Jedro

Sodišče sodi, da z ravnanjem tožene stranke, ki v Pozivu ni navedla in ni predložila potrdila Zavoda za plačilni promet št. 2004943131557 z dne 4. 12. 2019, tožeči stranki ni bila dana možnost, da se s relevantnimi ugotovitvami tožene stranke sploh seznani ter zavaruje in uveljavlja svoje pravice in pravne koristi v postopku verifikacije njenih starih deviznih vlog. Načelo zaslišanja stranke namreč organu nalaga, da pred odločitvijo o upravni zadevi da stranki oziroma strankam možnost, da se izrečejo o dejstvih oziroma o okoliščinah, pomembnih za odločbo, tega pa toženka v konkretnem primeru ni storila, to pa po mnenju sodišča predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP in je zato treba že iz tega razloga odločbo odpraviti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Sklada Republike Slovenije za nasledstvo št. 510-1185/2015/6 z dne 18. 4. 2017 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 EUR, povečane za 22% DDV, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od potega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo št. 510-1185/2015/6 z dne 18. 4. 2017, zavrnila zahtevo tožeče stranke za verifikacijo neizplačane stare devizne vloge (v nadaljevanju: izpodbijana odločba). Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožeča stranka k zahtevi za verifikacijo priložila fotokopije deviznih knjižic št......... in .......... z zadnjimi vpisanimi stanji leta 1981. Vlogi je predložila tudi izpise stanja in pogodb o vezavi deviznih sredstev, iz katerih je razvidno, da je stranka imetnik predmetnih deviznih vlog in da naj bi stanja na njih na dan 17. 4. 1998 znašala 4.597,26 DEM in 237.078,20 DEM. Drugih potrdil o predmetnih deviznih vlogah in njihovem stanju stranka ni predložila.

2. Na podlagi podatkov in dokumentov, ki jih je pridobila skladno s četrtim odstavkom 9. člena Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi št. 60642/08 (v nadaljevanju ZNISESČP) tožena stranka ugotavlja, da je tožeča stranka predmetni devizni vlogi v protivrednosti 183.947,87 BAM v celoti prenesla na poseben privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo v Federaciji BIH (v nadaljevanju JPR), ki se glasi na njeno ime in EMŠO ............

3. Ker četrti odstavek 146. člena ZUP določa, da pristojni organ ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe, je tožena stranka z dopisom z dne 16. 1. 2017 pisno seznanila tožečo stranko, da je bilo na podlagi podatkov in dokumentov, pridobljenih skladno z že omenjenim členom, ugotovljeno, da je stranka omenjeni devizni vlogi prenesla na svoj JPR, saj je iz potrdila Zavoda za plačilni promet Federacije BIH z dne 4. 12. 2014 razvidno, da se ta nanaša na ime stranke in njen EMŠO.......... ter, da je bil nanj izveden prenos.

4. Tožeča stranka je v dopisu z dne 9. 3. 2017 toženi navedla, da že dvajset let ne živi v Bosni in Hercegovini, razlog za to pa je težka bolezen. Poleg tega je navedla, da ni nikoli prenesla nobenih sredstev na privatizacijske račune, če pa je do tega prišlo, pa je bilo to proti njeni volji in ta prenos zato šteje za ničen. Na podlagi navedenega tožena stranka ugotavlja, da tožeča stranka v svojem odgovoru ni podala navedb, ki bi prispevale k drugačni ugotovitvi dejanskega stanja, trditev, da je stranka živela v Nemčiji ter da prenosa ni bilo, pa je pavšalna, zato je utemeljen zaključek, da je tožeča stranka sredstva z devizne vloge v celoti prenesla na svoj JPR in je bilo treba zahtevo za verifikacijo zavrniti.

5. Tožeča stranka se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo in odločitev v sporu polne jurisdikcije oziroma podrejeno, njeno odpravo in vrnitev zadeve toženi stranki v ponovni postopek, v obeh primerih pa tudi povrnitev stroškov postopka v priglašeni višini z zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe.

