Jedro

Tožeča stranka s tem, ko je prvotno s tožbo uveljavljani zahtevek na ugotovitev nepogojne terjatve, uskladila z napotitvenim sklepom stečajnega senata in namesto nepogojne terjatve uveljavljala terjatev kot pogojno, ni spremenila tožbenega zahtevka v smislu 1. odstavka 191. člena ZPP. Če namreč prvotno uveljavljano terjatev v znesku 45.276.912,90 SIT, temelječo na poroštveni pogodbi, tožnik omeji s pogojem, gre za skrčitev zahtevka v smislu 3. odstavka 191. člena ZPP. Tako, kot je bila tožeča stranka z uveljavljanjem tožbenega zahtevka vezana na napotitveni sklep stečajnega senata, tako tudi sodišče odloča skladno z 2. členom ZPP le v mejah postavljenega tožbenega zahtevka. Če je z njim tožeča stranka uveljavljala manj, kot bi ji sicer glede na ugotovljeno dejansko stanje (nastop odložnega predloga zaradi poplačila toženkinega upnika v teku stečajnega postopka) šlo, sodišče z ugotovitvijo v razlogih sodbe, da je sicer tudi odložni pogoj že izpolnjen, ni zagrešilo v pritožbi uveljavljane bistvene postopkovne kršitve, ko je odločilo, da obstoji le pogojna terjatev tožeče stranke do tožene, kot stečajnega dolžnika.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v stroškovnem delu spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 1.809.438,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 25.5.1999 dalje do plačila.

V preostalem delu se pritožba kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je prvostopno sodišče ugotovilo, da obstoji pogojna terjatev tožeče stranke proti toženi stranki v višini 45.276.912,90 SIT z zamudnimi obrestmi v višini temeljne obrestne mere od 18.6.1997 dalje do plačila. Toženi stranki je še naložilo povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 2.809.438,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila.

Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 353. člena ZPP pravočasno pritožila tožena stranka in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico. Pritožnica ne soglaša s stališčem prvostopnega sodišča, da je sprememba zahtevka iz nepogojnega v pogojnega, zmanjšanje zahtevka in ne sprememba, v katero bi morala tožena stranka privoliti. Po njenem stališču gre za spremembo tožbenega zahtevka, ki jo sodišče sicer lahko dovoli kljub upiranju toženca, vendar sodišče o spremembi mora odločiti. Tožeča stranka je v stečajnem postopku prijavila iz naslova regresne pravice pogojno terjatev. Stečajni upravitelj je terjatev na naroku za preizkus prerekal, ker v času preizkusa kot pogojna ni več obstajala, v prijavi terjatve pa tudi ni bilo navedeno, za kakšen pogoj gre.

Tožeča stranka je namesto glavnega dolžnika že plačala 15.7.1997 in je torej na dan prijave terjatve že imela nepogojno terjatev. Sodišče tudi ni obrazložilo iz katerih odločilnih dejstev in dokazov zaključuje, da v času izdaje sodbe obstoji pogojna terjatev, iz razlogov sodbe celo izhaja, da ima tožeča stranka že nepogojno terjatev. Sodba torej o odločilnih dejstvih nima razlogov, oziroma so ti razlogi v nasprotju z listinami. Glede na specifikacijo v obrazložitvi sodbe so stroški previsoko odmerjeni, tožena stranka pa je upravičena do stroškov odgovora na tožbo, saj je šele po njem tožeča stranka uskladila zahtevek z napotitvenim sklepom. Priglasila je pritožbene stroške.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je v odgovoru na tožbo predlagala zavrnitev pritožbe in priglasila pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena le v delu, ki se nanaša na stroškovni del izreka sodbe.

Pritrditi je stališču prvostopnega sodišča, da je tožeča stranka s tem, ko je prvotno s tožbo uveljavljani zahtevek na ugotovitev nepogojne terjatve, uskladila z napotitvenim sklepom stečajnega senata in namesto nepogojne terjatve uveljavljala terjatev kot pogojno, ni spremenila tožbenega zahtevka v smislu 1. odstavka 191. člena ZPP. Če namreč prvotno uveljavljano terjatev v znesku 45.276.912,90 SIT, temelječo na poroštveni pogodbi, tožnik omeji s pogojem, gre za skrčitev zahtevka v smislu 3. odstavka 191. člena ZPP (primerjaj dr. Juhart - Civilno procesno pravo FLRJ - str. 276). Čim pa je tako, sodišču ni bilo potrebno odločati o spremembi tožbe, ker za spremembo ne gre. Izrecno uveljavljani pritožbeni razlog relativne bistvene postopkovne kršitve iz 1. odstavka 354. člena ZPP ni podan.

Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da iz prijave terjatve v stečajnem postopku, ki jo je tožeča stranka uveljavljala kot pogojno, ni razvidno, za kakšen pogoj naj bi šlo. Tako iz prijave terjatve (priloga B1), kot tudi iz tožbene naracije je razvidno, da je temelj njene pogojne terjatve pogodba o poroštvu, (priloga A2), s katero se je tožeča stranka kot solidarni porok in plačnik zavezala za plačilo obveznosti tožene stranke iz pogodbe o dolgoročnem kreditu št. 9552157, sklenjene med toženo stranko kot kreditojemalcem in B d.d. kot kreditodajalcem. Čim pa je podlaga pogojni uveljavljani terjatvi sklenjena poroštvena pogodba med tožečo stranko in upnikom tožene stranke, je jasno, da je terjatev uveljavljana pod odložnim pogojem, če bo tožeča stranka kot porok pozvana k plačilu obveznosti tožene stranke kot glavnega dolžnika in bo te obveznosti dolžnikovemu upniku plačala. Na podlagi zakonite subrogacije namreč po 1003. členu ZOR v takem primeru preide terjatev upnika do glavnega dolžnika na poroka.

Glede na zgoraj obrazloženo (glede skrčitve tožbenega zahtevka) tudi ni utemeljen pritožbeni očitek prvostopnemu sodišču, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi v nasprotju z listinami, ker sodišče samo ugotavlja, da je uveljavljana pogojna terjatev že postala nepogojna. V razlogih izpodbijane sodbe očitanih nasprotij pritožbeno sodišče ne vidi. Tako, kot je bila tožeča stranka z uveljavljanjem tožbenega zahtevka vezana na napotitveni sklep stečajnega senata, tako tudi sodišče odloča skladno z 2. členom ZPP le v mejah postavljenega tožbenega zahtevka. Če je z njim tožeča stranka uveljavljala manj, kot bi ji sicer glede na ugotovljeno dejansko stanje (nastop odložnega predloga zaradi poplačila toženkinega upnika v teku stečajnega postopka) šlo, sodišče z ugotovitvijo v razlogih sodbe, da je sicer tudi odložni pogoj že izpolnjen, ni zagrešilo v pritožbi uveljavljane bistvene postopkovne kršitve iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ko je odločilo, da obstoji le pogojna tejatev tožeče stranke do tožene, kot stečajnega dolžnika.

Tožeča stranka je, kot izhaja iz ugotovitev prvostopnega sodišča, v stečajno maso prijavila sedaj v tem postopku uveljavljano pogojno terjatev v znesku 45.276.912,90 SIT, kot je bilo že obrazloženo, z odložnim pogojem. Nastop odložnega pogoja in torej svojo terjatev kot nepogojno pa bo v stečajnem postopku skladno z 2. odstavkom 116. člena ZPPSL lahko uveljavljala in dokazovala vse do dokončne razdelitve stečajne mase. Tožena stranka zato z izpodbijanjem postavljenega tožbenega zahtevka kot pogojnega iz razloga, ker je uveljavljana terjatev že postala nepogojna, ne more uspeti.

Ker izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne tisti, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 365. člena ZPP), je bilo potrebno pritožbo v delu, kolikor se nanaša na ugotovitveni del izpodbijane sodbe, zavrniti in v tem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP).

Iz specifikacije tožeči stranki priznanih pravdnih stroškov, je razvidno, da je prvostopno sodišče njene pravdne stroške pravilno odmerilo, le v izreku sodbe je prišlo do očitne pisne pomote, saj seštevek priznanih stroškov znaša 1.809.438,00 SIT in ne 2.809.438,00 SIT. Pritožbeno sodišče je zato prvostopno sodbo v tem delu spremenilo tako, kot je razvidno iz dispozitiva te sodbe. Upoštevaje pravila ZPP o povračilu pravdnih stroškov glede na izid postopka po 1. odstavku 154. člena ZPP toženi stranki stroški odgovora na pritožbo ne gredo, saj je v tem postopku v celoti propadla.

O pritožbenih stroških obeh pravdnih strank pa je sodišče odločalo na podlagi 1. odstavka 166. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Pravdni stroški (tudi pritožbeni) so akcesorna terjatev, odvisna od uspešne uveljavitve glavne terjatve oziroma uspešnega prerekanja le-te. Ker tožena stranka s pritožbo zoper odločitev o glavnem (ugotovitvenem) zahtevku ni uspela, posebni pritožbeni stroški pa ji zaradi pritožbe zoper stroškovni del izreka sodbe niso nastali, je pritožbeno sodišče odločilo, da jih je dolžna trpeti sama. Enako je odločilo tudi o stroških tožeče strank, ki jih je priglasila za odgovor na pritožbo, saj z odgovorom ni pripomogla k boljši razjasnitvi zadeve.

Določbe ZPP/77 je pritožbeno sodišče uporabilo na podlagi I. odstavka 498. člena ZPP (Ur. l. RS 26/99).