Jedro

Če je upravičenec pravico vložiti izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo že realiziral, ponovna vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper isto sodbo ni dovoljena.

Izrek

Zahteva E. P., sina obsojenega M. P. za varstvo zakonitosti se zavrže.

Obrazložitev

1. S sodbo sodišča Slovenske narodne časti v Ljubljani z dne 4. 7. 1945 so bili M P. in ostali v uvodu te odločbe navedeni obsojenci spoznani za krive prestopka po točki a člena 2. Zakona o kaznovanju zločinov in prestopkov zoper slovensko narodno čast z dne 5. 6. 1941 (v nadaljevanju ZSNČ). M. P., S. M., F. H., K. K., J. P. in K. R. je sodišče obsodilo, vsakega na izgubo narodne časti za dobo desetih let, na lahko prisilno delo za dobo petih let in na zaplembo 75 % vsega premoženja v korist države, nekvarno zakoniti pravici vzdrževanja oseb, ki so jih po zakonu obvezani vzdrževati. I. S. je sodišče obsodilo na izgubo narodne časti za dobo petih let in zaplembo 50 % premoženja v korist države, nekvarno zakoniti pravici vzdrževanja oseb, ki jih je po zakonu obvezan vzdrževati. Na izgubo narodne časti so bili obsojeni še J. L. za dobo treh let, A. S. za dobo enega leta in R. K. za dobo petih let. A. S. pa je bil na podlagi določbe zadnjega odstavka 4. člena ZSNČ oproščen kazni.

2. Zoper pravnomočno sodbo je pooblaščenka sina obsojenega M. P., E. P. vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zaradi odločbe o kazenskih sankcijah. Vrhovnemu sodišču je predlagala, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. V zahtevi zagovornica navaja, da je Vrhovno sodišče že obravnavalo zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je E. P. vložil zoper navedeno sodbo in je s sodbo opr. št. I Ips 10/97 (z dne 25. 1. 2001) zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno. Zahtevo za varstvo zakonitosti pa predlagatelj sedaj ponovno vlaga iz drugih razlogov, ki v prvi zahtevi za varstvo zakonitosti niso bili uveljavljeni in jih Vrhovno sodišče še ni obravnavalo.

4. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ocenila, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena, saj so podane zatrjevane kršitve kazenskega postopka.

5. Predlagatelj in njegova pooblaščenka sta bila z odgovorom državne tožilke seznanjena.

6. Po določbi prvega odstavka 421. člena ZKP smejo zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti državni tožilec Republike Slovenije, obsojenec in zagovornik, po obsojenčevi smrti, pa jo smejo v njegovo korist vložiti osebe iz drugega odstavka 367. člena ZKP. Za obsojenca in osebe iz drugega odstavka 367. člena je vložitev zahteve časovno omejena na rok treh mesecev (tretji odstavek 421. člena ZKP). V 559. členu ZKP predvidena izjema, ki je določila, da smejo obsojenec, zagovornik in osebe iz drugega odstavka 367. člena ZKP ne glede na rok iz tretjega odstavka 421. člena ZKP zoper sodno odločbo, ki je postala pravnomočna pred uveljavitvijo tega zakona in sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti v roku dveh let od uveljavitve tega zakona. Z novelo ZKP-G (Ur. l. RS, št. 101/05) je bil rok podaljšan do 31. 12. 2008, z novelo ZKP-I (Ur. l. RS, št. 68/2008) pa do 31. 12. 2012. Na ta način je bila omogočena vložitev zahteve za varstvo zakonitosti čim širšemu krogu upravičencev za vložitev zahteve, zakon pa tudi s podaljšanjem roka ne omogoča večkratne vložitve zahteve za varstvo zakonitosti istemu upravičencu zoper isto sodno odločbo.

