Jedro

Ni potrebe, da bi utemeljitev ocene obsegala bolj podrobno razlago kriterijev, da bi se tožnik lahko seznanil z razlogi za oceno. Pravilno je zavzeto stališče, da skupna utemeljitev ocene, kot izhaja iz ocenjevalnega lista, vsebuje temeljne razloge za oceno, pomembne za odločitev, ter da ocenjevalni list ni namenjen natančnemu pojasnjevanju dela javnega uslužbenca po vseh kriterijih, temveč se od delodajalca zahteva, da na ocenjevalnem listu zgolj na kratko utemelji oceno, delodajalec pa lahko oceno delovne uspešnosti dodatno obrazloži v postopku preizkusa ocene in še v sodnem postopku.

Ocenjevalec mora izpolniti Ocenjevalni list za oceno delovne uspešnosti javnega uslužbenca v ocenjevalnem obdobju ter javnega uslužbenca seznaniti s pisno oceno in utemeljitvijo. Vse to je toženka storila, saj je njen ocenjevalec tožnika seznanil s pisno oceno in utemeljitvijo, kot vse izhaja iz ocenjevalnega lista, na katerem sta podpisa tako ocenjevalca kot javnega uslužbenca - tožnika.

Sodišče prve stopnje je izpodbijano oceno tožnikovega dela zadostno vsebinsko preizkusilo ter ugotovilo, kako in po katerih kriterijih je bil tožnik ocenjen. Na tej podlagi je pravilno ugotovilo, da je skupna ocena "zelo dobro" za leto 2020 pravilna, zato je tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepa komisije za preizkus ocene in ocenjevalnega lista utemeljeno zavrnilo oz. ga upoštevaje, da sodišče nima pristojnosti ocenjevati delovne uspešnosti javnih uslužbencev in toženki ne more naložiti vsebinske ocene javnega uslužbenca, v delu, v katerem se zavzema za naložitev toženki, da ga oceni odlično, tudi pravilno zavrglo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepa komisije tožene stranke, št. ... z dne 22. 4. 2021 in ocenjevalnega lista za oceno delovne uspešnosti javnega uslužbenca (tožnika) v ocenjevalnem obdobju od 1. 1. do 31. 12. 2020 z dne 29. 1. 2021 kot nezakonitih in vrnitev zahteve tožnika za preizkus ocene delovne uspešnosti toženki v ponovno odločanje ter da je toženka dolžna oceniti delovno uspešnost tožnika kot javnega uslužbenca v ocenjevalnem obdobju od 1. 1. 2020 do 31. 12. 2020 skladno z Zakonom o sistemu plač v javnem sektorju in Uredbo o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (I. točka izreka). S hkrati izdanim sklepom je sodišče zavrglo tožbo v delu, da sodišče tožnika za leto 2020 (v ocenjevalnem obdobju od 1. 1. 2020 do 31. 12. 2020) oceni odlično (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženki povrniti potrebne stroške postopka v višini 687,75 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (III. točka izreka).

