Jedro

Zakon ne določa, do kdaj je nadomestilo za preizkus terjatev mogoče zahtevati, zato ga je mogoče zahtevati tudi še v končnem poročilu.

O stroških, ki jih je moral ob prevzemu premoženja plačati pritožnik, je bilo pravnomočno in dokončno odločeno že s sklepom o razdelitvi.

Pritožniku kot prevzemniku premoženja ni mogoče naložiti v plačilo nobenih drugih stroškov, tudi stroškov nadomestila za preizkus terjatev ne, čeprav je bilo to nadomestilo upraviteljici odmerjeno šele zdaj.

Sklep o prenosu premoženja na upnika ima naravo sklepa o končni razdelitvi, zato je pravnomočno in dokončno odločeno o vseh stroških, ki jih je moral pritožnik plačati v stečajno maso zaradi prevzema premoženja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Pritožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom o nagradi upravitelja (1.) ugotovilo, v kakšni pravnoorganizacijski obliki upraviteljica opravlja svoje naloge in pristojnosti, in (2.) odločilo, da ima po pravnomočnosti sklepa pravico do plačila zadnjega dela nagrade v višini 2.069,68 EUR in 22 % DDV v višini 455,32 EUR, skupaj 2.525,00 EUR.

2. Zoper navedeni sklep se je upnik pravočasno pritožil. Navaja, da je obrazložitev sklepa povsem pomanjkljiva, pavšalna in je ni mogoče preizkusiti, ne vsebuje potrebnih razlogov, ki so tudi med seboj v nasprotju. Opozarja na sklep višjega sodišča z dne 2. 3. 2016, s katerim je bilo ugotovljeno, da so upraviteljici nastali le stroški v višini 1.733,00 EUR za nadomestilo za izdelavo otvoritvenega poročila, 1.905,00 EUR drugih stroškov in 6.187,07 EUR za nadomestilo za unovčenje stečajne mase. Ni pa ji bilo priznano nadomestilo za preizkus terjatev. Sodišče prve stopnje ji je v izpodbijanem sklepu odmerilo 100 % tega nadomestila, sklicuje pa se na 2. točko drugega odstavka 104. člena ZFPPIPP, ki določa odmero 10 % nadomestil. Nadomestilo za preizkus terjatev upraviteljici prej ni bilo odmerjeno, ker ga ni priglasila, zato sedaj ni upravičena niti do 10 % od zneska 1.733,00 EUR. Na podlagi končnega poročila lahko sodišče odloči le o 10 % nadomestil. Upraviteljici bi smel biti odmerjen le znesek 792,00 EUR (10 % nadomestila za izdelavo otvoritvenega poročila in 10 % nadomestila za unovčenje stečajne mase), kolikor bi največ smelo biti naloženo v plačilo pritožniku.

3. Upraviteljica je na pritožbo odgovorila, da je upravičena do nadomestila za preizkus terjatev, kot ji je bilo odmerjeno, in do 10 % preostalih nadomestil. S sredstvi, ki jih je imela na razpolago, niti ni mogla v celoti poravnati odobrene nagrade.

4. Upnik – pritožnik – je na to vlogo odgovoril, da je bilo že v sklepu višjega sodišča z dne 2. 3. 2016 presojeno, do katerih nagrad je upravičena upraviteljica, mednje pa ne spada nagrada za preizkus terjatev. To nagrado je tudi zahtevala šele v končnem poročilu, ko je glede na 375. člen ZFPPIPP mogoče zahtevati le še 10 % vseh priznanih nagrad stečajnemu upravitelju.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V skladu z 2. točko četrtega odstavka 103. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP ima stečajni upravitelj pravico tudi do nadomestila za preizkus terjatev. Zakon ne določa, do kdaj je to nadomestilo mogoče zahtevati, zato ga je mogoče zahtevati tudi še v končnem poročilu, ko sicer upravitelj pridobi pravico iz 2. točke drugega odstavka 104. člena ZFPPIPP (1. točka tretjega odstavka 375. člena ZFPPIPP), torej pravico do izplačila zadnjih 10 % nadomestil. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu sicer napačno kot pravno podlago za odmero nadomestila za preizkus terjatev navedlo 2. točko drugega odstavka 104. člena ZFPPIPP, saj ta ureja le izplačilo zadnjih 10 % nagrad. To pa ne spremeni dejstva, da je upraviteljica upravičena tudi do odmere nadomestila za preizkus terjatev, pri čemer si sme izplačati iz razpoložljive stečajne mase to nadomestilo v celotnem, 100 % znesku, saj je že vložila končno poročilo. V tem smislu tudi ta nagrada predstavlja "zadnji del nagrade", o izplačilu katerega prej še ni bilo odločeno.