7. Vrhovno sodišče je v zvezi z dovoljenostjo vložitve ponovne zahteve za varstvo zakonitosti istega vložnika v več odločbah (sklep I Ips 440/2007 z dne 24. 4. 2008, sklep IV Ips 67/2008 z dne 17. 6. 2008, sklep I Ips 251/2011 z dne 26. 1. 2012 ali sodba I Ips 34860/2010 z dne 7. 4. 2012) presodilo, da če je upravičenec pravico vložiti izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo že konkretiziral (realiziral), ponovna vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper isto sodbo (odločbo) ni dovoljena. ZKP izrecno ne ureja primera večkratnega vlaganja zahtev za varstvo zakonitosti zoper isto odločbo, vendar pa, kot je poudarilo Vrhovno sodišče že v sklepu I Ips 440/2007, določb ZKP ni mogoče razlagati tako, da večkratno vlaganje zahtev za varstvo zakonitosti določbe ZKP dopuščajo. Dejstvo, da upravičenec s prvo zahtevo ni uspel, je nepomembno, ne glede na to, ali v novi zahtevi zatrjuje iste ali druge kršitve. V točki 8. citiranega sklepa je Vrhovno sodišče poudarilo, da strožji pristop k predpostavkam dovoljenosti zahteve za varstvo zakonitosti narekuje tudi razumevanje določb ZKP, ki določajo, kdaj zahteva ni dovoljena. Zahteva ne bo dovoljena, kadar je vložena zoper odločbo Vrhovnega sodišča, s katero je bilo že odločeno o zahtevi za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena v zvezi z drugim odstavkom 422. in drugim odstavkom 423. člena ZKP). Dopustiti upravičencu večkratno vlaganje zahteve za varstvo zakonitosti zoper isto sodbo bi odprlo možnosti zaobiti citirano določbo, ki izključuje vlaganje zahtev zoper odločbe, s katerimi je o zahtevi za varstvo zakonitosti odločilo Vrhovno sodišče. Primer vložitve zahteve zoper tako odločbo Vrhovnega sodišča in primer vložitve nove zahteve zoper isto sodbo sta si namreč bistveno podobna. V obeh primerih je končni cilj zahteve lahko le pridobitev nove odločbe Vrhovnega sodišča o isti stvari, to je o kršitvah v zvezi s pravnomočno sodno odločbo in postopkom, ki je tekel pred pravnomočnostjo pred sodiščem prve in druge stopnje (prvi odstavek 420. člena ZKP). Zakonodajalec je v interesu zaupanja v pravo z izključitvijo vlaganja zahtev zoper odločbe Vrhovnega sodišča o zahtevah za varstvo zakonitosti zamejil nadaljnje razpravljanje in s tem tudi negotovost v kazenskih postopkih.

8. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je predlagatelj E. P., sin M. P. (upravičenec za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti po drugem odstavku 367. člena ZKP) že vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sodbo Sodišča slovenske narodne časti v Ljubljani z dne 4. 7. 1945, št. Snč 1/45, o kateri je odločilo Vrhovno sodišče s sodbo I Ips 10/97 in I Ips 145/97 z dne 25. 1. 2001. Zahtevo E. P., sina obsojenega M. P. za varstvo zakonitosti je zavrnilo kot neutemeljeno; zahtevi T. B. in S. B., hčerk obsojenega J. B. za varstvo zakonitosti, pa je delno ugodilo in izpodbijano sodbo Sodišča slovenske narodne časti glede obsojenega J. B., po uradni dolžnosti pa še glede obsojenih M. S., F. H., K. K., M. P., K. R. in I. S. v odločbi o kazni zaplembe premoženja razveljavilo; v preostalem delu pa tudi to zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno. Kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona uveljavlja predlagatelj po pooblaščenki tudi v novi zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je Vrhovno sodišče prejelo dne 24. 3. 2016. 9. Zahtevo za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče s sklepom zavrže, če je ta nedovoljena ali prepozna (drugi odstavek 422. člena ZKP) ali če ne izpolnjuje pogojev iz prvega ali petega odstavka 420. člena. Po določbi drugega odstavka 422. člena ZKP se zahteva za varstvo zakonitosti zavrže kot nedovoljena, če je vložena zoper odločbo Vrhovnega sodišča (drugi odstavek 420. člena ZKP), če jo je vložil nekdo, ki ni imel te pravice (prvi odstavek 421. člena), ali če je prepozna (tretji odstavek 421. člena). Določbo 421. člena ZKP, ki daje upravičencu, navedenem v citiranem členu, upravičenje vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, je tako treba razumeti ozko. Če je upravičenec pravico vložiti izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo že realiziral, ponovna vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper isto sodbo ni dovoljena.

10. Ker je v obravnavanem primeru E. P., kot upravičenec za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper isto pravnomočno sodbo že vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, o kateri je Vrhovno sodišče že odločilo, je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP njegovo ponovno vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrglo.