se bo znak uporabljal na trgu.

V večini primerov ni mogoče ločiti vizualne percepcije določene besedne zveze od pomena besede, saj črke potrošnik poveže v besedo, ki jo dojame kot znak z neko vsebino. Sodišče se strinja z ugotovitvijo, da so si primerjani znaki izrazito podobni po pomenski plati; z vidika povprečnega slovenskega potrošnika in njegovega poznavanja angleškega jezika gre pravzaprav za enak pomen oziroma za enako oziroma vsaj za zelo podobno vsebino znakov. Ni sporno, kaj vse pomeni besedna zveza „humanpower“ v angleškem jeziku glede na prevod v slovarju (človeška moč (angleško power [p?u?] = moč, sile, sposobnost (telesna in duševna); human [hjú: m?n] = človek, človeški; Enak oziroma vsaj zelo podoben pomen pa ima tudi besedna zveza „man power“ (angleško man [mćn] = mož, človek, človeštvo). V obeh primerih gre torej za besedi, sestavljeni iz dveh pomenskih delov, pri čemer povprečnemu potrošniku po presoji sodišča ni mogoče pripisati, da bo besedo „man“ v besedni zvezi „man power“ razumel le kot pojem „moški“, besedo „human“ v besedni zvezi „human power“ pa kot človek oziroma človeški (human). Že urad je pravilno opozoril na notranje nasprotje med tem, da tožeča stranka na eni strani povprečnemu potrošniku pripisuje minimalno znanje angleškega jezika, pri čemer naj ne bi poznal enega od dveh povsem enakovrednih in običajnih pomenov besede „man“ (človek/moški), na drugi strani pa mu pripisuje zaznavanje izraznih odtenkov, kot je agresivnost v besedni zvezi „manpower“ in človekoljubno moč (dober, dobrodelen, človeški) v skovanki „humanpower“. Sodišče se strinja z zaključkom, da bo slovenski potrošnik besedi „man“ in „human“ v povezavi z besedo „power“ dojel kot vsebinsko enaki ali vsaj zelo podobni, saj obe angleški besedi pozna kot pojma za človeka, ki ju bo v povezavi z angleško besedo „power“ v prvi vrsti razumel kot „človeško moč“, in ne bo pozoren na vse pomenske odtenke obeh besednih zvez. Besedna zveza „manpower“ za slovenskega potrošnika zato ne more pomeniti izraza za delovno silo oziroma ne more biti opisovalna za delo, takšnega zaključka tudi ni mogoče najti v izpodbijani odločbi, kot to zmotno navaja tožeča stranka. Splošno znano je in temu je sledila tudi sodna praksa, da imajo znamke močan notranji razlikovalen učinek, kolikor so sestavljene iz besednih, sestavljenih, grafičnih ali tridimenzionalnih znakov, ki obravnavani vsak zase ali skupno, nimajo nobene zveze s proizvodi, ki jih označujejo. Verjetnost zmede v javnosti pa je toliko večja, kolikor bolj se razlikovalni učinek prejšnje znamke izkaže za pomembnega. Znamke, ki imajo močan razlikovalen učinek, zato uživajo širše varstvo, kot znamke, katerih razlikovalni učinek je šibkejši. Urad je v zvezi s tem pravilno ugotovil, da ima izraz „manpower“ kot človeška moč v povezavi z nekaterimi storitvami na nek način pojasnjevalno vlogo in le na posreden način nakazuje na vrsto dejavnosti (na primer upravljanje z delovno silo, kadrovanje...). Znamka „MANPOWER“ direktno torej ne opisuje storitev, za katere jo imetnik uporablja in ima po presoji sodišča precejšnjo razlikovalno moč. Sodišče se strinja s stališčem tožene stranke iz odgovora na tožbo, da za slovenskega potrošnika ni običajno, da bi z besedno zvezo „manpower“ povezoval prav z izrazom delovna sila in s storitvami, povezanimi z upravljanjem delovne sile, bolj je verjetno, da pojem razume v direktnem prevodu kot človeška moč, ki se lahko navezuje tudi na ostala področja človekovega delovanja; zato je za urad sporno ravno to, da tožeča stranka v povezavi s svojimi storitvami, ki so enaki ali podobne storitvam vložnika ugovora, želi v vsebinskem smislu na konceptualno enak način promovirati svojo dejavnost. Tudi v tožbi tožeča stranka vztraja na stališču, da je razlikovalna moč predhodnih znamk nizka, kar utemeljuje z dejstvom, da obstajajo številne znamke, ki vsebujejo besedo „man“ ali pa „power“ in veljajo v Sloveniji, na generičnost pa naj bi kazalo tudi veliko število zadetkov na internetnem iskalniku ...si in .... Glede na pogostost pojavljanja obeh besed ali pa besedne zveze „manpower“ ni mogoče zaključiti, da ta znak ni razlikovalen, saj se razlikovalnost znaka ocenjuje glede na to, ali je znak v povezavi s storitvami, ki jih označuje, kakorkoli opisovalen, ne pa glede na obstoj podobnih (registriranih) znamk na trgu. Zato tudi veliko število zadetkov na internetnem iskalniku o razlikovalosti predhodnih znamk ne povedo ničesar. Sodišče nadalje meni, da so si primerjani znaki tudi fonetično podobni. Ni sporno, da se prijavljeni znak „humanpower“ izgovarja kot „hjúm?n p?u?“, znak vložnika ugovora pa kot „mćn p?u?“ in da sta si sta znaka identična v drugem delu besedne zveze v besedi „power“, pri čemer povprečni potrošnik pri izgovorjavi besed „man“ ne bo zaznal razlike v izgovorjavi samoglasnika („mćn“ v primerjavi s „m?n“). Pri primerjavi obeh znakov po zlogih se razlikujeta zgolj v prvem zlogu prijavljenega znaka, v zadnjih treh zlogih pa sta si enaka („hju-m?n-pa-ue“ oziroma „mćn-pa-u?“). Čeprav gre za različen prvi zlog obeh besed, ki mu navadno pripisujemo večji pomen, pa glede na tri enake zloge, ki mu sledijo oziroma sestavljajo znamko vložnika ugovora v celoti, se tudi sodišče se strinja z zaključkom, da lahko govorimo o določeni fonetični podobnosti znakov.

Glede na ugotovljeno visoko stopnjo podobnosti znakov se lahko prijavljena znamka registrirana le za tiste storitve, ki nimajo nič skupnega z registriranimi storitvami, oziroma se s prijavljenim znakom lahko označujejo le storitve s povsem drugega področja. Zato je urad (v sicer neizpodbijanem delu odločbe) tudi registriral prijavljeno blago iz razreda 36, 37 in 38, kjer gre za storitve s področja posredovanja nepremičnin, gradbeništva, telefonskih storitev in podobno, ki niso ni v nobeni zvezi z registriranimi storitvami vložnika ugovora. Urad je pravilno in podrobno obrazložil, zakaj meni, da je podana istovetnost oziroma podobnost med prijavljenimi in registriranimi storitvami, in za vse storitve naredil primerjavo, zato se v tem delu sodišče na razloge izpodbijane odločbe (stran 7 in 8) v izogib ponavljanju sklicuje, tožeča stranka pa je v tožbi ponavlja ugovore, dane v postopku registracije znamke. Sodišče v zvezi oceno podobnosti storitev iz razreda 41 NK še dodaja, da so storitve vzgoje in storitve izobraževanja med seboj neločljivo povezane, torej lahko govorimo o sorodnih oziroma o podobnih storitvah. V tem razredu ima tožeča stranka prijavljene še storitve razvedrila, izvajanja prireditev v živo, ter podeljevanja nagrad „delovni sili“. Ker gre tudi pri storitvah razvedrila lahko za prireditve, povezane s kadrovskim nagrajevanjem, so tudi te storitve lahko podobne oziroma tesno povezane s storitvami izobraževanja ali kadrovanja, ki jih pokrivata znamki vložnika ugovora v razredih 35 in 41. V razredu 42 so prijavljene storitve: pravno svetovanje, oblikovanje spletnih strani, ter tehnično načrtovanje konstrukcij, vložnik ugovora pa ima v tem razredu registrirane začasne in stalne storitve, ki jih nudi profesionalno osebje. Sodišče se strinja z oceno, da so „storitve, ki jih nudi profesionalno osebje„ opredeljene zelo široko, vendar jih moramo v tem najširšem smislu upoštevati, saj so kot take v povezavi z predhodnima znamkama tudi registrirane. Storitve, ki jih nudi profesionalno osebje, so lahko tako s področja pravnih ali oblikovalskih storitev, kot tudi s področja načrtovanja konstrukcij, ki jih ima prijavljene tožeča stranka in je urad tudi v tem delu utemeljeno zavrnil prijavo znamke za te storitve.

Glede odločbe OHIM-a št. 4355/2004 MANPOWER AL DIA vs. MPOWER, tudi sodišče meni, da ga ni mogoče primerjati s obravnavano zadevo, saj gre za vsebinsko, vizualno in fonetično zelo različna znaka. Pa tudi sicer je Upravno sodišče že večkrat zavzelo stališče, da OHIM-ove odločbe niso obvezni pravni vir, zato urad ni zavezan k upoštevanju njihovih odločitev (na primer sodba U 1406/2003 z dne 29. 3. 2005).

Glede na vse navedeno je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Ker je sodišče tožbo zavrnilo je zavrnilo tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka, saj na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 v tem primeru vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Pravni pouk temelji na določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1.