2. Zoper celotno sodbo in sklep se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov: bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bil za ocenjevalno obdobje za leto 2020 ocenjen z oceno zelo dobro. Vendar z izpodbijano oceno ni bil seznanjen v skladu z določili Uredbe o napredovanju uslužbencev v plačilne razrede, saj je prejel zgolj opis oziroma skupno utemeljitev ocene in standardizirano tabelo, v kateri je s križcem označena ocena tožnika po kriterijih, kot jih določa priloga III. Uredbe. Izpostavlja, da dosega rezultate in opravlja delo visoko nad pričakovanji, pri njegovem ocenjevanju pa niso bili upoštevani zahtevani kriteriji za ocenjevanje niti njegovo dejansko delo in odnos do dela. Ne strinja se z ocenami po posameznih elementih delovne uspešnosti in z navedbami v ocenjevalnem listu. Tako je za zanesljivost pri opravljanju dela tožnik nepravilno prejel oceno zelo dobro namesto pravilno odlično, saj je svoje delo opravljal visoko nad pričakovanji in ne drži nekonkretiziran očitek toženke, da je bilo potrebno tožnika pogosto večkrat pozivati, da določena dela opravi. Za kvaliteto sodelovanja in organizacijo dela je tožnik nepravilno prejel oceno dobro, čeprav bi moral biti ocenjen z oceno odlično. Toženka tožniku s tem v zvezi neutemeljeno očita domnevno neprimeren odnos do A. A., nezakonito je tudi pisno opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 12. 2020. Tožnik nadalje zanika verbalni konflikt z B. B. Nekorektno je tolmačenje tožnikovega elektronskega sporočila z dne 7. 2. 2020, ki ga ni mogoče šteti za nobeno grožnjo. Za druge sposobnosti v zvezi z opravljanjem dela je tožnik nepravilno prejel oceno dobro, saj bi moral za ta element delovne uspešnosti prejeti oceno odlično. Tožnik je svoje delo ves čas opravljal visoko nad pričakovanji, zato bi moral biti za leto 2020 ocenjen z oceno odlično. Ocena tožnika iz leta 2019 je v skupni utemeljitvi ocene enaka kot za leto 2020, čeprav je bil tožnik v letu 2019 ocenjen z oceno odlično, v letu 2020 pa oceno zelo dobro. Tožnik je bil diskriminiran v razmerju do ostalih sodelavcev, ki imajo več nerešenih zadev oz. konfliktov, ker je aktiven član sindikata C. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je izpodbijano odločbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, niti teh kršitev, ki jih pavšalno in nekonkretizirano uveljavlja pritožba. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

5. Tožnik je bil za leto 2020 ocenjen z oceno delovne uspešnosti zelo dobro. Ocena zelo dobro pomeni zelo dobro opravljeno delo, to je nad pričakovanji glede na kriterije ocenjevanja (peti odstavek 2. člena Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede - Uredba; Ur. l. RS, št. 51/2008 s spremembami in dopolnitvami), ki so določeni v prvem odstavku 17. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami in dopolnitvami).

6. Na podlagi izpeljanega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta bila ocena in sklep komisije za preizkus ocene sprejeta v zakonitem postopku, sprejeta ocena je objektivna in nepristranska ter ustrezno obrazložena, tožnik je bil z njo tudi pravilno seznanjen. Delo tožnika se je v primerjavi z delom v letu 2019 (ko je bil ocenjen odlično) spremenilo tako, da tožnik dela v letu 2020 ni opravljal visoko nad pričakovanji ter je bilo pri njegovem delu v tem letu ugotovljenih nekaj pomanjkljivosti in neustreznosti, ki so vplivale na nižjo oceno po posameznih elementih delovne uspešnosti in posledično na nižjo skupno oceno delovne uspešnosti. Sodišče prve stopnje je na podlagi teh ugotovitev zaključilo, da je ocena "zelo dobro" za delovno uspešnost tožnika v letu 2020 objektivna in nepristranska in tako pravilna in zakonita. Ugotovitve in zaključki sodišča prve stopnje so zadostno obrazloženi, da je omogočen ustrezen preizkus tudi v smislu kriterijev ocenjevanja v skladu s prvim odstavkom 17. člena ZSPJS in Uredbo.1 Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhajajo ugotovitve o pomanjkljivi zanesljivosti tožnika; njegovem mestoma neprimernem odnosu do pravosodnih policistov kandidatov in konfliktu s sodelavcem, kar je botrovalo nižji oceni po elementu kvalitete sodelovanja in organizacije dela; izpostavljen je tudi tožnikov nekonstruktivni predlog glede opravljanja rentgenskega nadzora pošiljk, ki je vplival na nižjo oceno drugih sposobnosti v zvezi z opravljanjem dela (14. do 18. točka obrazložitve odločbe sodišča prve stopnje). Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljilo s povsem jasno razdelanimi in izčrpno argumentiranimi razlogi, v okviru katerih se je opredelilo do vseh bistvenih navedb strank, zato sodišče druge stopnje izpostavljene zaključke sodišča prve stopnje povzema in jim pritrjuje. Ker tožnik v svoji pritožbi v okviru pavšalno zatrjevanih pritožbenih razlogov zgolj povzema svoje že na prvi stopnji izpostavljene očitke in argumente zoper pravilnost sprejete ocene delovne uspešnosti, jih sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju zavrača sklicujoč se na prvostopno obrazložitev, v nadaljevanju pa le na kratko odgovarja na izrecno izpostavljene pritožbene navedbe.