7. Navedenega ne spremeni niti odločitev v sklepu Cst 99/2016 z dne 2. 3. 2016, s katerim je višje sodišče presojalo pravilnost sklepa o prvi splošni razdelitvi z dne 13. 1. 2016. V tem sklepu višje sodišče ni odločalo o višini nadomestil upraviteljice. Odločalo je le o tem, kateri in kolikšni stroški bremenijo stečajno maso, ki jo je kot neunovčljivo premoženje na podlagi 374. člena ZFPPIPP prevzel pritožnik. Nadomestilo za preizkus terjatev v te stroške ni bilo vključeno, saj o tem nadomestilu sodišče do takrat še ni odločalo in tega upraviteljica niti ni zahtevala. Ni pa bilo odločeno o tem, ali upraviteljici to nadomestilo sicer pripada, le upniku tega stroška ni bilo mogoče naprtiti.

8. Višine odmerjenega nadomestila za preizkus terjatev pritožnik niti ne prereka, višje sodišče pa ugotavlja, da je bilo odmerjeno v skladu s 6. členom Pravilnika o tarifi za odmero nagrade upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije ter stroških, do povrnitve katerih je upravitelj v teh postopkih upravičen – Pravilnik, in sicer v najnižjem možnem znesku – 1.420,50 EUR, kar se v skladu z 2. členom Pravilnika poveča še za DDV.

9. Vendar pa se pritožnik moti, ko navaja, da naj bi bilo plačilo teh nagrad naloženo njemu. Iz izreka izpodbijanega sklepa kaj takega ne izhaja, pa tudi v obrazložitvi sklepa ni navedeno nič takega (pri čemer se odloča le v izreku sklepa, v obrazložitvi pa ni mogoče naložiti plačila, če kaj takega ni navedeno že v izreku sklepa). O stroških, ki jih je moral ob prevzemu premoženja plačati pritožnik, je bilo pravnomočno in dokončno odločeno že s sklepom o razdelitvi, torej s sklepom z dne 13. 1. 2016 v zvezi s sklepom Cst 99/2016 z dne 2. 3. 2016. Pritožniku kot prevzemniku premoženja ni mogoče naložiti v plačilo nobenih drugih stroškov, tudi stroškov nadomestila za preizkus terjatev ne, čeprav je bilo to nadomestilo upraviteljici odmerjeno šele zdaj. Ker za odmero tega nadomestila ni poskrbela do sklepa o razdelitvi, zaradi česar o teh stroških tedaj sploh še ni bilo mogoče odločati, je zdaj prepozno, da bi lahko te stroške zahtevala od pritožnika kot prevzemnika premoženja. Sklep o prenosu premoženja na upnika ima naravo sklepa o končni razdelitvi (primerjaj trinajsti odstavek 374. člena ZFPPIPP), kar izhaja tudi iz obrazložitve zgoraj navedenega sklepa višjega sodišča z dne 2. 3. 2016 (glej 9. točko obrazložitve), zato je pravnomočno in dokončno odločeno o vseh stroških, ki jih je moral pritožnik plačati v stečajno maso zaradi prevzema premoženja.

10. Glede na to, da upraviteljica tudi sama trdi, da niti nima na razpolago sredstev za izplačilo vseh nagrad, se sicer višjemu sodišču zastavlja vprašanje smiselnosti odločanja o nagradi za preizkus terjatev, če ta ne more biti poplačana. Vendar pa to še ne pomeni, da upraviteljica nima pravice zahtevati odločitve o odmeri nagrade za preizkus terjatev, katere izplačila sicer v nobenem primeru ne more zahtevati od pritožnika.

11. Odločitev sodišča prve stopnje je kljub delno napačno navedeni pravni podlagi odločitve tako pravilna. Izpodbijani sklep je kljub tej pomanjkljivosti glede navedbe pravne podlage mogoče preizkusiti, kar dokazuje tudi pritožba sama, ki se je opredelila do vseh njegovih razlogov. Zato je višje sodišče ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje ni naredilo drugih kršitev, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, pri čemer se pravila ZPP smiselno uporabljajo na podlagi prvega odstavka 121. člena ZFPPIPP), neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

12. Pritožnik mora sam nositi stroške pritožbenega postopka na podlagi 129. člena ZFPPIPP, pa tudi zato, ker s pritožbo ni uspel (154. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZFPP, oba pa v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.