Jedro

Gospodarska pogodba je le tista pogodba, pri kateri imata obe stranki položaj gospodarskega subjekta. Ne zadošča torej, da ima tak položaj le ena pogodbena stranka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Ljubljani zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 14.129,53 EUR s pripadki (točka I izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 1.281,12 EUR s pripadki (točka II izreka).

Pritožbo vlaga tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga razveljavitev (pravilno spremembo) izpodbijane odločitve tako, da bo zahtevku v celoti ugodeno, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da gre za terjatev iz gospodarske pogodbe in da je le-ta zastarala. Poudarja, da ne gre za terjatev iz gospodarske pogodbe, saj za to niso izpolnjene predpostavke, ki jih določa 13. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Sodba je v tem delu tudi pomanjkljiva in je ni mogoče preizkusiti. Sodišče ni pojasnilo, zakaj je potrebno šteti, da gre za terjatev iz gospodarske pogodbe. Opozarja, da je bila med klubom in tožečo stranko 28. 5. 2011 sklenjena pogodba o odstopu terjatve, zato tožeča stranka izkazuje svojo aktivno legitimacijo. Vprašanje, ali gre v konkretnem primeru za terjatev iz gospodarske pogodbe, zato ni relevantno. Potrebno je upoštevati petletni zastaralni rok in ugotoviti, da do zastaranja ni prišlo. Iz računa z dne 16. 10. 2006 izhaja, da je rok plačila 8 dni po prejemu računa. Upoštevajoč, da tožena stranka računa ni mogla prejeti preden je bil izdan in da med pravdnima strankama ni spora o tem, kdaj je bil izdan, je zastaranje lahko začelo teči najprej 25. 10. 2006, torej deveti dan po izstaviti računa. Glede na to, da je bila tožba vložena 29. 10. 2011, petletni zastaralni rok ni iztekel. Opozarja tudi na dejstvo, da je tožena stranka po prejemu opomina poslala klubu dopis z dne 21. 12. 2006, iz katerega izhaja, da se zaveda svojega dolga in ga tudi pripoznava. Upoštevajoč 364. člen OZ se je zastaranje, s to, vsaj posredno pripoznavo, pretrgalo ter začelo teči znova. Ker je sodišče napačno ugotovilo, da je vtoževana terjatev zastarala, ostalih dejstev niti ni ugotavljalo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je neutemeljena.

Kadar je sodba brez razlogov o dejstvih, ki so odločilna samo z vidika pravne presoje, ki jo ponuja pritožnik oziroma pravne presoje pritožbenega sodišča, ne pa tudi z vidika pravne kvalifikacije kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje(1), ne gre za postopkovno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pač pa za zmotno uporabo materialnega prava, posledica česar je tudi nepopolna ugotovitev dejanskega stanja. Pritožbeni očitek o storjeni kršitvi je tako neutemeljen.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi zastaranja. Takšno odločitev je oprlo na ugotovitev, da gre v konkretnem primeru za terjatev iz gospodarske pogodbe, ki zastara v treh letih. Ta rok pa je iztekel še pred vložitvijo tožbe.

Pritožbeno sodišče v zvezi z ugotovitvijo, da gre za terjatev iz gospodarske pogodbe, pritrjuje pritožbi, da (doslej) ugotovljena dejstva ne dajejo podlage za tak zaključek.

Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitve, da je bila tožeča stranka (pravilno: pravni prednik tožeče stranke) v času, ko je potekalo svetovno mladinsko prvenstvo v umetnostnem drsanju, to je v času od 3. 3. 2006 do 12. 3. 2006, upraviteljica drsališča Z. in ugotovitve, da je v tem okviru opravljala tudi pridobitno dejavnost z oddajanjem prostorov v najem, zaključilo, da je le-ta gospodarski subjekt v smislu 4. odstavka 13. člena OZ, terjatev, ki jo uveljavlja in izvira iz uporabe dvorane Zalog, pa je zato terjatev iz gospodarske pogodbe.

Tak zaključek je vsaj preuranjen. Pojem gospodarske pogodbe opredeljuje OZ v 13. členu. Tako je gospodarska pogodba le tista pogodba, pri kateri imata obe stranki položaj gospodarskega subjekta (primerjaj drugi odstavek 13. člena OZ). Ne zadošča torej, da ima tak položaj le ena pogodbena stranka(2). Ugotovitve, ali ima tudi tožena stranka v zvezi s sporno terjatvijo oziroma pogodbo, iz katere naj bi izvirala, položaj gospodarskega subjekta, pa razlogi izpodbijane sodbe ne vsebujejo. V tem pogledu je torej zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje.