7. Že sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja materialnopravno pravilno zaključilo, da sta ocena in sklep komisije za preizkus ocene dovolj podrobno obrazložena, saj ni potrebe, da bi utemeljitev ocene obsegala bolj podrobno razlago kriterijev, da bi se tožnik lahko seznanil z razlogi za oceno. Pravilno je zavzeto stališče, da skupna utemeljitev ocene, kot izhaja iz ocenjevalnega lista (priloga A2 in B12), vsebuje temeljne razloge za oceno, pomembne za odločitev, ter da ocenjevalni list ni namenjen natančnemu pojasnjevanju dela javnega uslužbenca po vseh kriterijih, temveč se od delodajalca zahteva, da na ocenjevalnem listu zgolj na kratko utemelji oceno, delodajalec pa lahko oceno delovne uspešnosti dodatno obrazloži v postopku preizkusa ocene (tako sodba VDSS Pdp 587/2021 z dne 18. 11. 2021) in še v sodnem postopku (odločbe VDSS Pdp 492/2021 z dne 25. 11. 2021, Pdp 892/2015 z dne 17. 3. 2016, Pdp 97/2015 z dne 17. 9. 2015 in druge), kar je toženka tudi storila. Tudi sklep komisije za preizkus ocene z dne 22. 4. 2021 (priloga B21) je ustrezno sestavljen in povsem zadostno obrazložen. Pravilno in skladno s sodno prakso (sklep VSRS VIII Ips 36/2021 z dne 1. 3. 2022) je tudi stališče prvostopenjskega sodišča, da postopek pred komisijo za preizkus ocene ni strogo formalen postopek niti po določbah ZSPJS niti po Uredbi.

8. Neutemeljena je pritožbena navedba, da tožnik z oceno ni bil seznanjen v skladu z določili Uredbe, ker naj bi prejel zgolj opis oziroma skupno utemeljitev ocene in standardizirano tabelo, v kateri je s križcem označena ocena tožnika po kriterijih, kot jih določa priloga III. Uredbe. Že sodišče prve stopnje je sklicujoč se na četrti odstavek 4. člena Uredbe pravilno pojasnilo, da mora ocenjevalec izpolniti Ocenjevalni list za oceno delovne uspešnosti javnega uslužbenca v ocenjevalnem obdobju (Priloga I), ter javnega uslužbenca seznaniti s pisno oceno in utemeljitvijo. Vse to je toženka storila, saj je njen ocenjevalec D. D. tožnika 29. 1. 2021 seznanil s pisno oceno in utemeljitvijo, kot vse izhaja iz ocenjevalnega lista (priloga A2 in B12), na katerem sta podpisa tako ocenjevalca D. D.) kot javnega uslužbenca - tožnika (E. E.). Iz skupne utemeljitve ocene glede na kriterije ocenjevanja v povezavi s pričakovanji na delovnem mestu izhaja, da je tožnik zanesljiv pri opravljanju dela, izpolnjuje dogovorjene obveznosti ter točno in popolno prenaša informacije brez dodatnih potreb pojasnjevanja; vse predpisane naloge za delovno mesto izvaja strokovno in v skladu z veljavnimi standardi in pravili stroke; kvaliteta dela je nad pričakovanji; obveznosti so opravljene v skladu s predvidenimi roki in veljavnimi standardi; je samostojen in podaja natančna navodila. Iz podatkov spisa ne izhaja, da bi ocenjevalni list vseboval standardizirano tabelo, v kateri bi bila (zgolj) s križcem označena ocena tožnika po posameznih kriterijih iz priloge III Uredbe, kot to v pritožbi neutemeljeno ponavlja tožnik.

9. Tožnik v pritožbi nadalje izpostavlja, da dosega rezultate in opravlja delo visoko nad pričakovanji, pri njegovem ocenjevanju pa niso bili upoštevani zahtevani kriteriji za ocenjevanje niti njegovo dejansko delo in odnos do dela. Bistvo pritožbenih očitkov se tako po vsebini nanaša na izpodbijanje dejanskega stanja, vendar pa je sodišče prve stopnje po presoji sodišča druge stopnje pravilno ugotovilo odločilna dejstva ter pravilno presodilo, da je ocena delovne uspešnosti tožnika za leto 2020 (zelo dobro) utemeljena.

10. Tožnik tako v pritožbi neuspešno ponavlja svoje nestrinjanje z ocenami po posameznih elementih delovne uspešnosti in z navedbami v ocenjevalnem listu. Njegovo subjektivno nekritično zavzemanje, da bi za zanesljivost pri opravljanju dela moral pravilno prejeti oceno odlično, namesto prejete ocene zelo dobro, se izkaže kot neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi izpeljanega dokaznega postopka s pomočjo zaslišanja ocenjevalca D. D. pravilno zaključilo, da je moral slednji tožnika večkrat pozivati, da pripravi seznam panik stikal, čemur tožnik vse do konca januarja 2021 ni sledil, čeprav se je zavezal to opraviti "ob naslednji nočni izmeni". Neutemeljena je pritožbena graja o nekonkretiziranem očitku toženke, da je bilo potrebno tožnika pogosto večkrat pozivati, da določena dela opravi, saj je toženka v okviru preizkusa ocene in v sodnem postopku pravočasno povsem določno s primerom naloge priprave seznama panik stikal pojasnila, zakaj si tožnik po tem elementu delovne uspešnosti v navedenem letu (2020) ne zasluži najvišje ocene, za katero se s pritožbo še nadalje neuspešno zavzema. Sodišče prve stopnje je tudi prepričljivo obrazložilo, zakaj ni verjelo tožniku, da naj bi šlo pri pripravi seznama panik stikal za tožnikovo obveznost iz leta 2021 (ko jo je šele izvršil) in ne iz leta 2020 (ko je tožnikov nadrejeni D. D. tožnika na izdelavo seznama večkrat pozval).

11. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da je na oceno tožnika po elementu kvaliteta sodelovanja in organizacija dela v letu 2020 vplivalo več pomanjkljivosti oz. neustreznosti pri delu tožnika, kar je toženka upoštevala v okviru relevantnih kriterijev ocenjevanja po Uredbi. Čeprav tožnik v svoji pritožbi ponovno zanika neprimeren odnos do pravosodnih policistov kandidatov, predvsem A. A., sodišče druge stopnje ne dvomi v zaključek sodišča prve stopnje, da je tak neprimeren odnos v tistem obdobju vendarle obstajal, saj ga je neposredno ali posredno zaznalo več tožnikovih sodelavcev, tako tedanji poveljnik F. F., kateremu sta se mlajša pravosodna policista A. A. in G. G. zaupala o stiski zaradi tožnika, kakor tudi sodelavec H. H. (uradni zaznamek v prilogi B9). Sicer pa je neprimerni odnos v razgovoru s poveljnikom F. F. opisal tudi A. A. sam (uradni zaznamek v prilogi B3), enako tudi v svoji izpovedbi, zaslišan kot priča, ko je potrdil, da je pomoč glede trpinčenja na delovnem mestu iskal pri odvetniški pisarni. Sodišče druge stopnje ne dvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je poskus minimaliziranja očitkov tožniku iz leta 2020 v okviru izpovedbe priče A. A. pravilno ocenilo kot neprepričljiv, nedvomno motiviran tudi s sedanjim prijateljskim odnosom, o katerem je priča A. A. prav tako izpovedoval. Sodišče druge stopnje po vsem obrazloženem ne dvomi v zakonitost pisnega opozorila tožniku z dne 23. 12. 2020 (priloga B11), ki je bilo izdano prav zaradi odnosa tožnika do A. A., sicer pa je bila izpodbijana ocena po elementu kvalitete sodelovanja in organizacije dela sprejeta zaradi ugotovljenega ravnanja tožnika in njegovega takratnega odnosa do kandidata A. A. in ne na podlagi podanega pisnega opozorila pred odpovedjo. Čeprav tožnik v pritožbi ponovno zanika verbalni konflikt s sodelavcem B. B., sodišče druge stopnje ne dvomi v pravilnost prvostopnih ugotovitev, da je med njima prišlo do konflikta, ko je tožnik prišel v I. center zavoda in sodelavcu B. B. poskusil odvzeti tipkovnico in miško, ki ju je takrat uporabljal (uradni zaznamek v prilogi B8, izpovedba priče B. B., nenazadnje pa tudi tožnika). Pravilen je prvostopni zaključek, da je fizični odvzem tipkovnice osebi, ki računalnik uporablja, vsaj neprimerna znotraj urejenega delovnega okolja, tovrstno ravnanje ustvarja konfliktno ozračje med sodelavci, zato po kriteriju kvalitete sodelovanja in organizacije dela utemeljuje sprejeto oceno dobro. Slednjo tudi sodišče druge stopnje sprejema kot objektivno in nepristransko.