6. V tožbi navaja, da iz knjižic tožeče stranke nikjer ni razviden podatek, da bi bila njena sredstva prenesena na kakršenkoli privatizacijski račun, zato je tak podatek tožene stranke nedokazan. Negativnih dejstev, tj. da prenos ni bil opravljen, pa tožeča stranka ne more dokazovati, to je namreč dolžnost tistega, ki tako dejstvo zatrjuje. Dodatno navaja, da ZNISESČP določa način izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Ališić in drugi proti Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Makedoniji št. 60642/08 (v nadaljevanju: Zadeva Ališić in ostali). Sklicuje se na njen 147. odstavek, kar pomeni, da je tožena stranka zahtevo za verifikacijo neupravičeno zavrnila. Ne glede na razumljivo odločitev ESČP, v izogib zavlačevanju še dodaja, da imajo prenesene stare devizne vloge pravno naravo pogodbe o pristopu k dolgu. Agencija za privatizacijo je pristopila z zavezo, da bo poravnala dolg tožene stranke, kar pomeni, da tožena stranka ni prosta svojih obveznosti, saj je skladno s 395. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) solidarno zavezana k plačilu svoje obveznosti.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti vztraja pri sprejeti odločitvi in razlogih zanjo. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Sodbo v Zadevi Ališić in ostali je treba razumeti tako, da Republika Slovenija ni odgovorna za vloge varčevalcev, ki so bili udeleženi v postopku privatizacije v FBiH, saj so s tem prejeli pravice v razmerju do FBiH. Tožeča stranka iz razloga, ker je bila devizna vloga prenesena na JPR, sploh ni več v razmerju z banko, temveč s FBiH.

8. Tožeča stranka v pripravljalni vlogi dodaja, da je dokazala, da znašajo neporabljena sredstva na JPR toliko kot znesek, ki ga zahteva v svoji zahtevi za verifikacijo. Sama ni nikoli osebno izvršila prenosa svojih deviznih sredstev, ki jih je imela pri Glavni podružnici Sarajevo na JPR pri Agenciji za privatizacijo, niti za to ni nikogar pooblastila. Na JPR so se znašla na nezakonit in neustaven način. Privatizacijski račun je Zavod za plačilni promet odprl po uradni dolžnosti vsem polnoletnim državljanom FBiH. Banke so bile dolžne dostaviti zavodu podatke o deviznih vlogah varčevalcev, zavod pa je na privatizacijskem računu te podatke prikazal kot terjatev. Ker je bil prenos izveden brez pristanka varčevalca, je Ustavno sodišče FBiH dne 8. 1. 2001 sprejelo odločitev, s katero je navedene določbe razveljavilo.

9. Tožba je utemeljena.

10. Pravna podlaga izpodbijane odločitve so določbe ZNISESČP, s katerimi se na podlagi 1. člena določa način izvršitve sodbe ESČP v Zadevi Ališić in ostali, pri čemer se, po izrecni določbi tega člena, ukrepi po tem zakonu ne nanašajo na tiste stare devizne vloge ali njihove dele, ki so bili kakor koli izplačani ali preneseni na druge pravne osebe ali v posebne namene v skladu s predpisi držav naslednic nekdanje SFRJ ali na drugi podlagi.

11. Po prvem odstavku 6. člena ZNISESČP je upravičenec po tem zakonu fizična oseba, ki ima terjatev iz naslova neizplačane stare devizne vloge, kot je definirana v 2. členu tega zakona. Po 2. členu tega zakona pa je neizplačana stara devizna vloga po tem zakonu stanje terjatev fizične osebe do Ljubljanske banke d.d. Ljubljana, Glavne filijale Sarajevo (v nadaljnjem besedilu: Glavna podružnica Sarajevo) … na deviznih računih in na podlagi deviznih hranilnih vlog na dan 31. decembra 1991, vključno s pogodbenimi obrestmi, obračunanimi do tega datuma (v nadaljnjem besedilu: stanje na dan 31. 12. 1991), zmanjšano za izplačila posamezne podružnice Ljubljanske banke d.d. Ljubljana (v nadaljnjem besedilu: Banka) ali kogarkoli drugega po tem datumu, za neplačane obveznosti varčevalca do podružnice ali Banke in za izplačane ali poravnane zneske po 31. decembru 1991 na katerikoli podlagi. Neizplačana stara devizna vloga iz prejšnjega odstavka ni stara devizna vloga ali njen del, ki je bila na podlagi predpisov držav delovanja podružnice iz prejšnjega odstavka prenesena na drugo pravno osebo ali na posebne račune za namene posebne uporabe (drugi odstavek 2. člena). Te vloge so med drugim stare devizne vloge, ki so jih varčevalci Glavne podružnice Sarajevo v skladu s predpisi Bosne in Hercegovine prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije.

