Jedro

Revščina oz. težak ekonomski položaj (slabo plačano delo, nestalnost dela in posledično nezmožnost plačevanja preživnine za otroka) niso razlog, ki bi narekoval ugoditev prošnji za katerokoli status mednarodne zaščite.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijana odločba

1.Z izpodbijano odločbo je toženka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena, v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka). Določila mu je 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter območje držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka). Če tožnik v roku iz 2. točke izreka tega ne bo storil, se ga bo s teh območij odstranilo (3. točka izreka). Hkrati mu je za obdobje enega leta določila prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, ki pa se ne bo izvršila, če bo ta območja zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka (4. točka izreka).

2.Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik 29. 2. 2024 pri toženki vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Ob tem za ugotavljanje istovetnosti ni predložil nobenega dokumenta. Toženka mu je verjela, da prihaja iz Maroka, da je državljan te države in sprejela, da sta njegovo ime in priimek takšna, kot ju je navedel ob vložitvi prošnje in na osebnem razgovoru, t. j. A. A. Ob vložitvi prošnje je navedel, da je arabske narodnosti in muslimanske veroizpovedi in da je izvorno državo zapustil 24. 10. 2023 zaradi revščine. Uradna oseba toženke je z njim opravila osebni razgovor. Na njem je povedal, da je zadnjih osem let delal v različnih krajih po Maroku, a je bilo delo slabo plačano. Konkreten dogodek, ki je sprožil njegov odhod iz Maroka, je bila tožba oz. zahtevek njegove nekdanje žene za plačilo preživnine. Toženka je po izvedenem postopku ugotovila, da tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s slabo ekonomsko situacijo ter, da v ničemer niso izkazane okoliščine, da bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo, soočen z resno škodo ali, da bi bilo njegovo življenje kakorkoli ogroženo. Vlada Republike Slovenije je Maroko 31. 3. 2022 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (Ur. I. RS, št. 47/22) določila kot varno izvorno državo, o čemer je v postopku seznanila tudi tožnika, razlogi iz druge alineje prvega odstavka 62. člena ZMZ-1, v smislu, da Maroko za tožnika ni varna izvorna država pa tudi v ničemer niso izkazani.

Tožba

3.Tožnik zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo na podlagi 1. odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Uveljavlja bistvene kršitve določb postopka, neuporabo oz. nepravilno uporabo materialnega prava ter nepravilno oz. nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Toženka ni pravilno upoštevala njegovih navedb, da so razmere v Maroku takšne, da kljub lastnemu trudu tam ni mogel zaslužiti dovolj za dostojno življenje. Živel je v revščini, čeprav je ves čas iskal zaposlitev in opravljal različna dela, npr. kot električar, varnostnik, delavec v čistilnem servisu, v proizvodnji. A vsa so bila le občasna in slabo plačana, zato ni mogel zaslužiti dovolj zase in za svojega otroka oz. zanj plačevati preživnine. V upravnem postopku je tudi pojasnil, da v Maroku ni institucije, ki bi mu pomagala, sam pa je storil vse, kar je bilo v njegovi moči. Zato je navedba toženke na strani 4 odločbe, da tožnik, "... po svoji lastni subjektivni presoji ni zaslužil dovolj za preživetje ...", napačna. Kot edino rešitev v dani situaciji je videl odhod iz države. Če bi se moral vrniti nazaj v Maroko, bi bila situacija še slabša kot pred odhodom. Odločitev toženke, da so podani pogoji po prvi in drugi alineji 52. člena ZMZ-1 za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene, tako ni pravilna.

4.Tožnik se tudi ne strinja z ugotovitvijo toženke, da ni najti nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito zanj ni varna izvorna država. V postopku je pojasnil, da tam dostojno življenje ni bilo mogoče. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek.

5.V pripravljalnih vlogah je tožnik ponovil, da je zapustil svojo izvorno državo, ker tam ni bilo mogoče dostojno življenje in bi bilo le-to ogroženo tudi v primeru vrnitve, zatorej mu tam grozi resna škoda. Država Maroko je ustvarila razmere v katerih eni ljudje živijo lagodno, drugi pa so na robu preživetja. Država bi morala poskrbeti za vse svoje državljane, a ji je vseeno za usodo revežev.

Odgovor na tožbo

6.Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri obrazložitvi izpodbijane odločbe. Poudarja, da mednarodna zaščita ni namenjena reševanju eksistencialnih težav posameznikov, ampak so do te upravičene osebe, ki imajo utemeljen strah pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini. Tožnik takih razlogov ni navedel. Z ničemer tudi ni izkazal, da Maroko zanj ne bi bila varna država.

Dokazni postopek

7.Sodišče je v dokaznem postopku pogledalo in prebralo upravni spis, ki se nanaša na zadevo ter prilogi A 1 in A 2 sodnega spisa, ki ju je predložil tožnik. V soglasju s strankama je listine štelo za prebrane in jih ni posebej naštevalo.

8.Tožnika ni zaslišalo. Pravilno vabljen se na zaslišanje ni odzval, to pa po določbi drugega odstavka 258. člena Zakona o pravdnem postopku, v zvezi z 22. členom ZUS-1, predstavlja enega izmed utemeljenih razlogov za ne-izvedbo dokaza z zaslišanjem stranke. Biti zaslišan kot stranka je namreč pravica, ne dolžnost.

