Jedro

Nespoštovanje 8-dnevnega roka za pripravo obrambe (3. odst. 288. čl. ZKP) v tem primeru ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe in predstavlja le nebistveno kršitev določb kazenskega postopka; glavna obravnava namreč ni bila opravljena, pač pa je bila preložena, gre pa tudi za enostavno zadevo v kateri obtoženec svojo udeležbo pri storitvi kaznivega dejanja v celoti prizna.

Izrek

Pritožbi zagovornika obtoženega B.P. se ugodi in se izpodbijana sodba v odločbah o krivdi, kazenski sankciji in stroških kazenskega postopka glede tega obtoženca spremeni tako, da se iz razloga po 1. tč. 358. čl. ZKP v zvezi s 14 čl. KZ obtoženi B.P. o p r o s t i obtožbe, ker so v udeležbi pri izvršitvi kaznivega dejanja z namenom, da si tujo premično stvar protipravno prilastijo, poskusil vzeti z vlomom v noči 11.8.1995 ob 23.45 uri na O.. ulici v Ljubljani iz tam parkiranega osebnega avtomobila, znamke Volkswagen Golf reg. št. LJ .., last M.Č. in na njegovo škodo avtoradio in oba zvočnika, kar pa jim ni uspelo, saj se je ob tem, ko je B.B. začel z demontažo zadnje police, na kateri sta bila zvočnika, pripeljala mimo policijska patrulja ter so se zato razbežali, torej so izvršitev naklepnega kaznivega dejanja začeli, pa ga niso dokončali, dejanje pa so storili tako, da je B. s svojim avtomobilom, namke Opel Kadet GSI, pripeljal do parkirnega prostora, kjer so izstopili, B. pa je pristopil k avtomobilu Č. in z izvijačem, ki ga je potisnil pod ključavnico na vratih, sprostil zatič in vrata odprl, v tem času pa sta P.in T. stala v neposredni bližini na straži, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje poskusa kaznivega dejanja velike tatvine po 1. tč. 1. odst. 212. čl. KZ v zvezi z 22 in 25 čl. KZ.

Po 1. odst. 96. čl. ZKP bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. tč. 2. odst. 92. čl. tega zakona, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika proračun.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v ... je z izpodbijano sodbo obtoženega B. P. in soobtoženca spoznalo za krive, da so v sostorilstvu storili kaznivo dejanje poskusa kaznivega dejanja velike tatvine po 1. tč. 1. odst. 212. čl. KZ v zvezi z 22 in 25 čl. KZ. Izreklo jim je pogojne obsodbe ter določilo naslednje kazni: obtoženemu B.B. pet mesecev zapora, obtoženima B.P. in K.T. pa vsakemo po dva meseca zapora, obema s preizkusno dobo dveh let, obtoženemu B. pa s preizkusno dobo štirih let. Oškodovanca M.Č. je s premoženjskopravnim zahtekvom napotilo na pravdo. Obtoženecem je naložilo tudi plačilo stroškov kazenskega postopka.

Proti navedeni sodbi se je pritožil zagovornik obtoženega B. P. iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zaradi odločbe o stroških kazenskega postopka. Predlagal je, da višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in da "na podlagi 4. odst. 95. čl. ZKP obtoženca oprosti plačila povprečnine ali pa mu dovoli obročno plačevanje".

Višja državna tožilka je, enako kot v pisnem predlogu, predlagala, da naj višje sodišče zagovornikovo pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba zagovornika je utemeljena.

Pritožnik sicer ne zanika, da so bili vsi trije obtoženci na kraju storitve dejanja, vendar pa dvomi če je sploh prišlo do poskusa kaznivega dejanja velike tatvine oziroma če je sploh bilo vlomnjeno v osebni avtomobil. Nakazuje, da naj bi bilo stanje avtomobila in v njem "posledica drugih dogodkov", še posebej pa dvomi, ali je vlogo obtoženega P. sploh mogoče šteti za straženje.

