Jedro

Toženka bi bila na predlog tožnika pri izračunu točk glede na vrednost spornega predmeta dolžna upoštevati tudi določbo tretjega odstavka 12. člena OT, na katero se sklicuje tožnik. Vendar iz spisa Bpp 244/2023, ne izhaja, da je tožnik podal takšen predlog. V pritožbi zoper sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu I P 23/2018 z dne 6. 12. 2022, je tožnik sicer res priglasil stroške v višini 625 odvetniških točk, a to samo po sebi ne more šteti kot (smiseln) predlog na podlagi četrtega odstavka 14. člena v zvezi s tretjim odstavkom 12. člena OT.

Toženka je kršila določbo prvega odstavka 213. člena ZUP, ker v izreku izpodbijanega sklepa ni odločila tudi o delu tožnikovega predloga, ki mu ni ugodila. Podana je bistvena kršitev postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, saj se izpodbijanega sklepa v tem delu ne da preizkusiti.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, sklep Okrožnega sodišča v Novem mestu Bpp 244/2023 z dne 2. 6. 2023 se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 285,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Toženka je z izpodbijanim sklepom ugodila tožnikovemu predlogu za odmero stroškov za opravljeno brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) po odločbi Okrožnega sodišča v Novem mestu Bpp 244/2023 z dne 15. 5. 2023 in mu priznala znesek 373,32 EUR.

2.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bil tožnik upravičenki A. A. od 15. 3. 2023 dalje določen za izvajanje BPP, in sicer za sestavo in vložitev pritožbe zoper sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu I P 23/2018 z dne 6. 12. 2022. Toženka je ugotovila, da je tožnikov predlog za odmero stroškov in nagrade za opravljeno pravno pomoč utemeljen, v nadaljevanju pa pojasnila razloge za ugoditev zahtevku do višine 373,32 EUR in razloge za zavrnitev presežka, sklicujoč se na Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT). Tožnik je namreč priglasil 625 točk, toženka pa mu je priznala nagrado in stroške za sestavo pritožbe na podlagi Tar. št. 22/1 OT v višini 500 točk točk (400 točk + 25 % povečanje v višini 100 točk) upoštevajoč vrednost spornega predmeta v višini 9.500,00 EUR, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 300 EUR. Priznala mu je tudi izdatke za stranko v višini 2% od skupne vrednosti storitve do 1000 točk v višini 6,00 EUR ter 22 % DDV v višini 67,32 EUR, skupno torej 373,32 EUR.

Tožba

3.Tožnik v tožbi uvodoma izpostavlja, da toženka ni odločila o tistem delu predloga, ki ga je zavrnila. Razloge za delno zavrnitev je navedla le v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, z njimi se tožnik ne strinja. Navaja, da je bila tožba A. A. v zadevi P 23/2018 na Okrajno sodišče v Novem mestu vložena v letu 2018, takrat je veljala OT, ki je ob vrednosti predmeta 9.500,00 EUR določala nagrado v višini 500 točk, kar je tožnik tudi upošteval pri priglasitvi stroškov za sestavo pritožbe. Res je OT v času odločanja o glavni stvari in stroških ob vrednosti predmeta 9.500,00 EUR določala nagrado v višini 400 točk, vendar pa je v tretjem odstavku 12. člena OT določeno, da je izjemoma stranka dolžna odvetniku plačati storitve po tarifi, veljavni ob uvedbi postopka, če se med postopkom ni spreminjala vrednost obravnavanega predmeta, zaradi spremenjene tarife, veljavne v času plačila, pa je število točk za opravljeno storitev nižje za več kot 10%. V predmetni zadevi se vrednost spornega predmeta 9.500,00 EUR ni spreminjala, višina tarife pa se je znižala za več kot 20%. V času uvedbe postopka je bila 500 točk, v času plačila pa 400 točk. Glede na to bi morala toženka pri odmeri stroškov za sestavo pritožbe zoper sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu I P 23/2018 v celoti ugoditi njegovemu predlogu za priglašenih 625 točk (t. j. 500 točk, povečanih za 25%), ustrezno višji pa bi morali biti priznani materialni stroški in 22% DDV. Tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje. Priglaša stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4.Toženka je sodišču predložila spise zadeve, odgovora na tožbo ni podala.

5.Prizadeta oseba s položajem stranke A. A., prejemnica BPP, na tožbo ni odgovorila.

6.Tožba je utemeljena.

7.V obravnavani zadevi ni sporno, da je bil tožnik z odločbo Bpp 244/2023 z dne 15. 5. 2023 določen za sestavo in vložitev pritožbe zoper sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu I P 23/2018 z dne 6. 12. 2022 od 15. 3. 2023 dalje. Prav tako ni sporno, da je tožnik odobreno storitev BPP opravil in stroškovnik pravočasno vložil, toženka pa je tožniku priznala in odmerila nagrado ob sklicevanju na šesti odstavek 30. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) in določbe OT.