9.Tožba ni utemeljena.

Presoja sodišča

10.Toženka pravilno citira 20. člen ZMZ-1, ki v prvem odstavku definira mednarodno zaščito, to je status begunca ali status subsidiarne zaščite. Pogoji za dodelitev mednarodne zaščite v obliki statusa begunca so predpisani v drugem odstavku tega člena in določajo, da mora pri prosilcu obstajati utemeljen strah pred preganjanjem zaradi njegove pripadnosti določeni rasi/etnični skupini, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, da se prosilec zaradi takega strahu nahaja zunaj izvorne države in da zaradi takega strahu ne more oziroma noče uživati varstva te države (razloge in definicijo preganjana ureja 27. člen ZMZ-1, zatrjevana dejanja preganjanja pa morajo hkrati imeti lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1). Pogoji za dodelitev statusa subsidiarne zaščite pa so definirani v tretjem odstavku 20. člena ZMZ-1: pri prosilcu mora obstajati utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. ZMZ-1 v 28. členu resno škodo opredeljuje kot smrtno kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen v izvorni državi ali resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

11.Prosilec mora svojo prošnjo utemeljiti v skladu z 21. členom ZMZ-1, to je izkazati subjektivne okoliščine oziroma dejanja, ki so mu v izvorni državi pretile oziroma so že nastopile (zaradi razlogov iz drugega ali tretjega odstavka 2o. člena ZMZ-1), in utemeljujejo njegov strah pred preganjanem ali resno škodo. Vendar za dodelitev mednarodne zaščite ni dovolj le subjektivni element, temveč mora biti podan tudi objektivni element, to so okoliščine v izvorni državi, ki utemeljujejo prosilčev strah pred preganjanjem zaradi njegovih subjektivnih okoliščin, kar pa organ ocenjuje na podlagi splošnih in specifičnih informacij v prosilčevi izvorni državi in prosilca o tem ustno ali pisno seznani pred izdajo odločbe (prvi odstavek 22. člena ZMZ-1, v povezavi z 8. in 9. alinejo prvega odstavka 23. člena ZMZ-1).

12.Okvir prošnje za mednarodno zaščito tako začrta prosilec. Sodišče ugotavlja, da tožnik glede na zakonsko dikcijo 20. člena ZMZ-1 (sploh) ni zatrjeval dejstev, ki bi bila pravno relevantna za ugoditev njegovemu zahtevku. Vsa se nanašajo zgolj na njegov slab ekonomski položaj. Toženka je na tako dejansko podlago sprejela pravilno materialnopravno odločitev, ko je prošnjo tožnika zavrnila kot očitno neutemeljeno. Sodišče se zato na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 v celoti sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

13.Tožnik v tožbi ponavlja argumente, ki jih je že podal na razgovoru pred toženko. Ob tem lahko sodišče le dodatno pritrdi obrazložitvi toženke, da revščina oz. težak ekonomski položaj (slabo plačano delo, nestalnost dela in posledično nezmožnost plačevanja preživnine za otroka) glede na predstavljena materialnopravno izhodišča, ne predstavlja razloga, ki bi narekoval ugoditev prošnji za katerokoli status mednarodne zaščite. Prav tako, da tožba bivše žene tožnika na plačilo preživnine ne izpolnjuje kriterijev iz 27., v povezavi s 26. členom ZMZ-1. Tožba na plačilo preživnine je namreč legitimno sredstvo za dosego plačila preživnine, dejanja preganjanja v skladu s 1. A členom Ženevske konvencije pa morajo biti že v osnovi protipravna. Tako se po določbi prvega odstavka 26. člena ZMZ-1 zahteva, da so preganjanja 1. dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, zlasti pravic, ki jih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče omejiti, ali 2. da predstavljajo zbir različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali so dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic. Takih dejstev tožnik ni navajal.

14.Tožnik v tožbi ne izpodbija trditve toženke, da ga je seznanila z dejstvom, da je Vlada Republike Slovenije Maroko 31. 3. 2022, z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav, določila kot varno izvorno državo. Tudi nima konkretiziranih trditev, kakšno resno škodo bi utrpel, če bi se vrnil v Maroko. Kot razlog, da Maroko zanj ni varna država, le splošno izpostavlja, da zaradi ekonomskih razmer dostojno življenje tam ni (bilo) mogoče in da država ustvarja veliko premoženjsko neenakost med prebivalstvom. A Vrhovno sodišče je glede slabih ekonomskih razmer v izvorni državi že pojasnilo, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.

15.Toženka je tako imela tudi vso podlago za sklep, da tožnik prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1. To pa je po drugi alineji 52. člena ZMZ-1 prav tako razlog, da se njegova prošnja šteje kot očitno neutemeljena. Odločitev, da se prošnja tožnika na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 zavrne kot očitno neutemeljena, je tako pravilna.

16.Ker je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je sodišče tožbo zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

-------------------------------

1Primerjaj tudi sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, 8. točka obrazložitve.

2Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 151/2016, 21. točka obrazložitve.

Zveza

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 20, 52, 52-1, 52-2

Pridruženi dokumenti

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.