12. Med strankama ostaja sporno vprašanje ali so bila sredstva s predmetnih deviznih knjižic tožeče stranke prenesena na JPR oziroma ali je tak prenos na podlagi pridobljenih dokumentov v postopku verifikacije izkazan.

13. V skladu s 7. členom ZNISESČP se v postopku verifikacije uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek, razen če je v tem zakonu določeno drugače. Preden se izda odločba, je v skladu z 9. členom Zakona splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) treba dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (zaslišanje stranke).

14. V zvezi z ugovorom tožeče stranke, da iz priloženih knjižic tožeče stranke nikjer ne izhaja podatek, da bi bila njena sredstva prenesena na kakršenkoli privatizacijski račun, zato je tak podatek tožene stranke nedokazan, sredstva pa prenesena brez privolitve tožeče stranke, sodišče na podlagi podatkov upravnega spisa v delu, ki se nanaša na izjavo tožeče stranke pred izdajo odločbe ugotavlja, da je toženka tožeči stranki poslala poslala dopis z naslovom 'Poziv na izjasnitev z dne 16. 1. 2017' (v nadaljevanju Poziv), s katerim je tožečo stranko seznanila, da je bilo na podlagi pridobljenih podatkov in dokumentov, ugotovljeno, da je tožeča stranka predmetni devizni vlogi v protivrednosti 183.947,87 BAM v celoti prenesla na svoj JPR. Hkrati je tožečo stranko pozvala naj se o tem v izjavi roku 30 dni.

15. Po ugotovitvi sodišča iz Poziva tožene stranke ne izhaja, da bi bilo v njem navedeno, na podlagi katerih dokazov je tožena stranka prišla do zaključka, da so bila sredstva z obeh starih deviznih vlog prenesena na JPR tožeče stranke, kakor tudi ne, da bi bil takšen dokaz Pozivu toženke priložen. Po povedanem sodišče ugotavlja, da navedbe toženke v izpodbijani odločbi, da je bila tožeča stranka pred izdajo izpodbijane odločbe seznanjena, da prenos sredstev na JPR izhaja iz potrdila Zavoda za plačilni promet št. 2004943131557 z dne 4. 12. 2019, ne držijo, saj so takšne navedbe v nasprotju z dejanskim stanjem ugotovljenim v spisu. Sodišče zato sodi, da z ravnanjem tožene stranke, ki v Pozivu ni navedla in ni predložila potrdila Zavoda za plačilni promet št. 2004943131557 z dne 4. 12. 2019, tožeči stranki ni bila dana možnost, da se s relevantnimi ugotovitvami tožene stranke sploh seznani ter zavaruje in uveljavlja svoje pravice in pravne koristi v postopku verifikacije njenih starih deviznih vlog. Načelo zaslišanja stranke namreč organu nalaga, da pred odločitvijo o upravni zadevi da stranki oziroma strankam možnost, da se izrečejo o dejstvih oziroma o okoliščinah, pomembnih za odločbo, tega pa toženka v konkretnem primeru ni storila, to pa po mnenju sodišča predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP in je zato treba že iz tega razloga odločbo odpraviti.

16. Sodišče še dodaja, da opisanega ravnanja toženke v postopku pred izdajo odločbe tudi ni mogoče nadomestiti s pojasnili v odgovoru na tožbo1, saj morajo imeti relevantni razlogi za sprejeto odločitev temelj v pravilno izpeljanem ugotovitvenem postopku pred izdajo odločbe, ki je predmet presoje v upravnem sporu. Odgovor na tožbo je namenjen izjasnitvi toženke o tožbenih navedbah oziroma podrobnejšemu pojasnjevanju stališč, ki jih je že zavzela in obrazložila v izpodbijani odločbi, ne pa saniranju pomanjkljivosti oziroma nezakonitosti izpodbijane odločbe. Zato razlogov, ki jih toženka navaja šele v odgovoru na tožbo, sodišče ne more upoštevati.

17. Zato je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo istemu organu v ponoven postopek. V ponovnem postopku je organ, kateremu se zadeva v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 vrača, vezan na stališča sodišča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek tega člena).

18. Sodišče je odločilo na seji, brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

19. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnika, ki je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Sodišče mu je priznalo stroške v višini 285,00 EUR, povečano za 22 % DDV, skladno z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika, saj je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik in je zavezanec za DDV. Stroške je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

1 Toženka je namreč omenjeno potrdilo Zavoda za plačilni promet predložila šele skupaj z odgovorom na tožbo.