8.Šesti odstavek 30. člena ZBPP določa, da je odvetnik za pravno pomoč po tem zakonu upravičen do nagrade in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom v višini, izračunani po odvetniški oziroma notarski tarifi, ter v obsegu odobrene BPP. Odvetnik je dolžan voditi stroškovnik o opravljenih storitvah pravne pomoči ter ga navesti na ali priložiti k napotnici zaradi obračuna in plačila opravljenih storitev pravne pomoči (osmi odstavek).

9.Tožnik v tožbi navaja, da toženka ni pravilno uporabila določb OT, saj bi pri izračunu točk glede na vrednost spornega predmeta morala upoštevati tretji odstavek 12. člena OT, ker je bila tožba v zadevi, v kateri je bil tožnik določen za opravljanje BPP, vložena v letu 2018, torej pred spremembo tarife.

10.Glede tega se sodišče s tožnikom ne strinja. Drugi odstavek 12. člena OT določa, da je stranka dolžna plačati odvetniku storitev po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil, pomnoženi z vrednostjo točke v času plačila, povečano za DDV, če je odvetnik zavezanec za plačilo v Republiki Sloveniji. V tretjem odstavku 12. člena OT, ki bi ga po prepričanju tožnika morala upoštevati toženka, je res določena izjema od tega pravila, in sicer, da je stranka izjemoma dolžna odvetniku plačati storitve po tarifi, veljavni ob uvedbi postopka, če se med postopkom ni spreminjala vrednost obravnavanega predmeta, zaradi spremenjene tarife, veljavne v času plačila, pa je število točk za opravljeno storitev nižje za več kot 10%. Vendar četrti odstavek 14. člena OT, ki ureja uporabo tarife, določa, da so sodišča in drugi organi dolžni odmeriti odvetniške stroške ob upoštevanju določbe tretjega odstavka 12. člena te tarife na predlog odvetnika.

11.Iz tega sledi, da bi bila toženka na predlog tožnika dolžna upoštevati tudi določbo tretjega odstavka 12. člena OT, na katero se sklicuje tožnik. Vendar iz spisa Bpp 244/2023, vpogled v katerega je predlagal tožnik, sodišču pa ga je predložila toženka, ne izhaja, da je tožnik podal takšen predlog. V pritožbi zoper sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu I P 23/2018 z dne 6. 12. 2022, ki je v priloženem upravnem spisu, je tožnik sicer res priglasil stroške v višini 625 odvetniških točk, a to samo po sebi ne more šteti kot (smiseln) predlog na podlagi četrtega odstavka 14. člena v zvezi s tretjim odstavkom 12. člena OT.

12.Tudi sodna praksa je glede tega vprašanja jasna in ustaljena. Odvetniške stroške se lahko na takšen način, za katerega se zavzema tožnik, torej ob upoštevanju navedene izjeme, odmeri le na predlog odvetnika.

13.Utemeljena pa je tožba v delu, ki toženki očita, da v izreku izpodbijanega sklepa ni odločila o tistem delu tožnikovega predloga, ki ga je zavrnila. Iz izreka izpodbijanega sklepa in 3. točke njegove obrazložitve namreč izhaja kot da je toženka tožnikovemu predlogu ugodila v celoti, v 4. točki obrazložitve pa je navedla razloge, zakaj tožnikovemu predlogu ni ugodila v celoti (priznala mu je 500 točk od priglašenih 625 točk). Izrek izpodbijanega sklepa torej ni skladen z njegovo obrazložitvijo.

14.Po določilu drugega odstavka 207. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) je treba z odločbo odločiti o vseh zahtevkih stranke. Po določilu prvega odstavka 213. člena ZUP se v izreku odloči o predmetu postopka in o vseh zahtevkih strank. Toženka je kršila določbo prvega odstavka 213. člena ZUP, ker v izreku izpodbijanega sklepa ni odločila tudi o delu tožnikovega predloga, ki mu ni ugodila; gre za razliko med priglašenimi 625 točkami in priznanimi 500 točkami. Podana je bistvena kršitev postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, saj se izpodbijanega sklepa v tem delu ne da preizkusiti.

15.Sodišče je zato na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo ter izpodbijani sklep odpravilo ter zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek. Toženka mora odpraviti zgoraj obrazloženo pomanjkljivost, pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na stališča sodišča, ki se tičejo postopka (peti odstavek 64. člena ZUS-1). Novo odločbo mora izdati v roku 30 dni (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

16.Sodišče je o zadevi odločilo na podlagi pisnih vlog in pisnih dokazov brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 279.a člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, saj so se stranke glavni obravnavi pisno odpovedale.

17.Kadar sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov v pavšalnem znesku, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena brez naroka za glavno obravnavo, tožnika pa je v postopku zastopala odvetnica, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ). Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/C taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

-------------------------------

1Prim. sodbo naslovnega sodišča I U 1383/2021 z dne 11. 10. 2023 (10. točka obrazložitve), glej tudi sklepe Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 478/2022 z dne 14. 7. 2022, I Cp 303/2022 z dne 9. 3. 2022, I Cpg 178/2021 z dne 2. 2. 2022 in II Cp 1645/2019 z dne 27. 11. 2019.