Jedro

Dosojena odškodnina v višini 2.000,00 EUR je ustrezna satisfakcija za intenziven in relativno dolg strah tožnika za življenje, ko ni mogel iz avtomobila na avtocesti in se je bal, da bo kdo trčil vanj, nekaj dni trajajoč hud sekundarni strah za izid zdravljenja ter nato približno dva in pol meseca strahu za izid zdravljenja srednje intenzitete.

O skaženosti govorimo le, kadar gre za trajne in relativno izstopajoče spremembe oškodovančeve zunanjosti. To pa mestoma drugače obarvani zobje niso.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo v plačilo 4.787,73 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 5. 2010 dalje do plačila (točka I. izreka), v presežku (za znesek 6.565,23 EUR) pa tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II. izreka) ter toženi stranki naložilo tudi plačilo 500,51 EUR pravdnih stroškov tožnika.

2. Tožnik se pritožuje zoper II. in III. točko sodbe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da sodišče druge stopnje prvostopenjsko sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter toženi stranki naloži plačilo vseh stroškov postopka. Zaradi izgleda prednjih zob, ki delujejo umazani, saj se vidi črta med pravim zobom in zalivko, ker zalivke izstopajo po barvi, duševno trpi. Kljub rednemu umivanju zob, izgleda ne more popraviti, je mlad fant in mu izgled veliko pomeni. S popravljanjem in brušenjem zob bodo zalivke vedno večje, zato se bo slabšal tudi izgled poškodovanih zob. To kazi njegov izgled in tudi objektivno predstavlja skaženost. Ker zalivke sčasoma odpadejo in jih ni mogoče takoj nadomestiti, mu v tem času manjka del zoba. Vsega tega sodišče ni upoštevalo. Prenizko je dosodilo tudi odškodnino za strah. Šlo je za zdravljenje resnih poškodb, ki praviloma zapuščajo trajne posledice, zato ga je bilo strah, kako bo lahko v bodoče opravljal delo avtomehanika. Intenzivnost in trajanje strahu je potrdil tudi izvedenec. V zvezi z odškodnino za nudenje tuje pomoči sodišče ni upoštevalo izpovedi matere. Izvedenec je povedal, da je rabil več pomoči kot je sam izpovedal, kar je tudi logično, saj je uporabljal obe bergli in je bil slabše pokreten. O pomoči, ki jo je potreboval pri vožnjah, ni izpovedoval, saj glede tega ni bil vprašan. Posledično bi mu morali biti dosojeni višji stroški postopka. Uveljavlja pa tudi povrnitev stroškov izvedenca in sodne takse, kot jih je priglasil na zapisnik na glavni obravnavi, pa je bilo to pomotoma izpuščeno.

3. Tožena stranka se pritožuje zoper I. in III. točko izreka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče je tožniku prisodilo previsoko odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Primerljivi primeri iz sodne prakse pokažejo, da sodišče ni imelo podlage za dosojo višje odškodnine, kot je že bila tožniku izplačana. Glede odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti tekom zdravljenja se sklicuje na višino dosojene odškodnine iz tega naslova v zadevah II Ips 888/2007, II Ips 251/2003 in II Ips 751/2009. V zvezi z odmero odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa na v zadevah II Ips 251/2003, II Ips 751/2009 in II Ips 659/2008 dosojene odškodnine. Sodišče ni upoštevalo sodne prakse. Posledično je potrebno spremeniti tudi izrek o stroških postopka glede na uspeh v pravdi. Pritožbeno sodišče naj prvostopenjsko sodbo v izpodbijanem delu spremeni, podredno pa razveljavi in vrne v ponovno sojenje.

4. Pravdni stranki na pritožbo nasprotne stranke nista odgovorili.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Glede na podano trditveno in dokazno podlago je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter glede na to tudi pravilno uporabilo materialno pravo, in sicer prvi odstavek 174. člena Obligacijskega zakonika (OZ) pri dosoji premoženjske škode ter 179. in 182. člen OZ pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo. Razloge za odločitev je jasno in izčrpno navedlo, zato se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje nanje in bo v nadaljevanju le odgovorilo na pritožbene poudarke (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

O pritožbi tožeče stranke:

7. Barvna fotografija v spisu (priloga A21), izvedeniško mnenje dr. V. S. in zaznava prvostopenjskega sodišča na naroku dokazujejo, da tožnikova zunanjost zaradi zalivk na vršičkih zob, ki so se odkrušili za 1 do 2 mm, ni prizadeta. Zalivke niso izstopajoče in takoj opazne. Zato je zaključek prvostopenjskega sodišča, da ne dosegajo pravnega standarda skaženosti, pravilen. O skaženosti govorimo le, kadar gre za trajne in relativno izstopajoče spremembe oškodovančeve zunanjosti. To pa mestoma drugače obarvani zobje niso. Da bo potrebno zalivke v bodočnosti večkrat zamenjati, je sodišče upoštevalo pri dosoji odškodnine iz naslova bodočih telesnih bolečin in nevšečnosti. Če bo potrebno v bodoče narediti večje zalivke, se bodo zobje lahko sanirali s prevleko, kar tudi ne predstavlja skaženosti, pač pa le nevšečnost in mogoče nekaj bolečin, ko se dela prevleka, za kar pa je bila tožniku odmerjena odškodnina v okviru bodoče škode.