Vendar pa takšna ugotovitev v konkretnem primeru ni relevantna, saj je odločitev sodišča prve stopnje, čeprav iz drugih razlogov, vseeno pravilna. Terjatev je namreč zastarala tudi ob upoštevanju splošnega petletnega zastaralnega roka.

Po 336. členu OZ prične zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev. Pravico terjati pa ima takrat, ko terjatev dospe. Glede na to, da je bila v konkretnem primeru za dospelost terjatve potrebna aktivnost upnika, to je pravnega prednika tožnika, v smislu zahteve za plačilo oziroma izstavitve računa(3), pa se začetek zastaranja ne navezuje na to, kdaj je bila tožena stranka dejansko pozvana, da plača za uporabo dvorane oziroma na to, kdaj je prejela račun, pač pa na rok, v katerem bi jo pravni prednik tožnika moral pozvati na plačilo oziroma izstaviti račun. V nasprotnem primeru bi namreč lahko prišlo do neupravičenega podaljševanja zastaralnega roka.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je prvenstvo v umetnostnem drsanju trajalo v času od 3. 3. 2006 do 12. 3. 2006. Primeren rok za izstavitev računa oziroma poziva za plačilo za uporabo dvorane in drugih stroškov povezanih s tem, bi bil po mnenju pritožbenega sodišča 15-dnevni rok. Ob upoštevanju takšnega roka je zastaralni rok začel teči 28. 3. 2006. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v času, ko je ta rok tekel, ni prišlo do njegove prekinitve ne z morebitno pripoznavo, prav tako pa tudi ne z vložitvijo izvršilnega predloga s strani pravnega prednika tožnika dne 23. 7. 2007(4).

Tako iz vsebine dopisa z dne 21. 12. 2006, ki ga je tožena stranka poslala pravnemu predniku tožeče stranke, ne izhaja, da bi tožena stranka v smislu 364. člena OZ dolg pripoznala. Pripoznava je sicer res lahko konkludentna, vendar pa mora biti kljub temu jasna, nepogojna in določna. Iz konkretnega dopisa pa ne izhaja, da tožena stranka priznava, da pravnemu predniku tožnika iz naslova uporabe dvorane in stroškov karkoli dolguje, ampak ga zgolj obvešča, da se glede kritja stroškov dogovarja z načelnico, ker jim je bilo tako tudi rečeno. S tem je tožena stranka po mnenju pritožbenega sodišča zgolj ponovila svoje stališče, da se je stroške že pred njihovim nastankom zavezala kriti občina.

Zastaranje pa ni bilo pretrgano niti z vložitvijo izvršilnega predloga s strani pravnega prednika tožnika, saj je bil tožbeni zahtevek v pravdi, do katere je prišlo zaradi vloženega ugovora tožene stranke, pravnomočno zavrnjen (primerjaj sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 10/2012 z dne 1. 8. 2012 – priloga B16). V skladu z 366. členom OZ se zato šteje, da zastaranje ni bilo pretrgano.

Na vprašanje teka zastaralnega roka tudi nima vpliva dejstvo, da je bila med H. in tožnikom 28. 5. 2011 sklenjena pogodba o odstopu terjatve. Ker dolžnik pri cesiji ne sodeluje, se namreč njegov položaj ne sme poslabšati in lahko proti prevzemniku uveljavlja tudi tiste ugovore, ki bi jih lahko uveljavljal proti odstopniku do takrat, ko je izvedel za odstop. To velja tudi za ugovor zastaranja (primerjaj 421. člen OZ).

Ker je petletni zastaralni rok začel teči 28. 3. 2006 in do njegove prekinitve, kot je bilo pojasnjeno, ni prišlo, se je iztekel 28. 3. 2011. Tožba v tej zadevi je bila vložena 19. 10. 2011, to je že po njegovem izteku. Sodišče prve stopnje je tako, čeprav iz napačnih razlogov, odločilo pravilno, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičen. Odločitev o tem je že vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (154. člen v zvezi s 165. členom ZPP).

(1) Sodišče prve stopnje je, ko je uporabilo 13. člen OZ, menilo, da za presojo, ali je šlo v konkretnem primeru za gospodarsko pogodbo, zadošča, da je ena od pogodbenih strank gospodarski subjekt. (2) Primerjaj tudi stališče N. Plavšak v Obligacijskem zakoniku s komentarjem (splošni del), prva knjiga, stran 140. (3) Nobena od pravdnih strank ni trdila, da bi bil rok za izpolnitev določen (2. odstavek 299. člena OZ)

(4) Pri trditvi, da je bil predlog za izvršbo vložen, in kdaj je bil vložen, gre za neprerekano trditev tožeče stranke na naroku 29.8.2012.