Omenjene navedbe temeljijo na domnevah oziroma predpostavkah, ne da bi pri tem pritožnik upošteval, da je obtoženi P. kaznivo dejanje v celoti priznal in da je sodišče prve stopnje to priznanje ocenilo kot iskreno. Že iz izpovedbe tega obtoženca izhajajo vsa odločilna dejstva obravnavanega kaznivega dejanja, ta pa so podprta in dopolnjena še s podatki in dejstvi, ki izhajajo iz zapisnika o ogledu kraja storitve kaznivega dejanja ter opažanj policistov o obnašanju storilcev v času storitve kaznivega dejanja in po njem. Obtožencem se ne očita, da so bili udeleženi pri izvršitvi tatvine predmetov majhne vrednosti in da bi jim šlo za to, da si pridobijo stvar take vrednosti. V spisu pa tudi ni podaktov, ki bi potrjevali pritožnikovo domnevo, da so bili predmeti kaznivega dejanja (avtoradio in dva zvočnika) stvari majhne vrednosti, zaradi česar višje sodišče ne deli mnenja pritožnika, kolikor to zatrjuje. Nespoštovanje 8-dnevnega roka za pripravo obrambe (3. odst. 288. čl. ZKP) v primerih, ki jih navaja pritožnik ter nevabljenje zagovornika na glavno obravnavo je res sicer podano, vendar v tem primeru ne predstavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, saj navedene kršitve niso vplivale na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, kot trdi pritožnik. V dveh zatrjevanih primerih namreč glavna obravnava ni bila opravljena, pač pa je bila preložena. Ker gre za enostavno kazensko zadevo in ker obtoženi P. v celoti prizna svojo udeležbo, tudi nekoliko krajši rok za pripravo obrambe po mnneju višjega sodišča ni mogel vplivati na njegove pravice do obrambe. Višje sodišče se po navedenem strinja z oceno, da je obtoženi P. storil kaznivo dejanje, katerega je obtožen in da je zanj tudi kazensko odgovoren, kar vse je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo, ne da bi pri tem bistveno kršilo določbe kazenskega postopka.

Višje sodišče pa se pridružuje zagovornikovi oceni, da je storjeno kaznivo dejanje, ki se očita obtoženemu P., majhnega pomena (čl. 14 KZ). Storjeno je bilo pred skoraj petimi leti, ostalo je pri poskusu, škodljive posledice tega dejanja so neznatne. Obtoženi P. je bil k storitvi dejanja napeljan s strani soobtoženca B., njegova vloga je bila zgolj straženje pri avtomobilu, za kar naj bi prejel 100 DEM. V času storitve kaznivega dejanja je bil P. mlajši polnoletnik, dejanje je po oceni izpodbijane sodbe storil zaradi mladostne nepremišljenosti in očitno tudi v socialni stiski, saj je takrat ostal brez honorarne zaposlitve. Posebej je pomembna okoliščina, da je edino obtoženi P. kaznivo dejanje v celoti in odkrito priznal, kar je bilo odločilnega pomena za ugotavljanje odločilnih dejstev. Doslej sodno še ni bil kaznovan in tudi kasneje ni več ponavljal kaznivih dejanj. Iz poročila centra za socialno delo (list. št. 33) izhaja, da je obtoženi P. redno zaposlen, da je v podjetju, kjer dela, napredoval in pokazal veliko prizadevnost in delovno uspešnost, da kaže tudi precejšnjo osebnostno zrelost in samostojnost, njegovi odnosi s starši pa so urejeni.

Dejanje, ki ga je storil obtoženi P. torej ima vse znake kaznivega dejanja poskusa kaznivega dejanja velike tatvine, vendar pa je glede na navedene objektivne in subjektivne okoliščine majhnega pomena, zaradi česar tudi po mnenju višjega sodišča v tem primeru iz razlogov specialne in generalne prevencije kazenskopravna represija zoper tega obtoženca ni potrebna. To so bili razlogi, zaradi katerih je višje sodišče ugodilo zagovornikovi pritožbi in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obtoženega P. iz razloga po 1. tč. 358. čl. ZKP v zvezi s 14. čl. KZ oprostilo obtožbe.

Po določbi 1. odst. 96. čl. ZKP obremenjujejo stroški, navedeni v izreku te odločbe, proračun, saj je bil obtoženi P. oproščen obtožbe.

Glede na takšno spremembo odločbe o stroških kazenskega postopka je postala brezpredmetna tudi pritožba zagovornika zoper odločbo o stroških kazenskega postopka brezpredmetna.