8. Da je šlo za resne poškodbe, ki zapuščajo trajne posledice in se je tožnik bal za izid zdravljenja, je prvo sodišče primerno upoštevalo. Za intenziven in relativno dolg strah tožnika za življenje, ko ni mogel iz avtomobila na avtocesti in se je bal, da bo kdo trčil vanj, nekaj dni trajajoč hud sekundarni strah za izid zdravljenja ter nato približno dva in pol meseca strahu za izid zdravljenja srednje intenzitete, je na 2.000,00 EUR dosojena odškodnina tudi po mnenju višjega sodišča ustrezna satisfakcija. Kot pravilno ugotavlja prvo sodišče, je potrebno upoštevati, da je zdravljenje potekalo brez vsakršnih zapletov, tudi nobena operacija ni bila potrebna (tožnik se je zdravil konzervativno).

9. Ni utemeljen očitek o neupoštevanju izpovedbe tožnikove matere. Sodišče jo je dokazno ocenilo in upoštevajoč izpovedbo tožnika samega ter mnenje izvedenca zaključilo, da pretirava. Pritožbeno sodišče se s to dokazno oceno strinja. Tožnik sam je namreč izpovedal, da je bil, ko je prišel iz toplic, čeprav je hodil z berglami, že toliko samostojen, da mu je mati pomagala le še pri preoblačenju, postiljanju postelje še kakšne 14 dni, potem pa je tudi te gibe postopoma sam osvojil. Da bi potreboval kakršnokoli drugo pomoč, ni izpovedal. Ni naloga sodišča, da tožnika napelje, da izpoveduje tako, da je njemu čimbolj v korist. 10. Sodišče sodi v mejah postavljenih zahtevkov (2. člen ZPP) in tudi stroškov postopka, čeprav jih je stranka imela, ne more dosoditi brez njene zahteve. Zahteve tožnika za povrnitev stroškov izvedenca in sodne takse do pritožbe ni. Na naroku za glavno obravnavo je tožeča stranka natančno priglasila stroške postopka, vendar brez zahteve za povrnitev stroškov izvedenca in sodne takse. Ne iz zapisnika ne iz dejanj tožeče stranke ni mogoče zaključiti, da je zahteva za povrnitev teh stroškov pomotoma izpadla iz zapisnika, saj so priglašeni stroški natančno navedeni. Zapisnik je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njem navaja (224. člen ZPP). Zgolj navedba v pritožbi, da so stroški iz zapisnika pomotoma izpuščeni, ne dokazuje, da je vsebina zapisnika pomanjkljiva. Tožnik in pooblaščenka sta zapisnik (očitno) brez pripomb podpisala, v pritožbi pa tožeča stranka z ničemer ne opraviči, zakaj ni stroškov priglasila pravočasno po 163. členu ZPP. Sodišče tako ni imelo podlage, da bi te stroške upoštevalo pri razsoji o njihovi povrnitvi.

O pritožbi tožene stranke:

11. Z odmero odškodnine v obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje zadostilo pravnemu standardu pravične denarne odškodnine (179. člen OZ). Pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je dolžno pretehtati vse okoliščine, ki so vplivale na oškodovanca (subjektivno merilo) in upoštevati tudi sodno prakso o odmeri odškodnin v podobnih primerih (objektivno merilo). S takim ravnanjem sodišče poskrbi, da odškodnina v posameznih primerih ne izstopa v primerjavi z odškodninami v primerljivih primerih in je tako zagotovljeno enako pravno varstvo vsakega oškodovanca v skladu z 22. členom Ustave RS, odločitev pa tudi ni v nasprotju z namenom odškodnine, ki pomeni denarno zadoščenje za pretrpljeno škodo, katere sicer ni mogoče odpraviti. Na skupaj 37.000,00 EUR odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo (19.000,00 iz naslova pretrpljenih in bodočih telesnih bolečin in nevšečnosti tekom zdravljenja, 2.000,00 EUR iz naslova strahu in 16.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti) je po mnenju višjega sodišča ustrezno inidvidualizirana in objektivizirana – vpeta v odškodnine za primerljive škode. Ker ni vedno odločilno samo, ali je odmerjena pravična odškodnina za vsako od uveljavljanih oblik nepremoženjske škode, temveč je treba presojati tudi primernost skupne odmere pravične denarne odškodnine za celotno nepremoženjsko škodo (1), višje sodišče ne bo odgovarjalo toženi stranki glede višine odškodnine za vsako obliko škode posebej. Dosojena odškodnina predstavlja 37 povprečnih neto plač na zaposlenega v RS (oktobra 2013 je bila neto povprečna plača 999,99 EUR).