12. Neutemeljeno je tudi tožnikovo pritožbeno zavzemanje, da bi mu po elementu druge sposobnosti v zvezi z opravljanjem dela pripadala ocena odlično. Sodišče druge stopnje ni moglo slediti tožnikovemu pritožbenemu zavzemanju, da je nekorektno tolmačenje tožnikovega elektronskega sporočila z dne 7. 2. 2020 (priloga B2), v katerem je tožnik ob podaji povsem legitimnega predloga v zvezi z ureditvijo opravljanja rentgenskega nadzora pošiljk vendarle "zagrozil", da bo v primeru neupoštevanja njegovega predloga preklical soglasje za delo z ionizirajočim sevanjem. Sodišče druge stopnje sprejema prvostopni zaključek, sprejet na podlagi izpovedbe priče D. D. in obrazložitve komisije za preizkus ocene, da bi tožnikovo samovoljno prenehanje opravljanja rentgenskega nadzora paketov pomenilo kršitev tožnikovih pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, hkrati pa zaradi okrnjenega nadzora nad predmeti, ki se vnašajo v zavod, tudi tveganje za varnost zavoda. Ob upoštevanju kvalitete siceršnjega dela tožnika (samostojnost, podaja natančnih navodil), sodišče druge stopnje po tem elementu delovne uspešnosti tožniku podano oceno dobro sprejema kot ustrezno, objektivno in nepristransko. Navedenega zaključka tožnik ne more spremeniti niti s pavšalnim pritožbenim ponavljanjem svojih sindikalnih aktivnosti, kar naj bi botrovalo diskriminaciji pri ocenjevanju v primerjavi z ostalimi sodelavci. Glede pritožbenih ponavljanj, da naj bi bila ocena tožnika iz leta 2019 v skupni utemeljitvi ocene enaka kot za leto 2020, čeprav je bil tožnik v letu 2019 ocenjen z oceno odlično, v letu 2020 pa z oceno zelo dobro, sodišče pritrjuje prvostopnemu zaključku, da temu ni tako. Sodišče prve stopnje je že pravilno ter z izpostavljanjem posameznih elementov utemeljitve ocene v letu 2019 (ki so v letu 2020 izostale) izčrpno pojasnilo, da ravno primerjava obeh ocen v skupni utemeljitvi (priloga A7 in A2) pokaže razliko v delu tožnika v obeh navedenih letih in utemeljuje različno skupno oceno delovne uspešnosti.

13. Po vsem obrazloženem sodišče druge stopnje zaključuje, da je sodišče prve stopnje izpodbijano oceno tožnikovega dela zadostno vsebinsko preizkusilo ter ugotovilo, kako in po katerih kriterijih je bil tožnik ocenjen. Na tej podlagi je pravilno ugotovilo, da je skupna ocena "zelo dobro" za leto 2020 pravilna, zato je tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepa komisije za preizkus ocene in ocenjevalnega lista utemeljeno zavrnilo oz. ga upoštevaje, da sodišče nima pristojnosti ocenjevati delovne uspešnosti javnih uslužbencev in toženki ne more naložiti vsebinske ocene javnega uslužbenca, v delu, v katerem se zavzema za naložitev toženki, da ga oceni odlično, tudi pravilno zavrglo.

14. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano odločbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena istega zakona).

15. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).

1 Kriteriji za ocenjevanje javnih uslužbencev so določeni v prvem odstavku 17. člena ZSPJS, podrobno opredelitev po elementih delovne uspešnosti pa vsebuje Priloga III Uredbe (tretji odstavek 3. člena Uredbe). Delovna uspešnost se ocenjuje upoštevaje rezultate dela; samostojnost, ustvarjalnost in natančnost pri opravljanju dela; zanesljivost pri opravljanju dela; kvaliteto sodelovanja in organizacijo dela ter druge sposobnosti v zvezi z opravljanjem dela.