12. Tožnik je utrpel hudo poškodbo medenice, ki je obsegala zlom leve strani križnice, zlom obeh vej leve sramnice in zlom levega stranskega odrastka prvega ledvenega vretenca ter zlom vrškov kron zgornjih dveh sekalcev, tretjega zoba zgoraj levo in tretjega zoba spodaj levo. Zdravljenje je trajalo malo manj kot tri mesece, bil je 16 dni hospitaliziran, 6 dni je moral neprestano ležati in je bil v celoti odvisen od negovalnega osebja, tri dni je imel vstavljen urinski kateter, približno dva meseca je hodil z berglami, opravil je številna RTG in CT slikanja, dva tedna je bil na rehabilitaciji v termah, kjer je opravljal fizioterapijo, ki jo je izvajal tudi doma, v bolnici je dobival infuzije, zdravila proti trombozi v podkožnih inekcijah, analgetike, antibiotike, večkrat (vsaj štirikrat) je bil na pregledih pri specialistih in večkrat tudi pri zbrani splošni zdravnici, v času zdravljenja je bil nesposoben za kakršnokoli fizično delo in redne šolske obveznosti, zelo neprijetno pa je bilo tudi zdravljenje pri zobozdravnici. Tega bo potrebno ponavljati zaradi kratke življenjske dobe zalivk na vršičkih zob, ki jih bo treba menjavati približno na leto in pol. Tožnik je trpel izredno hude in hude bolečine prve štiri dni po nesreči pretežno stalno, hude bolečine je skupaj trpel vsaj 6 dni, bolečine srednje intenzitete 6 do 7 tednov, nato pa do konca zdravljenja lahke bolečine (cca en mesec), ki jih bo trpel tudi v bodoče, s tem da bodo občasno prešle v bolečine srednje intenzitete. Ob nesreči je bil star 18 let. Poškodbe so mu zapustile anatomske in funkcionalne trajne posledice. Nekoliko zmanjšana je gibljivost v levem kolku, pri vseh dolgotrajnih fizičnih aktivnostih in pri vseh dolgotrajnih aktivnostih v prisilni drži se mu pojavljajo bolečine (lažje, občasno tudi srednje stopnje), zaradi česar je manj sposoben za dolgotrajne težje in lažje fizično delo, še zlasti v prisilnih držah, kar je pri delu avtomehanika pogosto. Bolečine se mu pojavijo tudi pri daljšem sedenju, pri vseh intenzivnih športnih aktivnostih in se ne more več ukvarjati z motokrosom, ne more se dalj časa voziti s kolesom ali motorjem, smučati.

13. Enakega niti povsem primerljivega primera višje sodišče v sodni praksi ni našlo. V zadevah VS RS II Ips 888/2007 in II Ips 251/2003 sta bila oškodovanca bistveno starejša od tožnika (48 in 44 let), zato ne gre za primerljivi zadevi. Oškodovanec v zadevi II Ips 659/2008 pa je bil ob škodnem dogodku le malo starejši kot tožnik (star je bil 22 let), utrpel je sicer več poškodb kot tožnik in bil tudi operiran, ostale nevšečnosti tekom zdravljenja ter zmanjšanje življenjskih aktivnosti pa niso bistveno hujše, prejel pa je skupaj 41 povprečnih neto plač. Oškodovanka v zadevi II Ips 751/2009 pa je s tožnikom primerljiva le po starosti (23 let), zadobila pa je povsem drugačno poškodbo od tožnika (zlom V. ledvenega vretenca), zato primerjava ni na mestu. V okviru individualizacije odškodnine je potrebno pri tožniku upoštevati, da je bil ob škodnem dogodku star šele 18 let, zato bo po normalnem teku stvari bolečine, tako fizične kot duševne, trpel še dolgo, dodatna nevšečnost bodo tudi bodoča zdravljenja pri zobozdravniku, opustiti je moral prostočasne dejavnosti, tudi motokros, s katerim se je prej ukvarjal, in ker je po poklicu avtomehanik, bo težje opravljal svoje delo. Ob upoštevanju vsega tega predstavlja dosojena odškodnina primerno satisfakcijo.

14. V pritožbah uveljavljani razlogi torej niso utemeljeni, materialno pravo je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo, pa tudi nobene uradoma upoštevne, v drugem odstavku 350. člena ZPP taksativno naštete procesne kršitve ni zagrešilo, zato je višje sodišče pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Izrek o stroških postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Nosita jih pravdni stranki vsaka svoje, ker s pritožbama nista uspeli (prvi odstavek 154. člena ZPP).

(1) Gl. sodbo VS RS II Ips 977/2006.